Jedro

Sodišče drugih kazenskih postopkov in prekrškov ne upošteva kot osumljenčevo predkaznovanost, pač pa kot podlago za oceno osumljenčevih osebnih okoliščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper osumljenega P.O. z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da glede na ugotovitve v spisu niso podani pogoji za odreditev pripora in da se osumljenec „glede na prisotno bolezen in duševno stanje svojega ravnanja ne zaveda“. V zvezi s poskusom kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 vložnik navaja, da ni podan bistveni element tega kaznivega dejanja, to je preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, ko ta opravlja dejanja v skladu z zakonom in zakonskimi pooblastili. Po vložnikovem zatrjevanju se je osumljenec ob prihodu policistov nahajal doma, policista pa „nista zaznala nobene kršitve zares razbite okenske šipe“, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen „objektivni pogoj za ugotavljanje kršitve javnega reda in miru in posledično policista nista imela nobenega pooblastila za ukrepanje oziroma povoda za sprožitev postopka“. Zato naj bi bilo razumljivo, da osumljenec ni hotel sodelovati s policisti in tudi za opravo varnostnega pregleda naj ne bi bilo nobenega razloga. Po vložnikovem zatrjevanju se osumljenec ne zaveda svojih ravnanj in ne more kontrolirati svojih besed. Izrečene grožnje naj bi bile zgolj prazne besede, saj osumljenec ne more uresničiti, niti za to nima sredstev. Pri hišnem pregledu policisti niso odkrili orožja. Zunajobravnavni senat naj se ne bi dotaknil pritožbenih navedb o tem, da je obsojenčevo nerazumno ravnanje povezano z njegovo psihično boleznijo. Vložnik meni, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke, saj naj bi bilo iz osumljenčeve zdravstvene dokumentacije, do katere pa sedaj ne moreta ne osumljenec ne vložnik, razvidno, da je osumljenec psihiatrični bolnik. Kot tak se ne zaveda sodnega postopka in mu ne more slediti. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 300. člena KZ-1 naj bi bilo iz uradnega zaznamka in kazenske ovadbe razvidno, da policist A.Š. v času storitve kaznivega dejanja ni opravljal nalog s področja varnosti, saj je bil osumljenec takrat že izpuščen in na prostosti. Kazniva dejanja, za katera osumljenec še ni pravnomočno obsojen, ne morejo služiti za utemeljitev ponovitvene nevarnosti, prav tako ne osumljenčevo morebitno ponavljanje kršitev javnega reda in miru.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne konkretizira. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti (stran 3), je senat ob presojanju obstoja realne in konkretne nevarnosti, da bi osumljenec lahko nadaljeval s kaznivimi dejanji, če bi bil na prostosti, upošteval tudi pritožbeno navedbo o osumljenčevih psihičnih težavah. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da ima osumljenec očitno psihične težave, da pa sodišče ne razpolaga z uradnim podatkom, da naj bi se osumljenec zaradi tega že zdravil v psihiatrični bolnišnici. Okoliščine storitve očitanih kaznivih dejanj, na katere je opozoril vložnik v pritožbi, pa bodo predmet obravnave nadaljnjega kazenskega postopka.

7. Z navajanjem, da policista nista imela nobenega razloga za prihod pred osumljenčevo hišo, da nista zaznala nobene kršitve javnega reda in miru, zaradi česar naj ne bi imela nobene podlage za ukrepanje, vložnik ne more uspeti. Na tak način vložnik v nasprotju z razlogi, navedenimi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, in s podatki v spisu podaja lastni pogled na obravnavani dogodek, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Zatrjevanje v zvezi z razumljivostjo osumljenčeve odločitve, da ne bo sodeloval s policistoma in se podredil njunim ukazom, za obravnavni primer ni pravno relevantno in kaže na ponovno vložnikovo nestrinjanje z dosedanjimi dejanskimi ugotovitvami sodišča. Prav tako vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne ocene o izrečenih osumljenčevih besedah ter z navajanjem, da te besede ne morejo predstavljati groženj, saj na tak način ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na tej stopnji postopka osumljenčeve besede, izrečene policistom in D.V., dajejo zadostno podlago za oceno, da predstavljajo resno grožnjo, nadaljnjo oceno resnosti vložnikovih groženj policistom in drugim osebam, ki so naštete v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1, pa bo sodišče podalo v nadaljnjem postopku – v preiskavi in na morebitni glavni obravnavi. Dejstvo, da policisti ob hišni preiskavi v osumljenčevi hiši niso našli nobenega orožja, za obravnavano zadevo ni pravno relevantno. Iz opisov kaznivih dejanj, očitanih osumljencu, ni razvidno, da bi slednji grozil z uporabo orožja. Vložnikov očitek, da policist Š. v času storitve očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 ni opravljal nalog s področja varnosti, ni utemeljen. Glede tega kaznivega dejanje je iz opisa v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora razvidno, da je omenjeni policist opravljal naloge policije. Osumljencu se torej očita, da je resno zagrozil policistu Š., ko je ta opravljal naloge policije, kar je ena od alternativnih oblik (poleg nalog državne varnosti in varovanja javnega reda), s katerimi je v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 opredeljen širši pojem naloge varnosti. Zato vložnik s posplošenim očitkom, da policist Š. ni opravljal nalog varnosti, ne more uspeti. Dejstvo, da je bil osumljenec takrat že izpuščen na prostost, ne vpliva na presojo osumljenčevega ravnanja.

8. Vložnik v nasprotju z razlogi dežurne preiskovalne sodnice navaja, da je sodišče ob utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP upoštevalo nepravnomočno končane kazenske postopke zoper osumljenca. Dežurna preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu (stran 5) navedla, da obravnavanega ter še nekaterih drugih nezaključenih kazenskih postopkov zoper osumljenca ni mogoče upoštevati v smislu njegove kaznovanosti, zagotovo pa kažejo na njegovo osebnost in vedenjske lastnosti, ki so negativne in za katere osumljenec očitno ne želi sprevideti, da so v nasprotju z zakonom in da so tudi nevarne. Sodišče drugih kazenskih postopkov in prekrškov torej ni upoštevalo kot osumljenčevo predkaznovanost, pač pa kot podlago za oceno osumljenčevih osebnih okoliščin. Končno vložnik ne more uspeti z navajanjem, da je osumljenec psihiatrični bolnik, da se svojega ravnanja ne zaveda in da ne more nadzorovati svojih besed. Za takšne trditve vložnik ne ponudi nobene podlage (na primer zdravstvene dokumentacije ali vsaj navedbe, kje naj bi se osumljenec že zdravil), temveč ponovno uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Če bo pri sodišču nastal dvom v osumljenčevo prištevnost ob storitvi očitanih kaznivih dejanj zaradi njegovega psihičnega stanja, bo po določbah 265. člena ZKP izdalo odredbo za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.