Jedro

Dolžnik, ki se z vsebino klavzule o izvršljivosti, ki ima naravo potrdila po 179. členu ZUP, ne strinja, lahko njeno spremembo doseže le pri organu, ki je potrdil izvršljivost odločbe.

Izrek

Tožba zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi št. DT 42913-22184/2008-1-09071-08 z dne 9. 7. 2008 se kot prepozna zavrže. Tožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor. št. DT 42913-32248/2008-1-09071-08 z dne 22. 9. 2008 se zavrne.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je pred tukajšnjim sodiščem vložil tožbo, s katero izpodbija dva sklepa Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor in sicer sklep (o davčni izvršbi) št. DT 42913-22184/2008-1-09071-08 z dne 9. 7. 2008 in sklep (o davčni izvršbi) št. DT 42913-32248/2008-1-09071-08 z dne 22. 9. 2008. S prvo navedenim izpodbijanim sklepom je davčni organ (na predlog Ministrstva za notranje zadeve) odločil, da se zoper tožnika kot davčnega dolžnika opravi davčna izvršba neplačanega zneska globe za prekršek na podlagi dveh plačilnih nalogov in sicer št.000083798854 z dne 22.10.2007, izvršljiv dne 8. 11. 2007 - globa v višini 250,38 EUR, ter št. 000083378243 z dne 14. 10. 2007, izvršljiv dne 29. 11. 2007 - globa v višini 333,83 EUR, stroški izvršbe znašajo 20,86 EUR, skupni dolg pa 605,07 EUR. Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno s svojo odločbo z dne 23.9.2008. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 9. 2008 pa je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika kot davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe za prekršek na predlog predlagatelja izvršbe Ministrstva za notranje zadeve v višini 333,83 EUR, k temu je prištel še stroške davčne izvršbe v višini 20,86 EUR, kar skupaj znaša 354,69 EUR. Predmetna davčna izvršba se vodi na podlagi izvršljivega plačilnega naloga št. 83378740 z dne 1. 10. 2007, prvostopni organ je kot način davčne izvršbe določil rubež denarnih sredstev. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil, kot neutemeljeno, navaja, da je naveden plačilni nalog tožniku izdala Policijska postaja Maribor, ker pa pritožnik globe ni poravnal v predpisanem roku in znesku, je predlagatelj izvršbe poslal prvostopnemu organu zahtevek za izterjavo, na podlagi katerega je prvostopni organ izdal izpodbijani sklep. Plačilni nalog je bil izdan na podlagi 57. a člena v povezavi z 57 členom Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. list RS, št. 55/05 – UPB 2). Davčna izvršba je bila vodena na podlagi določb (predvsem) 134, 144, 146, 151, 152. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. List RS št. 117/06 s spremembami). V zvezi s pritožbenimi navedbami drugostopni organ ugotavlja, da niti določbe ZDavP-2, niti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06- UPB2 s spremembami) za primere, kot je konkreten, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja plačilnega naloga v postopku o prekršku in posledično, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost predlagatelja izvršbe, ki je izvršilni naslov izdal in na njem navedel oz. potrdil datum nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti. Pritožbeni organ se zato ni spuščal v pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek o prekršku. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je izdan na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, ki ga je prvostopni organ prejel s strani predlagatelja izvršbe, v skladu z 146. členom ZDavP-2. Prav tako ni podan nobeden od zakonskih razlogov za ustavitev postopka po 155. členu ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja, da se izpodbijana sklepa opirata na nezakonit izvršilni naslov, ker sporni plačilni nalogi tožniku niso bili pravilno vročeni po določbah 87. člena ZUP. Zato se mora predmetni izvršilni postopek ustaviti. Iz dokumenta „Obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška“ z dne 29. 11. 2007 izhaja, da mu plačilni nalog z dne 1. 11. 2007 ni bil vročen neposredno po storjenem prekršku, temveč po pošti. Tako naj bi plačilni nalog postal pravnomočen že dne 1. 11. 2007, predlagatelj pa mu je naknadno, dne 29. 11. 2007, poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Tega naloga, niti obvestila, pa tožnik (osebno) ni prejel. Takrat je namreč stanoval v (očetovem) stanovanju na naslovu ... in, ker je bil (tožnik) odsoten, je navedene listine v poštnem predalu našel oče in jih priporočeno vrnil pošiljatelju. Tako vrnjeni original plačilnega naloga in obvestilo kršitelju je pošiljatelj spet odposlal z dopisom z dne 3. 1. 2008 na naslov njegovega očeta v ... Predlaga, da sodišče odpravi oba izpodbijana akta, toženca pa obremeni s stroški tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih dosedanjih razlogih iz obeh izpodbijanih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: V zvezi s prvo navedenim izpodbijanim sklepom z dne 9. 7. 2008 sodišče ugotavlja, da je bila drugostopna odločba (s katero se je tožnikova pritožba zavrnila) z dne 23. 9. 2008 tožniku vročena po določbah tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, kjer je določeno, da v primeru, če se vročitev ne da opraviti osebno, pusti vročevalec na ustreznem mestu (poštnem predalčniku ali na vratih stanovanja) pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh, vročitev pa velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, če pa ga v navedenem roku ne prevzame, velja vročitev za opravljano z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika, če pa stranka predalčnika nima ali je neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

