Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnica kot solastnica objekta opustila njegovo vzdrževanje, saj v tožbi priznava, da je hiša dejansko v slabem stanju in da bi jo bilo treba temeljito obnoviti, ne pa le sanirati po posameznih delih. Prav tako ni sporno, da so stavbni elementi, na katere se nanaša izvedba naloženih del, dotrajani. Sodišče zato nima pomislekov v zaključek, da je stavba dotrajana do te mere, da to vpliva tudi na njen izgled.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo solastnicam stavbe na naslovu A. (med njimi tudi tožnici) naložila, da do konca septembra 2013 na omenjeni stavbi izvedejo v treh alinejah našteta nujna vzdrževalna dela (1. točka izreka). Opozorila jih je, da se bo v nasprotnem primeru opravila izvršba za nedenarno obveznost po drugih osebah v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP; 2. točka). S to odločbo je nadomestila odločbo št. 0611-2/2012-2 z dne 25. 7. 2012 (3. točka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (4. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana kot nadomestna odločba na podlagi 242. člena ZUP, podlago za odločitev pa predstavlja Odlok o določitvi objektov za izvedbo vzdrževalnih del na območju PO9/2 (Majlont – sever), PO19/4 (Majlont – jug) in PO39/1 (Zgornja Kolodvorska), ki se urejajo z občinskim prostorskim načrtom Občine Postojna (v nadaljevanju Odlok). Ta v 2. členu in v prilogi določa, katera vzdrževalna dela je treba izvesti na objektih, navedenih v tem odloku.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo tožničini pritožbi delno ugodil, in sicer v delu, ki se nanaša na rok izvedbe (konec septembra 2013) in na obseg izvedbe nujnih vzdrževalnih del (zamenjava oken in vrat z rabljenimi ali novimi), ter v tem delu odpravil prvostopenjsko odločbo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnil (1. točka izreka). Istim solastnicam je naložil, da na omenjeni stavbi najkasneje do konca oktobra 2013 izvedejo nujna vzdrževalna dela, konkretizirana v naslednjih treh alinejah (2. točka). Opozoril jih je, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba za nedenarno obveznost po drugih osebah v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku (3. točka), občina pa bo v primeru, če bo za izvršbo iz prejšnje točke sama založila sredstva, pridobila na objektu zakonito hipoteko v višini stroškov izvedbe nujnih vzdrževalnih del (4. točka). Organ je v izreku še navedel, da bo v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZUP ta odločba postala izvršljiva z naslednjim dnem po izteku roka za izpolnitev obveznosti, ki je naveden v 2. točki izreka te odločbe (5. točka), da stroškov postopka ni bilo in da je ta odločba dokončna (6. točka).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je drugostopenjska odločba procesno nepravilna, saj je v 2. točki izreka ponovljen izrek iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, ki ni bil odpravljen. Gre za ponovno odločanje o isti stvari, kar je prepovedano. V nadaljevanju izraža pomisleke v naložena vzdrževalna dela. Med drugim navaja, da je obnova fasade nepotrebna, ker predstavlja znatno vlaganje v hišo, ki je potrebna temeljite obnove, ne pa le sanacije po posameznih delih. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Glede izreka drugostopenjske odločbe pojasnjuje, da je pritožbeni organ po odpravi prvostopenjske odločbe glede roka izvedbe in izvedbe nujnih vzdrževalnih del znova oblikoval izrek. Gre le za tehniko njegovega oblikovanja, ne pa za odločanje o isti stvari. Pojasnjuje, da v zadevi uporabljeni odlok temelji na elaboratu št. 45/11, ki ga je aprila 2011 izdelalo podjetje ... d.o.o., tega pa tožnica ne izpodbija z relevantnimi dokazi (izvedenci). Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe, je bilo tožničini pritožbi delno ugodeno – podaljšan je bil rok za izvedbo del, namesto zamenjave oken in vrat z rabljenimi ali novimi pa morajo solastnice po njihovi demontaži odprtine zapreti na tam določen način. V tem delu je bila prvostopenjska odločba odpravljena, v preostalem delu pa pritožba zavrnjena.

