Jedro

Iz same sodbe ni mogoče razbrati, na katera dejstva je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, niti na kateri pravni podlagi.

V primeru prenehanja posojilne pogodbe lahko posojilodajalec zahteva le vrnitev enake količine „stvari iste kakovosti“ (navedek je dobeseden; gl. prvi odstavek 574. člena OZ) in ne denarja. Denarni zahtevek lahko postavi šele, če izkoristi upravičenja, ki jih ima, ker posojilojemalec stvari ni vrnil in je s tem zašel v zamudo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, točki I in III izreka prvostopenjske sodbe se razveljavita in se zadeva vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila plinskih jeklenk, ki naj bi jih tožena stranka ne vrnila tožeči stranki.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke se je nadaljeval kot pravdni postopek.

3. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku v višini 3.351,60 EUR ugodilo (točka I izreka), v preostanku ga je zavrnilo (točka II izreka). V točki III izreka je odločilo o pravdnih stroških.

4. Zoper točki I in III prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo tožena stranka. Prvostopenjska sodba naj bi bila nepravilna zato, ker očita toženi stranki, da ni predložila dokazil o lastni ovojnini. Tožena stranka vztraja, da dobavnice z dne 1. 7. 2008 ni podpisala ona, in da je to potrdila tudi priča M. K. Na dobavnici je vpisanih 6 kosov jeklenk za kisik, 4 kosi jeklenk za acetilen in 1 paleta za tehnični plin, kar se naj ne bi skladalo z vrsto in številom navedenih jeklenk na vtoževanem računu in ne na pregledu prometa embalaže po prejemnikih. Dobava po tej dobavnici ni bila izvedena toženi stranki.

5. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijani točki I in III prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (14. točka 2. odstavka 339. v povezavi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Odločitev o dodelitvi zadeve drugemu sodniku temelji na 356. členu ZPP.

6. Pritožba je očitno spregledala, da je prvostopenjsko sodišče „sledilo izpovedbi prokurista M. K., ki je izpostavil dobavnico … z dne 1. 7. 2008 (A9), na kateri tožena ne prepozna podpisa prevzemnika.“ (prvostopenjska sodba, r. št. 8 na str. 4). Prvostopenjsko sodišče je prav zato od s strani tožeče stranke zahtevanega zneska odštelo znesek za 1 jeklenko za acetilen v vrednosti 337,00 EUR in povečano za DDV. To pa je za tožečo stranko ugodno in očitno temelji prav na dokazu s to dobavnico in na izpovedi priče M. K. 7. Pritožbeno sodišče je na temelju preizkusa po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

8. Prvostopenjsko sodišče se je v ugodilnem delu sodbe oprlo na listino „Promet embalaže po prejemnikih za obdobje 01.01.00..8.-12.13 (prilogi A3 in A4). Po presoji tega sodišča bi tožena stranka morala izkazati vrnitev toliko jeklenk, kolikor jih je prejela (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Ker tega ni storila, je bila končno s sodbo obsojena na plačilo 3.351,60 EUR.

9. Iz same sodbe ni mogoče razbrati, na katera dejstva je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, niti na kateri pravni podlagi.

10. Tožeča stranka je zahtevala denarni znesek zato, ker naj bi tožena stranka ne vrnila določenega števila jeklenk za različne tehnične pline. Tako je vsaj tožeča stranka pojasnila svoj tožbeni zahtevek v edini pripravljalni vlogi (l. št. 33 in nasl.). Kako je prvostopenjsko sodišče prišlo do sklepa, da ni bilo vrnjenih 5 jeklenk za kisik, 5 jeklenk za acetilen in 1 jeklenka za argon, za pritožbeno sodišče ni bilo razumljivo (prvostopenjska sodba, r. št. 5). Kako je do takšnega sklepa prišlo s primerjavo dobavnic, tudi sicer ni obrazloženo (glej na navedenem mestu). Še bolj nejasno je, v kakšnem razmerju s to ugotovitvijo iz začetnega dela sodbe (r. št. 5) so potem nadaljnji deli obrazložitve. Z njimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo delno zavrnitev denarnega zahtevka. Zavrnjen je bil zahtevek, kolikor se je nanašal na 1 jeklenko zaradi zastaranja in pa zato, da 1. 7. 2008 očitno ni bila vrnjena le 1 jeklenka in ne več (prvostopenjska sodba, r. št. 7 in 8). Na koliko jeklenk se torej končno nanaša ugodilni del sodbe in kakšne vrste so te jeklenke, ni mogoče dognati. Manjka tudi obrazložitev zakaj je bilo potem zahtevku tožeče stranke ugodeno prav v višini 3.351,60 EUR.

