Jedro

V konkretnem primeru se je za izdajo gradbenega dovoljenja vodil enoten postopek za vse štiri stanovanjske objekte in je bilo izdano eno gradbeno dovoljenje. Zato je tožničin predlog za obnovo postopka za izdajo spornega gradbenega dovoljenja kot celote utemeljen, saj iz strokovnega mnenja izhaja, da nameravana gradnja vpliva na tožničino veduto, pri čemer sodišče poudarja, da iz mnenja ne izhaja, da bi na tožničino veduto vplivali samo določeni objekti (H2 in H3, kot zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi). V obnovljenem postopku pa se bo šele ugotavljalo, ali je vpliv novogradnje na nepremičnino tožnice v mejah dopustnega, to je, ali so bile njene pravne koristi z izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja dejansko kršene ali ne. Tožnica je imela pravico vložiti odgovor na pritožbo in je le tako imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala prizadeta stranka ter na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine spora. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne ... se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 355,58 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne ... dalje, v 15-ih dneh po prejemu sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi prizadete stranke A.A.A. d.o.o. iz B. in sicer tako, da je pod točko 1 izreka odpravila prvostopno odločbo (sklep o obnovi postopka, ki ga je dne ... izdala Upravna enota C.) s katero je bila (na predlog tožnice) dovoljena obnova postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja št. ... z dne ..., ki je bilo prizadeti stranki izdano za gradnjo štirih stanovanjskih objektov na parc. št. 1002/1 (objekt H1), 996/1 (objekt H2), 996/2 (objekt H3) in 996/4 (objekt H4), vse k. o. D.. Pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da se predlogu tožnice za obnovo postopka ugodi v delu, v katerem se gradbeno dovoljenje nanaša na objekta H2 in H3, v delu, ki se nanaša na obnovo postopka v zvezi z objektoma H1 in H4, pa je tožena stranka predlog tožnice zavrgla. Pod točko 3 je nadalje tožena stranka odločila, da se zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja za objekta H2 in H3, pod točko 4 pa je zavrnila zahtevek tožnice za vrnitev stroškov odgovora na pritožbo, glede povrnitve ostalih stroškov postopka pa je odločila, da mora o njih odločiti organ prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica predlogu za obnovo postopka predložila ekspertno mnenje št. ... z dne ..., ki ga je izdelal E.E.E. d.o.o. (v nadaljnjem besedilu: strokovno mnenje), iz katerega izhaja, da je bilo v projektu za pridobitev predmetnega gradbenega dovoljenja napačno prikazano vplivno območje ter da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom (3. in 4. odstavek 70. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljnjem besedilu: ZGO-1)). Tožnici namreč ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, iz strokovnega mnenja pa izhaja, da bo z gradnjo okrnjena veduta tožničine višje ležeče nepremičnine, veduta pa je po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 12 in M SE/2 v Občini C. (Ur. obj. št. 25/93, 14/97, 19/99 in 23/00, v nadaljnjem besedilu: Odlok) posebej varovana in jo je zato potrebno upoštevati pri izdaji gradbenih dovoljenj kot enega izmed elementov določanja vplivnega območja objekta in enega izmed pogojev ugotovitve skladnosti gradnje z izvedbenim prostorskim aktom. Iz strokovnega mnenja izhaja, da veduta ni bila upoštevana pri objektih H2 in H3, zato je v tem delu tožena stranka ugodila tožničinem predlogu za obnovo postopka (na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljnjem besedilu: ZUP)). Objekt H1 pa je oddaljen od tožničine nepremičnine, objekt H4 pa tudi ne vpliva na tožničino veduto, zato tožnica v tem delu ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi pridobila status stranskega udeleženca v postopku (43. člen ZUP). Pravni interes v konkretni zadevi je opredeljen v 2. odstavku 62. člena ZGO-1, ki določa stranske udeležence v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zaradi navedenega tožnica glede objektov H1 in H4 ne predstavlja upravičene osebe, ki bi lahko predlagala obnovo postopka, zato je tožena stranka njen predlog v tem delu zavrgla (2. odstavek 267. ZUP). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z utemeljitvijo, da gredo stroški postopka po določbi 113. člena ZUP v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. V konkretnem primeru je predlog za obnovo postopka vložila tožnica, odgovora na pritožbo pa ni bila dolžna podati.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo izpodbija v delu, v katerem je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo, zavrgla njen predlog za obnovo postopka ter v delu v katerem je zavrnila tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je v predmetni zadevi upravni organ izdal eno gradbeno dovoljenje (torej eno odločbo) za vse štiri objekte. Gradnja vseh štirih objektov je soodvisna in prepletena, kar izhaja že iz dejstva, da je bila vsa dokumentacija izdelana za vse štiri objekte skupaj (4. odstavek 35. člena ZGO-1) ter iz definicije gradbenega dovoljenja (6. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Zaradi opisane soodvisnosti gradnje, ni mogoče izdati delne odločbe, kot jo je tožena stranka izdala v konkretnem primeru, česar pa v izpodbijani odločbi niti ni obrazložila. Če je utemeljen tožničin predlog za obnovo postopka v zvezi z objekti H2 in H3 (kar je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi), je zato nujno utemeljen tudi njen predlog v zvezi z objekti H1 in H4. Pravni interes za status stranke v postopku obnove postopka je pri slednjih objektih identičen pravnemu interesu, ki ga ima tožnica v zvezi s H2 in H3, sicer pa tudi iz strokovnega mnenja izhaja, da tudi H1 in H4 vplivata na veduto tožničine nepremičnine. Med strankama ni sporno, da je bilo vplivno območje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja napačno navedeno in da pri njegovi izdaji ni bil upoštevan faktor vedute, zato je gradbeno dovoljenje nezakonito in nepravilno, šele v obnovljenem postopku pa bo upravni organ odločil kdo je lahko stranka po določbi 2. odstavka 62. člena ZGO-1, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka A.A.A. d.o.o. na tožbo ni odgovorila.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki pa v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. Ustavnega sodišča, v nadaljnjem besedilu: ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru se je za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja vodil enoten postopek za vse štiri stanovanjske objekte in je bilo dne ... izdano eno gradbeno dovoljenje, kar vse izhaja iz upravnih spisov. Med strankama ni sporno, da tožnica ni bila udeležena v postopku izdaje tega gradbenega dovoljenja. Le-ta je predlagala obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP, ker ji kot stranski udeleženki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pa bi ji morala biti dana. Tožnica je skladno z določbama 3. in 4. odstavka 70. člena ZGO-1 upravnemu organu predložila strokovno mnenje, iz katerega izhaja (kot ugotavlja tudi tožena stranka), da v projektni dokumentaciji za izdajo spornega gradbenega dovoljenja ni bilo pravilno prikazano vplivno območje, saj predvidena gradnja vpliva na bivanjske razmere oziroma veduto tožničinega višje ležečega objekta, kar pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bilo upoštevano.