S tem ko je pritožbeni organ v nadaljevanju (v 2. točki izreka) navedel, da so solastnice dolžne v novem roku (do konca oktobra 2013) izvršiti našteta nujna vzdrževalna dela (tudi tista, ki jih s svojo odločitvijo ni spremenil oz. posegel vanje), pa po mnenju sodišča ni šlo za ponovno odločanje o obveznosti v delu, v katerem prvostopenjska odločba ni bila odpravljena, ampak zgolj za razjasnitev, kako se po delni ugoditvi pritožbi glasi naložena obveznost, na katero se nanaša tudi novo določeni izpolnitveni rok. Tožbeni očitki v tej smeri so zato neutemeljeni.

Sodišče se strinja, da 3. do 5. točka drugostopenjske odločbe v obravnavanem primeru ne sodijo v izrek, saj gre za opozorila oz. pojasnila strankam (npr. o izvršbi, ki bo sledila v primeru neizpolnitve obveznosti). Ta morajo biti v izreku navedena, če to zahteva zakon, v nasprotnem primeru sodijo v obrazložitev. Ker pa omenjeno ne more vplivati na zakonitost spremenjene prvostopenjske odločbe, so tožbene navedbe o tem neutemeljene.

Glede vsebine sporne odločitve pa se sodišče strinja z razlogi za odločitev, navedenimi v obeh upravnih aktih (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica se namreč neutemeljeno sklicuje na stroške za izvedbo del oziroma na to, da so nekatera dela nepotrebna.

V zadevi ni sporno, da je tožnica kot solastnica objekta opustila njegovo vzdrževanje, saj v tožbi priznava, da je hiša dejansko v slabem stanju in da bi jo bilo treba temeljito obnoviti, ne pa le sanirati po posameznih delih. Prav tako ni sporno, da so stavbni elementi, na katere se nanaša izvedba naloženih del, dotrajani. Sodišče zato nima pomislekov v zaključek, da je stavba dotrajana do te mere, da to vpliva tudi na njen izgled. Nenazadnje je bila prav zaradi tega uvrščena v Odlok (Uradni list RS, št. 30/11 in naslednji), ki v prilogi, ki je njegov sestavni del (2. člen), pod številko ... navaja objekt na … in vzdrževalna dela, ki jih je treba opraviti (obnovo fasade, strehe, oken in vrat). Odlok temelji na določbi tretjega odstavka 6. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ta določa, da če so na objektu takšne pomanjkljivosti, da zaradi izrabljenosti, zastarelosti, vremenskih vplivov ali učinkovanja tretjih zelo slabo vpliva na zunanjo podobo naselja in krajine in je to posledica opustitve redne in pravilne uporabe ter vzdrževanja nepremičnine, pa ne gre za nevarno gradnjo po tem zakonu (v tem primeru bi bila dana podlaga za ukrepanje gradbenega inšpektorja – op. sodišča), občina zaradi zavarovanja javne koristi lahko zaveže lastnika, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela. Občina sprejme odlok, v katerem določi območja oziroma objekte, na katerih je treba izvesti vzdrževala dela, katera dela je treba izvesti oz. merila za njihovo določitev in predvidi oceno njihovih stroškov.

Tožnica se torej ne more izogniti svoji obveznosti vzdrževanja stavbe, ki jo je skupaj z ostalimi solastnicami opustila do te mere, da je občina na podlagi pooblastila iz ZGO-1 ugotovila, da zelo slabo vpliva na zunanjo podobo mesta Postojna (prvi odstavek 1. člena Odloka). Stroške pa lahko tožnica (z ostalimi solastnicami) minimizira s tem, da prostovoljno izvrši naloženo obveznost, v okviru česar ji je prepuščena tudi izbira izvajalca in način izvedbe del. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).