11. Navedba o tem, na kakšnem računskem temelju je bila sodba pravzaprav izdana, ne sme manjkati, sicer sodbe ni mogoče preizkusiti. Računski temelj je število jeklenk določene vrste, pomnoženo z vrednostjo jeklenke takšne vrste. Kolikšno vrednost naj bi imela posamezna jeklenka, prvostopenjska sodba ne pojasni. Zgolj sklicevanje na račun tožeče stranke seveda ni zadosti.

12. Prav tako prvostopenjska sodba ni navedla materialnopravnega temelja za svojo odločitev. Ta je obvezna sestavina vsake sodbe (4. odstavek 324. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju o zadevi naj se prvostopenjsko sodišče ukvarja tudi s tem. Tožeča stranka je trdila, da je toženi stranki posojala jeklenke za plin in da te niso bile vrnjene. Trditve kažejo na to, da je bila sklenjena posojilna pogodba glede nadomestnih stvari (1. odstavek 569. člena OZ). Takšne pogodbe so sicer razmeroma redke v primerjavi s posojilnimi pogodbami glede denarja, vendar pa so v 1. odstavku 569. člena OZ celo izrecno predvidene kot mogoče. V primeru prenehanja posojilne pogodbe lahko posojilodajalec zahteva le vrnitev enake količine „stvari iste kakovosti“ (navedek je dobeseden; gl. 1. odstavek 574. člena OZ) in ne denarja. Denarni zahtevek lahko postavi šele, če izkoristi upravičenja, ki jih ima, ker posojilojemalec stvari ni vrnil in je s tem zašel v zamudo. Če rok vrnitve ni bil določen, potem mora posojilodajalec najprej spraviti dolžnika v zamudo tako, da od dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ). Šele potem lahko posojilodajalec postavi denarni zahtevek (2. odstavek 239. člena OZ). Seveda pa nosi v pravdi prav posojilodajalec trditveno in dokazno breme, da je ravnal pravno pravilno tako, da lahko uveljavlja denarni zahtevek, in seveda tudi glede višine denarnega zahtevka.

13. Pritožba je pravilno opozorila na to, da je prvostopenjska sodba neutemeljeno očitala toženi stranki, da ni predložila dokazil o lastni ovojnini. Tožeča stranka je bila tista, ki je zahtevala vrnitev določenega števila jeklenk. Tožeča stranka zato nosi dokazno breme glede tega, da je določeno število jeklenk pri toženi stranki. Tožena stranka je namreč v postopku takšno trditev prerekala in je za svoje prerekanje navedla razloge (2. odstavek 214. člena ZPP).

14. Prvostopenjsko sodišče naj v ponovnem odločanju upošteva tudi, da formalnih dokaznih pravil, kakršnega je poskušala vzpostaviti razveljavljena prvostopenjska sodba v r. št. 5 in 6, namreč da lahko tožena stranka dokaže imetništvo jeklenk zgolj z listinami, ne obstaja. Ne navsezadnje sama morebitna kršitev računovodskih predpisov ni razlog za to, da se zanika, da bi tožena stranka res imela v posesti lastne jeklenke.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka ni zahtevala njihove povrnitve.