Jedro

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o skupnih ovcah, kokoših in vrtu ter o skupnem nakupu opreme za stanovanje, za zaključek o obstoju ekonomske skupnosti ne zadoščajo. Izostale so ugotovitve o tem, kako sta partnerja razpolagala s svojimi prejemki, kako sta si uredila gospodinjstvo, kako sta krila stroške zanj in druge življenjske stroške, ali sta imela skupni družinski proračun, ali sta bila ekonomsko soodvisna, ali sta ustvarila skupno premoženje itd. Šele, ko bodo znana ta dejstva, bo mogoče presoditi ali je med njima obstajala ekonomska skupnost ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O pritožbenih stroških tožene stranke bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnico in pokojnim H.H. (pravnim prednikom tožencev) obstajala dejanska dalj časa trajajoča življenjska skupnost, s katero je tožnica pridobila dedno pravico po pokojnem H.H.. Tožencem je naložilo, da solidarno plačajo tožnici pravdne stroške v višini 170.855,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2004 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo toženci in predlagajo njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej napadajo ugotovitev sodišča, da je med tožnico in pokojnikom obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost. Sodišče niti približno v razlogih ne pove, od kdaj naj bi ta življenjska skupnost trajala. Ugotovitev, da sta bila na nek način skupaj vsaj od poleti 2000 je za tožence dokaj pravilna in v skladu s tistim, kar je tožnica navajala v tožbi. Zaključek o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti nima razlogov, podana je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Skupnega prebivanja dejansko ni bilo, da bi tožnica kdaj živela v Š. ni potrdila nobena priča, prav tako ni nobenega dokaza, da je pokojnik dejansko živel v A.. V nadaljevanju pritožba omenja izpoved J.M., ki ji pripisuje drugačen pomen kot sodišče prve stopnje ter izpoved prič Z. in P.K.. Tesnejša zveza med pokojnikom in tožnico pred koncem avgusta ali septembra 2000 ni obstajala in tudi tej zvezi ni mogoče govoriti kot o skupnosti, ki bi bila enaka zakonski zvezi. V zvezi s tem pritožba omenja izpoved priče J.A., da je pokojnik odklanjal poroko ter ob tem rekel, da ne bo nikoli spravljal svojih otrok v težave. Sodišče je dalo preveliko težo navedbam tožnice čeprav je samo ugotovilo, da tožnica pretirava. Govorila je, da sta bila s pokojnikom skupaj eno leto in pol, sodišče pa je iz samih njenih navedb in tudi njene izpovedi lahko zaključilo le, da sta se začela družiti šele poleti leta 2000 zato bi moralo z ustrezno skrbnostjo presoditi njene navedbe, da sta imela skupaj s pokojnikom ovce, kokoši, vrt in jagode (ker se jagode ne sadijo poleti, ovce ne nabavljajo poleti). Ovce je imel pokojnik že od prej in tudi kokoši, dejstvo, da je P.K. zaprosil, da ga odpelje iz bolnice v A. pa tudi ne pomeni nič posebnega, saj je bil takrat že na smrtni postelji in si je morda želel samo več udobja. Zveza med tožnico in pokojnikom ni trajala več kot šest mesecev, zakon sicer res ne določa minimalnega trajanja, vendar trajanje zveze manj kot eno leto vsekakor ne more pomeniti dalj časa trajajoče življenjske skupnosti (pri tem pritožba omenja določbe Zakona o dohodnini o prijavi izvenzakonskega partnerja kot vzdrževanega člana). Napačno ugotovljeno dejansko stanje je posledica napačne presoje izvedenih dokazov in tudi posledica neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič P.Đ. in V.A.. V kolikor bi ju sodišče zaslišalo, bi bil zaključek drugačen saj bi slednja potrdila, da zveza med tožnico in pokojnikom ni bila takšna, da bi jo lahko izenačili z zakonsko zvezo.