Tožnica je s predloženim strokovnim mnenjem po stališču sodišča izkazala verjetnost obstoja okoliščine po 9. točki 260. člena ZUP in je zato njen predlog za obnovo postopka za izdajo spornega gradbenega dovoljenja kot celote utemeljen. V 1. odstavku 43. člena ZUP je namreč določeno, da je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes, pri čemer pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V konkretnem primeru je po mnenju sodišča tožnica, s strokovnim mnenjem, izkazala verjetnost svoje procesne legitimacije, saj iz mnenja izhaja, da nameravana gradnja vpliva na tožničino veduto, pri čemer sodišče poudarja, da iz mnenja ne izhaja, da bi na tožničino veduto vplivali samo določeni objekti (H2 in H3, kot zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi). Iz strokovnega mnenja, ki je nenazadnje kvalificiran dokaz, saj ga je izdelala pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje za prostorskega načrtovalca, torej oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje, izhaja, da predmetna gradnja štirih objektov vpliva na veduto tožničine nepremičnine, ki je varovana z Odlokom, kar po stališču sodišča povsem zadošča za zaključek, da tožnica verjetno s predlogom za obnovo postopka varuje svoje pravne koristi. V obnovljenem postopku pa se bo šele ugotavljalo, ali je vpliv novogradnje na nepremičnino tožnice v mejah dopustnega, to je, ali so bile njene pravne koristi z izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja dejansko kršene ali ne.

