Jedro

Priznanje določenih dejstev za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka podjetje F., d.o.o., je dolžna tožeči stranki podjetju M., d.o.o., izplačati znesek 61.411,78 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati nastale ji pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v osmih dneh, da ne bo izvršbe.“ - v II. točki izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 5.379,43 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo že tretjič. V prvem sojenju je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo (VII Pg 143/2003 z dne 23. 11. 2005), pritožbeno sodišče pa je to sodbo s sklepom I Cpg 350/2006 z dne 25. 5. 2006 zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Tudi drugič je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo (VII Pg 135/2006 z dne 2. 10. 2008), pritožbeno sodišče pa je s sodbo I Cpg 429/2009 z dne 11. 6. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper to odločitev zavrnilo in sodbo potrdilo. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo postopka in razveljavilo sodbo VII Pg 135/2006 z dne 2. 10. 2008 (sklep VII Pg 5549/2010 z dne 24. 5. 2012), saj se v spisu ni nahajal ključen dokaz, to je dopis z dne 15. 2. 2001, ki potrditvah tožeče stranke predstavlja pripoznavo zahtevka s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga zastaranja vtoževane terjatve zavrnilo. Pritožbeno sodišče s to odločitvijo soglaša. 6. Pritožbene navedbe, da sodišče ne sme dati pravnega varstva ravnanju tožene stranke oziroma njenemu pravnemu predniku, ker je bilo usmerjeno k zastaranju terjatve, niso utemeljene. Dejstvo, da tožena stranka svoje terjatve ni poravnala ter da je potrditvah pritožnika z neupravičenim zavlačevanjem, izmikanjem in nesodelovanjem zavlačevala z izpolnitvijo svoje obveznosti, tožeče stranke ne razbremenjuje dolžnosti, da bi ravnala aktivno ter v določenem času sodno uveljavila svojo pravico. Namen instituta zastaranja je namreč prav v tem, da varuje dolžnika pred neaktivnim upnikom, da ne bi v nedogled ostal v negotovosti, ali bo upnik zoper njega uveljavljal sodno varstvo. Če ima upnik kakšno terjatev proti dolžniku, jo mora uveljaviti v predpisanem roku in s tem realizirati svojo pravico. Če tega ne stori pravočasno, se terjatev spremeni v naturalno obveznost, kar pomeni, da izgubi pravno varstvo.

7. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, enako 336. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožnik zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje vezalo zapadlost terjatve na dan prejema nakazila na račun pravne prednice tožene stranke (v letu 1997 in 1998). Pravilno je namreč ugotovilo, da bi tožeča stranka svojo terjatev lahko uveljavljala dne 13. 1. 1999, ko je s strani družbe N. izvedela, da je pravna prednica tožene stranke prejela nakazila v določeni višini (priloga A6). Pritožbena navedba, da je tožeča stranka v dobri veri in v duhu dobrih poslovnih odnosov želela korektno izpeljati obravnavana posla ter počakati na izstavitev ustrezne knjigovodske listine, na tek zastaralnega roka ne more vplivati. To bi namreč izničilo namen instituta zastaranja. Prav tako pa na tek zastaranja ne vpliva pisna potrditev tožene stranke glede prejema nakazila v dopisu z dne 15. 2. 2001, saj je imela tožeča stranka že pred tem vse podatke za sodno uveljavitev svoje terjatve, pa tega ni storila.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dopis z dne 15. 2. 2001 ne predstavlja pripoznave dolga s strani tožene stranke (387. člen ZOR, enako 364. člen OZ). Zastaranje pretrgajo aktivnosti, ki so izraz volje dolžnika. Smisel pravila o pripoznavi dolga je v tem, da upnik šteje, da kljub neizpolnitvi obveznosti sodno varstvo ni potrebno, saj dolžnik kaže, da je obveznost pripravljen izpolniti. Kaj takega iz spornega dopisa tožene stranke ne izhaja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je iz dopisa razvidno prav nasprotno, in sicer iz zapisov, da je tožeča stranka „dobila več kot ji pripada“ ter da ji je bilo „izplačano precej več kot podzastopniku v teh primerih pripada“. Priznanje določenih dejstev, torej o prejemu nakazil s strani družbe N., za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku (glej Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 363 in 364). Takšne izjave pa sporni dopis ne vsebuje. Zato pritožnik ne more uspeti niti z očitkom, da je zaključek sodišča prve stopnje, da iz dopisa izhaja le toženčeva izjava, da ni nič dolžan, v nasprotju z ostalimi ugotovitvami v sodbi.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi preteka tri letnega zastaralnega roka (prim. 374. člen ZOR, smiselno enako 349. člen OZ) je po vsem obrazloženem pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).