Jedro

Drži sicer, da so bila opravičila na naroke izdana na predpisanem obrazcu, kar pa ne pomeni, da sodišče resničnosti vsebine obrazca (zdravniškega potrdila) ne bi smelo preverjati.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko sodbe se zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I odločilo, da je drugatoženka dolžna plačati tožeči stranki 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2013 do plačila. Pod II je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, sicer dolžnika v stečajni zadevi, v višini 1.845,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod III je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške 1.656,75 EUR.

2. Takšno sodbo izpodbijata toženca, in sicer v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

5. Pritožba tožene stranke je nedovoljena v delu, ko izpodbija točko II sodbe sodišča prve stopnje, kjer je bil tožbeni zahtevek zoper prvegatoženca zavrnjen, saj za takšno pritožbo tožena stranka nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem obsegu kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. v zvezi s 346. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

7. Sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo toženih strank, saj sta se zaslišanju izogibala in ravnala tako, da je njuno ravnanje že mejilo na zlorabo procesnih pravic. Drži sicer, da so bila opravičila na naroke izdana na predpisanem obrazcu, kar pa ne pomeni, da sodišče resničnosti vsebine obrazca (zdravniškega potrdila) ne bi smelo preverjati. Na poizvedbe razpravljajočega sodnika je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) odgovoril, da je bila izdaja zdravniškega potrdila glede obravnave 4. 7. 2017 za drugo drugotoženko neutemeljena. Enako je ZZZS odgovoril na poizvedbo sodnika glede utemeljenosti zdravniškega potrdila za drugotoženko za narok 28. 6. 2018. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glavno obravnavo zaključilo ne da bi zaslišalo drugotoženko, saj se ta vabilu na zaslišanje dvakrat neopravičeno ni odzvala (drugi odstavek 258. člena ZPP).

8. Res je, da je sodišče prve stopnje na naroku 19. 5. 2016 zaslišalo le tožnika, vendar z razlogom, da bo obe toženi stranki zaslišalo istočasno. Takšna odločitev je bila logična in pravilna, saj sodišče prve stopnje ni moglo predvidevati, da se toženi stranki nadaljnjih obravnav ne bosta več udeleževali. Sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 30/2017 ni primerljiva s to pravdno zadevo, saj je sodišče v tej pravdni zadevi dvakrat dobilo zdravniško potrdilo, ki je bilo izdano neutemeljeno in s takim postopanjem drugotoženke zadeve drugače sploh ne bi moglo zaključiti. Glede opravičila za drugotoženko za 28. 6. 2018 ZZZS ni ocenil da ni šlo za nenadne in nepredvidljive bolezni, ampak da je bilo za drugotoženko opravičilo izdano neopravičeno.

9. Pritožba graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zapisnikov o zaslišanju tožnika v postopku I K 9252/2013 je neutemeljeno. Pritožba ne pove kaj je želela tožena stranka dokazati z vpogledom v spis I K 9252/2013 in kako je neizvedba tega dokaza vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče takšne pavšalne pritožbene graje ni obravnavalo.

10. Sklepanje sodišča, da bi toženca, če bi tožnik denar prejel v letu 2009 in 2010 od njega že kmalu po plačilu zahtevalo listino za izbris hipoteke ne potrebuje neke posebne trditvene podlage tožnika, saj je sodišče prve stopnje le glede na zatrjevana dejstva tožene stranke sklepalo na njuno logično posledično ravnanje. Logično je, da dolžnik, ki dolg plača tudi zahteva izbris hipoteke s katero je bil slednji zavarovan, iz zemljiške knjige.

11. Tožena stranka sodišču tudi očita, da ni dokazno ocenilo listine pod B7, ki naj bi nastala najprej 19. 5. 2010. Listino je tožena stranka poimenovala „izjava tožencev brez datuma“. Listina je brez datuma in podpisa, toženca pa nista niti povedala kaj naj bi z njo dokazovala, niti da je nastala 19. 5. 2010 ali kasneje, zato takšna pritožbena trditev pomeni nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337/I. člena ZPP).

12. Dejstvo, da je, kakor trdi pritožba, tožeča stranka datum na izjavi pod A3 zapisala sama nikakor ne pomeni, da ta datum ni pravi. Tožena stranka sicer trdi, da je bila izjava zapisana v letu 2009, vendar pa izjava pod B3, ki jo je predložila tožena stranka datuma nima. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta toženca sicer v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je listina nastala v začteku leta 2009 in da je tožnik nanjo datum 12. 4. 2010 zapisal naknadno, torej že po njunem podpisu ter kot dokaz v spis predložila fotokopije te izjave brez datuma (B3), vendar sodišče ne more slediti njunim trditvam. Tožnik je namreč ob zaslišanju original sporne izjave na katerem je bil zapisan tudi datum 12. 4. 2010 predložil sodišču na vpogled in pri tem navedel, da je tako izjavo kot datum na njej zapisala prvatoženka takrat, ko se je ta izjava sestavljala in da tožencema izvod te izjave ni bil izročen, čemur pa toženca nista nasprotovala, zato se navedena dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.

