Jedro

Po sodni praksi je dopustno, da lahko delodajalec v sodnem postopku oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži. Ni nedopustno, da se delodajalec pri ocenjevanju delovne uspešnosti javnega uslužbenca sklicuje na pisno opozorilo pred odpovedjo, četudi je potrebno utemeljenost očitanega preveriti z vidika predpisanih kriterijev ocene javnega uslužbenca, ne pa npr. po določbah ZDR-1, ki se nanašajo na presojo zakonitosti odpovedi. Ker sodišče prve stopnje tega vsebinskega preizkusa izpodbijane ocene ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonit razveljavi ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti v letu 2013 z dne 25. 3. 2014, da se kot nezakonit odpravi sklep komisije za preizkus ocene z dne 30. 4. 2014, da se toženi stranki naloži, naj ponovno oceni tožnika za leto 2013, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 417,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je podana kršitev 286b. člena ZPP zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal. Sodišče svoje odločitve o neizvedbi dokazov tudi ni obrazložilo. Kršilo je 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabilo 305b. člen ZPP in ni opravilo presoje dokazov po 8. členu ZPP. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B.. Podana je tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da tožena stranka tožnika ni ocenila v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZSPJS. Nezakonito izdelan ocenjevalni list je ocenjevalka želela sanirati s podajo dodatnih pojasnil. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage in ni predlagala dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe v ocenjevalnem listu (npr. korespondence s tožnikom glede opominjanja na roke, dodatnih navodil, nadzora nad njegovim delom). Navedbe in nepravilnosti, na katere se tožena stranka sklicuje, ne obstajajo, so prirejene in namenjene diskriminaciji tožnika. Pisno opozorilo pred odpovedjo, na katerega se sklicuje tožena stranka, je bilo podano iz protipravnih razlogov. Tožena stranka tudi ni predložila verodostojnih listin, ki bi dokazovale, da tožnikovo delo ni bilo dovolj dobro, strokovno, vestno in pravočasno. Poleg tega se pisno opozorilo nanaša zgolj na obdobje 60 dni, ocena pa bi se morala nanašati na celo leto 2013. Obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, je skopa, splošna, ni je mogoče preizkusiti po kriterijih iz 17. člena ZSPJS. Standard obrazloženosti ocene nezadovoljivo bi moral biti visok. Iz izpovedi C.C. izhaja, da komisija ni ocenjevala po kriterijih, prav tako ni ugotavljala, ali je utemeljitev ocene pravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa obstoja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po uradni dolžnosti ne ugotavlja, da bi izpodbijana sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato tega očitka zaradi odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

6. Pavšalno sta očitani tudi relativno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 305b. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Iz sodbe je razvidna dokazna ocena izvedenih dokazov, kot sodišču nalaga 8. člen ZPP. V čem naj bi bila kršitev 305b. člena ZPP, ki ureja udeleženost strank in pooblaščencev na poravnalnem naroku ter možnost njegove prekinitve, pritožba ne pojasni, zato utemeljenosti teh očitkov ni mogoče preizkusiti oziroma ugotoviti.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov (konkretno pritožba omenja priči A.A. in B.B.) in da je zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Natančna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je razvidna iz obrazložitve sodbe pod tč. 4. O tem, da bi bilo navedeni priči potrebno zaslišati, pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana ocena tožnikove delovne uspešnosti za leto 2013 (nezadovoljivo) utemeljena.

9. Po prvem odstavku 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) se delovna uspešnost javnih uslužbencev ocenjuje ob upoštevanju naslednjih kriterijev: rezultati dela; samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; zanesljivost pri opravljanju dela; kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Kriteriji so podrobneje opredeljeni v Prilogi III Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl.).

10. Tožnik neutemeljeno vztraja, da tožena stranka ocene ni zadosti obrazložila. Obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, je resda skopa, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je ocenjevalka D.D. že v postopku preizkusa ocene pri toženi stranki podala dodatna pojasnila o uporabi predpisanih kriterijev. Še natančneje je tožena stranka to obrazložila v svojih navedbah iz odgovora na tožbo, zato tožnikov ugovor neobrazloženosti ocene ni utemeljen. Po sodni praksi je dopustno, da lahko delodajalec v sodnem postopku oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži (npr. zadeve Pdp 146/2015, Pdp 104/2015, Pdp 1119/2012). Tožena stranka se je že v ocenjevalnem listu in tudi kasneje sklicevala na pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bilo tožniku podano novembra 2013. 11. Ker je tožena stranka na določene kršitve iz pisnega opozorila z dne 28. 10. 2013 vezala svoje ugotovitve o nestrokovnem, nevestnem in nepravočasnem delu tožnika, ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pisno opozorilo ni bistveno. Ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca in pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sta resda dva različna delovnopravna instituta, kot poudarja sodišče prve stopnje, tako da v sporu iz naslova ocene delovne uspešnosti res ni mogoče presojati utemeljenosti pisnega opozorila (to se presoja v okviru spora iz naslova odpovedi). Ni pa nedopustno, da se delodajalec pri ocenjevanju delovne uspešnosti javnega uslužbenca sklicuje tudi na pisno opozorilo pred odpovedjo, četudi je potrebno utemeljenost očitanega preveriti z vidika predpisanih kriterijev ocene javnega uslužbenca, ne pa npr. po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki se nanašajo na presojo zakonitosti odpovedi. Ker sodišče prve stopnje tega vsebinskega preizkusa izpodbijane ocene ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je torej napačno presodilo, da ni potrebno izvesti dokazov, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje neutemeljenosti očitkov v zvezi s pisnim opozorilom, zlasti z zaslišanjem prič A.A. in B.B..

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek v nakazni smeri ter nato pri oblikovanju dokazne ocene ter odločitvi o tožbenem zahtevku še posebej upošteva, da je na toženi stranki breme dokazovanja pravilnosti ocene, tožnik pa je dobil najnižjo možno oceno.

13. Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki se bodisi očitno ne nanašajo na predmetni spor bodisi glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.