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na do sedaj ugotovljena dejstva (da sta bila pokojni H. in tožnica na nek način skupaj vsaj poleti 2000, da je H. umrl 22.2.2001, da je šel po prihodu iz bolnice v S. k tožnici v A., da je bila tožnica v bolnici vodena kot zunajzakonska partnerica pokojnega H., da naj bi bolnica njo po potrebi obveščala o stanju zapustnika, da je pokojni H. v oporoki in v pooblastilu, ki ju je napravil tik pred smrtjo, o tožnici govoril kot o zunajzakonski partnerici, da je tožnica poznala ime njegove zdravnice, da je bila ob smrti z njim, da ni hotela, da bi pokojni H. obdržal stare prijatelje, da je od kar je začel hoditi s tožnico, začel zanemarjati vnukinjo, da sta imela tožnica in H. skupaj ovce, kokoši in vrt) opredelitev skupnosti med tožnico in pokojnim H. kot trajne življenjske skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, materialnopravno zmotna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje obstoja zakonski zvezi enake skupnosti, strožji. O tem se je sodna praksa že izrekla. Še posebej skrbno je potrebo ugotoviti in presoditi pravne posledice take skupnosti na premoženjskem področju. Pomemben element te skupnosti je namreč tudi ekonomska skupnost. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o skupnih ovcah, kokoših in vrtu (ki so za tožence sporne) in o skupnem nakupu (nekaj) opreme za stanovanje, za zaključek o obstoju ekonomske (in s tem zunajzakonske skupnosti) ne zadoščajo. Izostale so ugotovitve o tem, kako sta partnerja razpolagala s svojimi prejemki, kako sta si uredila gospodinjstvo, kako sta krila stroške zanj in druge življenjske stroške, ali sta imela skupni družinski proračun, ali sta bila ekonomsko soodvisna, ali sta ustvarila skupno premoženje itd. Šele, ko bodo znana ta dejstva, bo mogoče presoditi ali je med njima obstajala ekonomska skupnost ali ne. Za ugotovitev tega vprašanja pa se terja nekaj več kot pri zakonski zvezi. Ne gre tudi prezreti, da sta se partnerja zbližala v zrelih letih, tožnica je bila poleti 2000 stara 49 let, njen partner pa 67. Njuna zveza ni trajala dolgo. Že januarja 2001 je bil pok. H. sprejet v bolnico, kjer so ugotovili, da je neozdravljivo bolan. Odpuščen je bil 15.2.2001, teden za tem pa je umrl (22.2.2001). Med tem časom, 5.2.2001, je bil na kontroli pri onkologu v L., kjer ni prejel dobrih novic o svojem zdravstvenem stanju, vrnil se je v S. bolnišnico, kjer je istega dne naredil oporoko pred notarjem. V njej je povzeta njegova izjava, da že leto in pol živi v zunajzakonski skupnosti s tožnico in ker ona zanj skrbi, ji želi zapustiti vse svoje premično premoženje. Ta izjava (glede trajanja njune skupnosti), ni bila resnična (to je mogoče zaključiti na podlagi ugotovitev sodbe). Tudi nadaljnja izjava, da je otrokom zapustil že vse svoje nepremično premoženje, ne drži, saj je med strankama nastal spor, ker želi tožnica kot zakonita dedinja dedovati tudi nepremično premoženje zapustnika. Vse to izhaja iz podatkov spisa. Dejstvo, da je v oporoki in pooblastilu omenjena kot zunajzakonska partnerica, samo po sebi zato ne more imeti take teže, kot mu jo pripisuje prvostopenjsko sodišče. Ob upoštevanju resnosti njegove bolezni je tudi okoliščina, da je zadnji teden svojega življenja preživel pri tožnici v A., manj pomembna. Pritožniki trdijo, da pokojnik ni hotel, da bi bila zveza s tožnico enaka zakonski. Priča J.A. je v zvezi s tem res povedala to, kar pravi pritožba in sicer, da si je tožnica poroke želela, pokojni H. pa jo je odklanjal, da ne bi spravljal svojih otrok v težave, kar naj bi ji sam povedal. Do tega dela izpovedi priče se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, čeprav je del izpovedi te priče sprejelo. M. (ki ga tudi omenja pritožba) je sicer res rekel to, kar ugotavlja sodba (da je enkrat plačal najemnino zapustniku v A. in da ga je šel tudi tja obiskat, ko je prišel iz bolnice) in kar je prvostopenjsko sodišče štelo v prid tožnici, zanemarilo pa je tisti del njegove izpovedi, ki tožnici ni bil naklonjen (da tožnica v Š. ni živela, da H. ni dobesedno živel v A. temveč v Š., da med njima zveze prej ni bilo, kot bi bila) in je ni ocenilo. Pritožba zato utemeljeno graja tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ni celovita.

Za pravilno pravno presojo o tem, ali je med tožnico in pokojnikom res obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR (in posledično ali ima tožnica dedno pravico po njem) je torej potrebno ugotoviti še druga dejstva, nakazana zgoraj. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 353 ZPP). Prvostopenjsko sodišče se bo moralo opredeliti tudi do zgoraj omenjenega dela izpovedi prič J.A. in M. ter zaslišati še priči V.A. (ki so ga predlagali toženci) in po potrebi s strani tožnice predlagano pričo Đ.P..

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.