Jedro

Med odločilne navedbe, ki jih je sodišče dolžno presoditi in se do njih opredeliti, spadajo tudi navedbe, ki zahtevajo presojo storilčevega ravnanja v okviru 6.a člena ZP-1 (prekršek neznatnega pomena).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Carinski urad v Mariboru (prekrškovni organ) je dne 4. 11. 2009 zoper B. Š. s. p. izdal odločbo zaradi prekrška po 14. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) in mu izrekel globo v višini 2.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je zahtevo za sodno varstvo storilčeve zagovornice H. N., odvetnice na P., kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in prvim odstavkom 65. člena ZP-1. Opozarja, da je storilec v izjavi o prekršku kot tudi v zahtevi za sodno varstvo podrobno navajal okoliščine, ki bi lahko upravičile opredelitev njegovega ravnanja za prekršek neznatnega pomena (6. a člen ZP-1). Ker gre za odločilna dejstva, do katerih se niti sodišče niti prekrškovni organ nista opredelila, je po presoji vrhovnega državnega tožilca podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec opozarja tudi na odločbo IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, v kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo podobno situacijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici. Zagovornica se v izjavi z dne 11. 1. 2012 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

4. Iz pravnomočne odločbe o prekršku izhaja, da je bil storilec B. Š. s. p. spoznan za odgovornega storitve prekrška po 14. točki prvega odstavka 68. člena ZTro, ker carinskemu organu skladno s 34. členom ZTro ni v predpisanem roku predložil obračuna trošarine za alkohol in alkoholne izdelke, in sicer do 25. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja za september 2009. V prvem odstavku 34. člena ZTro je namreč določeno, da mora trošarinski zavezanec izkazati obračunano trošarino v mesečnem obračunu trošarine, ki ga mora predložiti carinskemu organu do 25. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja (drugi odstavek 34. člena ZTro). Trošarinski zavezanec mora predložiti obračun trošarine ne glede na to, ali je v predpisanem obdobju dolžan plačati trošarino ali ne (tretji odstavek 34. člena ZTro).

5. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da predstavlja odločanje o zahtevi za sodno varstvo (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Odločanje je po svoji naravi instančno, saj gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa.(1) Ker ZP-1 izrecno ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po drugem odstavku 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi citirane določbe je sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti navedbe zahteve. Zahtevo za sodno varstvo mora vsebinsko obravnavati in se opredeliti do vseh relevantnih in zadostno konkretiziranih navedb. Sodišče pa ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in je po presoji sodišča pravilno. Le ob takšni interpretaciji se lahko uresničuje smisel pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

6. Storilčeva zagovornica je v zahtevi za sodno varstvo (podobno tudi storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 3. 11. 2009) navajala, da je storilec postal trošarinski zavezanec, ker je pred leti (junija 2006) samo enkrat kot gostinec nabavil nekaj litrov alkoholnih pijač iz Avstrije. Od takrat je vsak mesec izpolnil obrazec glede obračuna trošarine, ne da bi bil zavezan k plačilu trošarine. Ker tudi v septembru 2009 ni bil dolžan plačati trošarine, z zamudo pri oddaji „praznega“ obrazca ni nastala nobena škodljiva posledica. Po presoji zagovornice bi bilo obravnavani prekršek mogoče opredeliti kot prekršek neznatnega pomena, torej prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica (6. a člen ZP-1). Zagovornica je (enako kot storilec v izjavi z dne 3. 11. 2009) tudi opozorila, da je storilec predpisano obveznost izpolnil še pred izdajo odločbe o prekršku (dne 30. 10. 2009, ko je oddal obračun trošarine za september 2009) in da storilec doslej še ni bil kaznovan zaradi carinskega prekrška. Po mnenju zagovornice so bile podane tudi predpostavke za izrek opozorila v smislu 53. člena ZP-1. Poudarila je še, da je storilec dne 3. 11. 2009 podal vlogo za izbris iz registra trošarinskih zavezancev, saj tudi v bodoče ne namerava kupovati pijače izven Republike Slovenije.

7. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da storilca ne opravičuje dejstvo, da je le enkrat nabavil alkoholne pijače, da je tokrat prvič zamudil z oddajo obračuna carine, prav tako tudi ne zatrjevana količina dela v njegovem računovodstvu. Sodišče pa je ob obravnavi zahteve za sodno varstvo obrazložilo, da so bila v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena, da ni prišlo do kršitev materialnega prava in kršitev v postopku, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

8. Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, se v okviru uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 lahko presoja tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi sodišče ni odgovorilo na sicer konkretizirane in pravno odločilne(2) navedbe v zahtevi (zlasti na zatrjevano odsotnost škodljive posledice in odpravo kršitve pred izdajo odločbe o prekršku), ki se nanašajo na presojo storilčevega ravnanja v smislu 6. a člena ZP-1 (prekršek neznatnega pomena), ampak je le posplošeno pritrdilo presoji prekrškovnega organa. Prekrškovni organ je sicer ocenil navedbo storilca, da doslej še ni nikoli zamudil z oddajo obračuna, glede ostalih navedb pa tudi odločba prekrškovnega organa nima razlogov. Očitek vrhovnega državnega tožilca glede odsotnosti razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), je tako utemeljen, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 73/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 95/2010 z dne 21. 9. 2010. Op. št. (2): Stališče, da med odločilne navedbe, ki ji je sodišče dolžno presoditi in se do njih opredeliti, spadajo tudi navedbe, ki zahtevajo presojo storilčevega ravnanja v okviru 6.a člena ZP-1, je Vrhovno sodišče zavzelo že v odločbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007.