Jedro

Kršitev v škodo obrambe ni bila storjena, s tem ko je bil obsojenec v času zaslišanja oškodovanke v skladu s 327. členom ZKP napoten iz razpravne dvorane. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč sledi, da mu je bila po vrnitvi prebrana njena izpovedba ter je bil vprašan, če ima kakšne pripombe, ki jih je tudi podal na zapisnik.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega R.G. za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 leti. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenega R.G. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 21.9.1998 vložila na Okrajno sodišče v Žalcu zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi obsojenca in spremeni prvostopno sodbo tako, da obsojenca oprosti, le podredno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice meni, da ni utemeljena. V izreku sodbe opisano obsojenčevo ravnanje je kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po 2. odstavku 201. člena KZ. Vsa opisana ravnanja obdolženca v daljšem časovnem razdobju pomenijo surovo ravnanje in trpinčenje mladoletne pastorke. Stališča glede obsojenčevih ravnanj in vzgojnih metod, navedena v zahtevi za varstvo zakonitosti, so povsem nesprejemljiva, v delu, ko se nanašajo na dejanske zaključke sodišča, pa neupoštevna. Sodišče tudi ni kršilo procesnih zakonskih določb, ki se nanašajo na zagotavljanje pravice do obrambe obsojenca. Sodišče ima na podlagi 327. člena ZKP pravico skleniti, da se obdolženec začasno odstrani iz sodne dvorane, ko je zaslišana priča ali drugi obdolženec. To možnost je izkoristilo in obsojenca po vrnitvi v razpravno dvorano, tako kot določa zakon, seznanilo z izpovedjo priče. Sodišče ima tudi pravico zavrniti dokazne predloge, če meni, da nadaljnje izvajanje dokazov ni potrebno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica uveljavlja kršitev določb ZKP, ki naj bi ju zagrešili sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče s tem, ko je prvostopno sodišče z glavne obravnave odstranilo obsojenca v času, ko je pričala oškodovanka, s čemer mu je bila onemogočena obramba v postopku. Po mnenju vložnice je očitana kršitev v tem, da je bila prekršena obsojenčeva pravica obrambe, ko ne gre enačiti izpovedovanje posamezne osebe pred sodiščem s čitanjem tega, kar je zapisalo sodišče v zapisnik še zlasti, ker se pred okrajnim sodiščem zapisujejo samo bistveni deli izpovedb, ne pa vsi. Dejstvo, da je bil obsojenec nezakonito odstranjen in tako ni slišal načina izpovedbe oškodovanke, je vplivalo na okoliščino, da na to, kar mu je bilo s strani sodišča na glavni obravnavi predočeno (zapisnik o izpovedbi se ni prebral), obsojenec ni imel pripomb. Če bi bil navzoč pri zaslišanju oškodovanke, bi obsojenec lahko na vsako njeno trditev, kolikor jih je sploh še postavljala, ustrezno odgovoril. Pri tem je drugostopno sodišče ugotovilo, da je bila oškodovanka v starosti, ko je imela celo pravico prisostvovati glavni obravnavi kljub mladoletnosti, kar pomeni, da je bila za eno ravnanje prvostopnega sodišča oškodovanka premlada za drugo pa dovolj stara, kar je sprejelo tudi pritožbeno sodišče kljub pritožbenim ugovorom. Starost oškodovanke se v teku glavne obravnave ni bistveno spremenila, zato so bili podani vsi pogoji, da bi smel biti obsojenec navzoč na obravnavi tudi ob njenem zaslišanju. Vse navedeno je imelo za posledico, da je prišlo do izdaje sodbe v obsojenčevo škodo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb postopka ni podana.