13. Tožeča stranka je trdila, da je izjava A3 nastala 12. 4. 2010 in pri tem vztrajala, zato ji ni bilo potrebno prerekati trditve tožencev, da je nastala v letu 2009. 14. Tožnik je izjavo z dne 12. 4. 2010 (A3) priložil k tožbi, zapisal je, da jo je sestavila prvatoženka (torej celotno izjavo skupaj z datumom) zato izpovedba tožnika ne nadomesti njegove trditvene podlage, kakor zmotno meni pritožba, ampak njegova izpovedba samo potrjuje njegove trditve.

15. Odvetnik D. H. je tožencu poslal poziv na plačilo dolgovanih 14.000,00 EUR tožniku, to je znesek, ki ga tožnik sedaj zahteva s to tožbo. Dopis nosi datum 13. 9. 2013, toženca pa sta na ta dopis napisala: „P. D. in B. B. (toženca) ponujata H. J. (tožniku) parcelo 130 k.o. T.“. Takšno izjavo sta tudi podpisala, iz česar je mogoče z gotovostjo in brez vsakega dvoma zaključiti, da sta parc. št. 130 k.o. T. ponudila tožniku za poplačilo njegove terjatve 14.000,00 EUR in ne za poplačilo odvetniških stroškov, kakor želi to prikazati v pritožbi.

16. Dejstvo, da je bila terjatev priznana v stečajnem postopku zoper prvega toženca na odločitev v tej zadevi ni vplivala, saj je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek in o zadevi odločilo na podlagi v tem postopku izvedenih dokazov in ne dejstva, da je bila terjatev priznana v stečajnem postopku.

17. Glede izjave podpisane 8. 3. 2010 na kateri je podpis tožnika overila notarka pritožbeno sodišče v celoti sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da ga je tožnik podpisal ne da bi prejel plačilo, in sicer iz razloga, da bi toženca nepremičnine lažje prodala in tožniku plačala dolg (14.000,00 EUR). Na listini, ki jo je tožnik overil pri notarki je overjen izključno njegov podpis (ki ga ne zanika) ni pa bila izjava sestavljena pri notarki in nima enake moči kot če bi bila sestavljena v notarskem zapisu, saj bi bila v tem primeru notarka dolžna stranke opozoriti na posledice podpisa. v danem primeru pa je le potrdila, da je tožnik to listino v resnici podpisal. Vsebino te listine je, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, v celoti izničil zapis tožencev na dopisu odvetniku D. H. z dne 16. 9. 2013 (zapisan na dopisu z dne 13. 9. 2013).

18. Tožena stranka trdi, da ni logično, da bi tožnik predlagal izbris hipoteke iz zemljiške knjige ne da bi dobil kaj plačano. To ne drži. Tožnik je imel vknjiženo hipoteko, s takšno vknjižbo pa bi druga toženka težko prodala nepremičnino, brez prodaje pa ne bi mogla poplačati tožnikove terjatve. Ravnanje tožnika torej ni nelogično.

19. Kdaj sta se toženca oglasila v odvetniški pisarni D. H. zaradi plačila dolga izhaja iz njunega zapisa na dopisu tega odvetnika z dne 13. 9. 2013 - zglasila sta se 16. 9. 2013 in tudi D. H. je v svoji izpovedbi povedal, da sta se zglasila tega dne. Toženca sta se pri njem oglasila večkrat zaradi plačila dolga tožniku in povsem sprejemljivo je, da si odvetnik D. H. vseh datumov, ko sta bila pri njem ni zapomnil. 20. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev res podkrepilo tudi z izpovedbo D. H., ki presega trditveno podlago tožnika, vendar je odločitev sodišča prve stopnje dovolj argumentirana že z ostalimi dokazi, ki dokazujejo, da toženca tožniku vtoževanih 14.000,00 EUR nista plačala, zato takšno ravnanje sodišča na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo in tako ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, zato so takšna pritožbena izvajanja neutemeljena.

21. Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve o stroških postopka zoper prvega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so to stroški, ki so nastali pred umikom tožbe zoper prvega toženca, tožba pa je bila umaknjena zaradi priznanja terjatve zoper prvega toženca v stečajnem postopku, zato ima tožeča stranka pravico do povračila stroškov tudi od prvega toženca (tožbo je tožnik v tem obsegu umaknil, ker je bilo o zahtevku odločeno v stečajnem postopku - 158. člen ZPP).

22. Sodišče prve stopnje je stroške naložilo v plačilo tudi prvemu tožencu zato, ker so vsi stroški nastali že pred umikom tožbe zoper prvega toženca, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

23. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

24. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).