V obravnavanem primeru je iz dokumentacije v spisih razvidno, da je bilo tožniku sporočilo v smislu citiranih določb ZUP puščeno dne 30. 9. 2008, zato je rok za prevzem pričel teči 1. 10. 2008 in se je iztekel dne 15. 10. 2008. Šteje se torej, da je bila sporna drugostopna odločba tožniku vročena dne 15. 10. 2008, tožnik pa je bil v skladu z zakonskimi določbami tudi poučen o posledicah predmetnega vročanja. Ker se torej šteje, da je bila drugostopna odločba tožniku vročena dne 15. 10. 2008, je 30 dnevni za vložitev tožbe potekel dne 14. 11. 2008, tožnik pa je predmetno tožbo vložil šele dne 21. 1. 2009, torej dobra 2 meseca prepozno.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zoper naveden izpodbijan sklep z dne 9. 7.2008 kot prepozno zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06 s spremembami).

K 2. točki izreka: Tožba zoper sklep z dne 22. 9. 2009 ni utemeljena.

Tožnik se v obravnavanem primeru sklicuje na okoliščino, da mu sporen plačilni nalog ni bil nikoli vročen in da zaradi tega ni moglo priti do izvršilnega postopka vključno s izpodbijanim sklepom. V zvezi s tem navaja, da je takrat stanoval v ..., vendar pa je bil v času, ko bi mu naj bil sporen nalog poslan, v tujini, zaradi česar ga tudi ni mogel dvigniti in ga je oče, ko ga je našel v poštnem predalčniku (na naslovu, kjer je takrat stanoval tožnik, ne njegov oče), poslal nazaj pošiljatelju, torej Policijski postaji Maribor.

Predmetni tožbeni ugovor pa je neutemeljen iz dveh razlogov. Prvič, ker je utemeljeno stališče davčnega organa, po katerem mora tožnik klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, izpodbijati pred organom, ki je te klavzule izdal, torej pred Policijsko postajo Maribor. Klavzule o izvršljivosti in pravnomočnosti imajo namreč značaj potrdila po določbah 179., 180. in 180.a člena ZUP. V zvezi z izpodbijanjem takega potrdila (v tem primeru klavzule) je v četrtem odstavku 180.a člena določeno, da lahko stranka, če zatrjuje, da na podlagi 179. ali 180. člena ZUP izdano potrdilo oz. druga listina ni v skladu s podatki iz uradne evidence, zahteva spremembo potrdila oz. druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oz. drugo listino, odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oz. za novo potrdilo ali drugo listino. Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila oz. klavzule v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki ga (jo) je izdal. Ker v obravnavani zadevi iz klavzule na predmetnem (spornem) plačilnem nalogu izhaja, da je postal pravnomočen dne 1. 1. 2008 in izvršljiv dne 8. 1. 2008, ima drugostopni davčni organ prav, ko pravi, da davčni organ ni naslov, na katerem bi bilo mogoče izpodbiti klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti na spornem plačilnem nalogu.

Poleg tega (drugič) pa je predmetni tožbeni ugovor tudi vsebinsko neutemeljen, saj tožnik v tožbi sam priznava (razvidno pa je tudi iz dokumentacije v spisih zadeve), da mu je bil sporen plačilni nalog puščen v poštnem predalčniku. Navaja, da ga ni dvignil zaradi odsotnosti. Kot je to razloženo že v 1. točki obrazložitve te odločbe, se morajo dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, po 87. členu ZUP (praviloma) vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, vendar pa je za primere, ko to ni mogoče, v navedenem členu določen poseben postopek (katerega bistvo je povzeto v 1. točki te obrazložitve). V obravnavani zadevi je iz dokumentacije v spisih zadeve razvidno, da je bila vročitev spornega plačilnega naloga tožniku izvedena po določbah 87. člena ZUP, saj je bilo v njegovem poštnem nabiralniku puščeno sporočilo o pošiljki (z ustreznim pravnim poukom), na katerega pa se tožnik ni odzval, niti ni pred organom, ki mu je pošiljko poslal, dokazoval svoje odsotnosti na način, predpisan v 5. odstavku istega (87. člena).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.