Jedro

Vsi trije partnerji so se dogovorili, da bodo odkupili poslovni prostor in začeli z opravljanjem gostinske dejavnosti, pri čemer so vnaprej dogovorili tudi zadolžitve in deleže vsakega od njih. Vse našteto bi izvedli v pravno organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki bi v končni fazi postali vsi trije, vsak z enakim deležem. Ni sporno, da s sklenitvijo ustnega dogovora tožena stranka še ni bila ustanovljena in da jo je bilo šele potrebno ustanoviti z ustreznim aktom. Opisan dogovor je po pravni naravi družbena pogodba po 990. členu Obligacijskega zakonika (OZ), za katero se ne zahteva pisna oblika. Dogovor je bil tudi v večjem delu realiziran, saj je prišlo do začetka izvajanja dejavnosti, pri čemer so bili aktivni vsi trije partnerji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 43.756,58 EUR iz naslova neupravičene obogatitve ter hkrati naložilo tožniku, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 2.009,88 EUR. IZ razlogov izhaja, da je ustni dogovor, ki so ga sklenili tožnik, A.S. in M.M. veljaven in ni ničen, pri čemer je tožnik ves čas vedel, da je že pred nakupom poslovnega prostora treba ustanoviti družbo (toženo stranko), da družbene pogodbe ni podpisal in da torej formalno ni bil družbenik v toženi stranki. Denarna nakazila toženi stranki zato niso bila posledica zmote ali prevare. Ustni dogovor je bil realiziran, v skladu z njim je bilo tožniku ponujeno družabništvo, vendar ga ni sprejel. Ostali udeleženci dogovor še naprej izvršujejo in tožniku ne preprečujejo, da bi vstopil v družbo. Še vedno torej obstoji pravna podlaga za nakazila, zato zahtevek na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen. Ker je bil zavrnjen zahtevek po tožbi, se sodišče prve stopnje s pobotnim ugovorom ni ukvarjalo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave pritožuje tožnik. Meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Najprej ponavlja svoje navedbe o poteku dogodkov in o tem, da je denarna nakazila izvedel, ker je bil prevaran in v zmoti, pa tudi, ker sta ga vanje prisilila A.S. in M.M.. Ko je prevaro ugotovil, je zavrnil zahtevo za dodatna vplačila in zahteval vrnitev plačanega. V dokaz svojim trditvam je tožnik ponudil številne dokaze, tudi o tem, da se je sam navzven predstavljal kot družbenik tožene stranke, iz tega razloga je tudi sodeloval pri adaptaciji lokala. Teh navedb tožena stranka niti ni prerekala. Kljub navedenemu pa je sodišče z neverjetno lahkoto iztrgalo iz konteksta tožnikovo izpoved o tem, da je mislil da pri notarju podpisuje družbeno pogodbo, kasneje pa je ugotovil, da je podpisal poroštveno obveznost za posojilo, ki ga je najela tožena stranka. Sodišče ne bi smelo dovoliti kapcioznega vprašanja pooblaščenca tožene stranke, kako lahko tožnik pojasni časovni razmik med dejansko ustanovitvijo družbe in zapisom poroštva pri notarju v letu 2007, v zvezi s čimer je tožnik prej povedal, da je mislil, da podpisuje družbeno pogodbo. V svoji izpovedi pa je tožnik mislil na podpisovanje kreditne pogodbe 6.6.2006, torej v času neposredno po ustanovitvi družbe (in ne na kreditno pogodbo iz leta 2007). Ker je sodišče dovolilo postavljeno vprašanje (kot da bi tožnik izpovedoval o pogodbi iz leta 2007) in odgovor nanj štelo celo kot ključno podlago za zavrnilno sodbo, je sodišče kršilo postopek. Pri tem pa bi se sodišče na podlagi skrbne in vestne presoje dokazov v spisu lahko prepričalo, da tožnik ni poznal postopka ustanovitve d.o.o., da je slepo zaupal svoji računovodkinji A.S.. Namesto tega je kot nepotrebne zavrnilo vse s strani tožnika predlagane dokaze in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je verjelo M.M. kljub temu, da je ta trdil, da je obstajal le ustni dogovor, da bodo