V 327. členu ZKP je določeno, da sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, če soobdolženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba soobtoženca oziroma priče. Obtoženec ima pravico postavljati soobdolžencu oziroma priči vprašanja, predsednik senata pa ga vpraša, ali ima kaj pripomniti k njeni izpovedbi in po potrebi se lahko opravi soočenje. Navedena določba ZKP se skladno z določbo 429. člena ZKP uporablja v postopku pred okrajnim sodiščem. Na glavni obravnavi 6.4.1998 je prvostopna sodnica izdala sklep, da se v skladu s 327. členom ZKP obsojenec napoti iz razpravne dvorane v času zaslišanja oškodovanke. Ko je bilo zaslišanje oškodovanke kot priče na navedeni glavni obravnavi v navzočnosti tako državne tožilke kot zagovornice končano, se je obsojenec vrnil v razpravno dvorano in kot sledi iz zapisnika, mu je bila prebrana izpovedba oškodovanke ter je bil vprašan, če ima kakšne pripombe, ki jih je tudi podal na zapisnik. Glede na predmet obravnavane zadeve je prvostopna razpravljajoča sodnica povsem utemeljeno uporabila 327. člen ZKP, pri čemer ni prišlo do nobene kršitve v škodo obrambe obsojenca niti s tem, ko je bil odstranjen z razpravne dvorane, niti s tem, ko je bil z branjem izpovedbe oškodovanke seznanjen z vsebino njene izpovedbe. Kar se zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s seznanjanjem obsojenca z vsebino oškodovankine izpovedbe, nima podlage v razpravnem zapisniku, zagovornica pa tudi ni ob spremljanju glavne obravnave oporekala zapisanemu v zapisniku o glavni obravnavi. Tako navedena kršitev postopka po oceni Vrhovnega sodišča ni podana.

Nadaljnja kršitev pravice do obrambe tako po določbah ZKP kot tudi po ustavi je po mnenju vložnice v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo prav vse dokazne predloge obrambe, češ da bi bilo njihovo izvajanje v škodo mladoletne oškodovanke. Pravica predlagati priče v korist obsojenca gre le-temu tudi po konvenciji o človekovih pravicah. Tako bi lahko pričala v korist obsojenca oškodovankina mati, oziroma žena obsojenca, ki se je sicer v teku posameznih preiskovalnih dejanj glede na drugačne okoliščine, kot ob času glavne obravnave, pričevanju odpovedala. Bi pa po mnenju vložnice predlagana priča lahko pojasnila oškodovankino vlogo v tem kazenskem postopku od ovadbe dalje.

Obsojenčeva žena se je pričanju v postopku zoper obsojenca odpovedala. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti prvostopno niti pritožbeno sodišče nista kršili določb kazenskega postopka o izvajanju dokazov v korist obrambe. Za uveljavitev pravice do oprostitve dolžnosti pričevanja iz 236. člena ZKP niso pomembni motivi, ki so pričo navedli k odločitvi, da glede na z zakonom predvideni sorodstveni odnos ne bo pričala. Spremenjene dejanske okoliščine na strani oškodovanke s potekom časa med kazenskim postopkom ne dajejo podlage za zaključek o procesnih kršitvah v škodo obsojenca. Dejansko stanje, kot je ugotovljeno v krivdoreku prvostopne sodbe in potrjeno z drugostopno sodbo in ki skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, ni bilo ugotovljeno s kršitvijo pravic obrambe. Obe sodišči v času rednega sojenja sta namreč vse svoje procesne odločitve sprejemljivo in v skladu z določbami ZKP obrazložili, tudi ko je prvostopno sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe.

Prav tako ni podana očitana kršitev kazenskega zakona. Vložnica namreč zatrjuje, da ravnanje obsojenca, ki se mu očita, sploh ni kaznivo dejanje v smislu 2. odstavka 201. člena KZ, tudi če bi ga obsojenec storil. V 2. odstavku 201. člena KZ je določeno med drugim, da se roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki surovo ravna ali trpinči mladoletno osebo, kaznuje z zaporom do treh let. Pomisleki vložnice glede na opis obsojenčevih ravnanj, kot je razviden iz krivdoreka prvostopne sodbe, so neupoštevni. Oblike fizičnega in psihičnega nasilja obsojenca nad oškodovanko, kot jih ugotavlja prvostopna sodba, imajo znake očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je ugotovljena intenziteta posegov dejansko vprašanje, o katerem se odloča v rednem postopku. Opisani psihični in fizični posegi v integriteto oškodovanke kot družbeno nesprejemljivo ekscesno ravnanje ne predstavljajo v našem kulturno civilizacijskem krogu splošno priznanih vzgojnih metod ampak kazniva dejanja. Tako tudi v tej smeri vložnica s svojo zahtevo ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, ki jo vložnica uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je deloma vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložnice kot neutemeljeno zavrnilo.