imeli vsak vložek do 1/3, pri čemer sta za V.J. osnovni vložek vplačala tožnik in A.S. in da bosta tožnik in S. v družbo vstopila kasneje, čeprav tak dogovor ni izpolnjeval osnovnih zahtev, ki jih zakon predpisuje za take dogovore in je izpoved prokurista v direktnem nasprotju s podatki iz sodnega registra o višini osnovnega kapitala. Taka izpoved je tudi v direktnem nasprotju z navedbami iz odgovora na tožbo, kjer je tožena stranka trdila, da tožnik in A.S. osnovnega kapitala nista vplačala. Nenazadnje pa nihče ni pojasnil, zakaj pred letom 2009 ni bil pravi čas za vstop v družbo in zakaj pred tem tožnik ni bil obveščen o poslovanju družbe. Tožnik je navedel, da po opravljenem pogajanjih za nakup poslovnega prostora ni imel več ovir, da bi bil naveden kot družbenik. Ker je sodišče nekritično sledilo izpovedi prokurista tožene stranke, je s tem zagrešilo tudi kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je torej toženi stranki poklonilo vero zgolj na podlagi iz konteksta iztrgane tožnikove izpovedi, ki je bila posledica kapciozno postavljenega vprašanja. Sodišče ni motilo, da se tožena stranka ni mogla odločiti o tem, ali je s tožnikom obstajal dogovor o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, ali pa je šlo za tiho družbo. Na nekritičnost in arbitrarnost sodišča kaže tudi dejstvo, da je na naroku, ko poravnava med strankami ni uspela, prokurist tožniku ponudil 12.500 EUR, že čez dober mesec pa je pooblaščenec tožene stranke vložil obsežno pripravljalno vlogo, s katero je od tožnika uveljavljal v pobot odškodnino v znesku 83.345,82 EUR. To kaže M.M. in A.S. v pravi luči. Navedbe v pripravljalni vlogi so povsem izmišljene in brez vsakršne dejanske in pravne podlage, v kar se je lahko prepričalo tudi sodišče. Postavlja se vprašanje, zakaj je sodišče kljub temu vlogo vročilo tožencu in pobotni ugovor obravnavalo, če je za ključno štelo že tožnikovo izpoved. Potek postopka kaže, da je imelo sodišče najprej namen tožbi ugoditi, kasneje pa je svojo odločitev spremenilo, zaradi česar je imelo težave z obrazložitvijo sodbe. Dokaz temu je tudi, da je sodišče sodbo pisalo dva meseca in da je napačno povzelo navedbe iz odgovora na tožbo. Napačni povzetek pa predstavlja tudi kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni ponudil nobenega prepričljivega dokaza, da so bila nakazila posledica zmote ali prevare, saj je v tožbi in pred tem v ovadbi podrobno opisal vse okoliščine, ki so pripeljale do nakazil. Zavržena kazenska ovadba še ne pomeni, da M.M. in A.S. nista na škodo tožnika storila očitanega kaznivega dejanja, še manj pa, da ga nista spravila v zmoto. Dejstvo je, da tožnik nakazil ne bi izvedel, če ne bi bil prepričan, da je družbenik stranke. Zaradi opisanih razhajanj med razlogi sodbe in tem, kar izhaja iz listin v spisu in iz zaslišanja strank, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dopustilo kapciozno vprašanje in nanj oprlo svojo odločitev, napačno je uporabilo 8. člen ZPP. Sodba nima razlogov o dokazni oceni glede dokazov, ki so jih stranke predlagale (kreditni pogodbi, predlog družbene pogodbe, izjava o zapadlosti dolgoročnih kreditov itd.). Navedena kršitev predstavlja tudi kršitev Ustave. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj gre pri dogovoru o ustanovitvi družbe za tako imenovani ustanovitveni konzorcij, v katerega so lahko vključene tudi osebe, ki ne bodo družbeniki (na primer banke, ki dajo kredit), vendar ta ne more biti temelj za nastanek družbe. Mogoče je tudi, da družbeniki sklenejo predpogodbo, ki pa mora biti v enaki obliki kot družbena pogodba, torej v obliki notarskega zapisa. Ustni dogovor tem pogojem ne ustreza in je že zato ničen, vplačani zneski pa so brez pravne podlage. Navedeni dogovor tudi ne predstavlja dogovora o tihi družbi, tihi družbenik mora namreč vložiti premoženje v podjetje koga drugega (nosilca tihe družbe). Status nosilca imajo lahko le pravne osebe iz 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ker so navedeni dogovor sklenile le fizične osebe in še to pred ustanovitvijo tožene stranke, tak dogovor ne more predstavljati dogovora o tihi družbi. Navedeni dogovor tudi ne vsebuje bistvenih sestavin, kot jih določa ZGD. Glede na to, da je sodišče v postopku obravnavalo tudi pobotni ugovor toženca, pri čemer se je lahko prepričalo, da je ta neutemeljen, bi moralo tožniku priznati priglašene stroške v zvezi s tem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z neupravičeno obogatitvijo in pri tej pravni in dejanski podlagi vztraja tudi v pritožbi. Trdil je, da se je z A.S. in M.M. kot partnerjema dogovarjal za ustanovitev družbe, ki se bo ukvarjala z gostinsko dejavnostjo. Ko je bila družba ustanovljena, je v zvezi s sklenjenimi dogovori nakazal toženi stranki vtoževani znesek, saj je zmotno menil, da je tudi sam družbenik tožene stranke. S. in M. je še očital, da sta ga namerno spravila v zmoto, da sta ga torej prevarala. Ker meni, da je nakazal denar brez pravne podlage, zahteva njegovo vrnitev. Sklicevanje na zmoto in prevaro ni sklepčno. Tožnik je denar nakazoval po dogovoru s partnerji. Posledica zmote ali prevare je zahtevek na razveljavitev dogovora in ne ničnost. Ker razveljavitve ni zahteval, z zahtevkom na vrnitev plačanega zaradi zmote in prevare ne more uspeti. Vprašanje, ali je bil zaveden, zato ni odločilno in pritožbene trditve v zvezi z zmoto in prevaro (ki predstavljajo večji del pritožbe) tako glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot glede procesnih kršitev niso relevantne (saj se ne nanašajo na odločilna dejstva) in so zato neutemeljene, pritožbenemu sodišču pa se z njimi ni treba ukvarjati.

5. Tožnik pa je zatrjeval tudi ničnost dogovora in to iz več podlag. Če bi uspel izkazati ničnost, bi z zahtevkom na vrnitev danega po pravilih o neupravičeni obogatitvi lahko uspel. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni potrebno, da je dogovor, kakršnega zatrjuje tožnik, sklenjen v pisni obliki. Vsi trije partnerji so se dogovorili, da bodo odkupili poslovni prostor in začeli z opravljanjem gostinske dejavnosti, pri čemer so vnaprej dogovorili tudi zadolžitve in deleže vsakega od njih. Vse našteto bi izvedli v pravno organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki bi v končni fazi postali vsi trije, vsak z enakim deležem. Ni sporno, da s sklenitvijo ustnega dogovora tožena stranka še ni bila ustanovljena in da jo je bilo šele potrebno ustanoviti z ustreznim aktom. Opisan dogovor je po pravni naravi družbena pogodba po 990. členu Obligacijskega zakonika (OZ), za katero se ne zahteva pisna oblika. Dogovor je bil tudi v večjem delu realiziran, saj je prišlo do začetka izvajanja dejavnosti, pri čemer so bili aktivni vsi trije partnerji. Pred tem je bila ustanovljena tožena stranka, ki je kupila poslovni prostor. Nerealiziran je zaenkrat ostal le vstop tožnika in A.S. v toženo stranko kot družbenikov. Na vstop je bil tožnik, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pozvan.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ustni dogovor ni v nasprotju z moralo ali pravnimi predpisi (in temu zaključku pritožba ne nasprotuje), zato je na podlagi povedanega o obliki pravilen zaključek, da dogovor ni ničen. Ker ni ničen, še vedno obstoji, in plačila niso bila opravljena brez pravne podlage. Drugačnih dejanskih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati obveznost plačila, pa tožeča stranka ni podala.

7. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).