Ker gre v predmetni zadevi za odločanje o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se je tožena stranka v izpodbijani odločbi neutemeljeno sklicevala tudi na določbo 2. odstavka 62. člena ZGO-1, saj ta določa stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kar je povsem druga procesna situacija.

Tožena stranka je zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z utemeljitvijo, da 1. odstavek 113. člen ZUP določa, da gredo stroški postopka praviloma v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. Tožena stranka je tudi v tem primeru napačno uporabila materialno pravo, 1. odstavek 114. člena ZUP namreč določa, da v kolikor je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, krije stroške postopka stranka, ki je povzročila postopek, vendar le, če se je ta končal v njeno škodo. V konkretnem primeru gre za postopek obnove postopka, ki se je začel na tožničino zahtevo in (vsaj v polovici) končal v njeno korist. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, da tožnica ni bila dolžna podati odgovora na pritožbo. Tožnica je namreč na podlagi 1. odstavka 241. člena ZUP imela pravico vložiti odgovor na pritožbo in je le tako imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala prizadeta stranka in na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine spora. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava in v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni upoštevala pravil postopka, zato je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1) bo zato morala v skladu s 4. odstavkom istega člena izdati novo odločbo. Sodišče je v tem odstavku citirane določbe ZUS-1 uporabilo na podlagi 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče izvede tudi dokaz z izvedencem arhitekturne, gradbene oziroma druge ustrezne stroke. Dokazni predlog je podala pavšalno, ne da bi pri tem navedla kaj s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na potek postopka. V predmetni zadevi je bilo strokovno mnenje že izdelano, sprejemata pa ga obe stranki, pa tudi sicer dejansko stanje med strankama sploh ni sporno, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 (v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1) sodilo na seji, čeprav 1. odstavek 51. člena ZUS-1 (v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1) določa, da v upravnem sporu sodišče na prvi stopnji načeloma odloči po opravljeni glavni obravnavi.

K točki 2 izreka: O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS. Tožnica je v tem postopku v celoti uspela, zato ji je sodišče skladno s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljnjem besedilu: ZPP) priznalo stroške predmetnega postopka in sicer ji je kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo stroške sestave tožbe, poročila stranki, materialne stroške, DDV in stroške sodne takse za tožbo. Tožnici pa sodišče ni priznalo stroškov študija izpodbijane odločbe, saj se navedeno opravilo po ustaljeni sodni praksi šteje kot sestavni del (v konkretnem primeru) sestave tožbe. Pri odmeri višine stroškov je sodišče upoštevalo določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03, v nadaljnjem besedilu: OT) in tako tožnici priznalo 500 točk za sestavo tožbe (Tar. št. 30 OT), nadalje 20 točk za poročilo stranki (4. točka Tar. št. 39 OT), materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (3. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 13. člena OT) ter DDV v višini 20% (2. odstavek 14. člena OT). Tožnica je sicer zahtevala, da ji sodišče za sestavo tožbe prizna 2000 točk, ker naj bi šlo v predmetni zadevi za ocenljiv spor, pri čemer naj bi bila vrednost le-tega 636.906,61 EUR (oziroma 152.628.300,00 SIT), kar predstavlja vrednost štirih hiš, vendar sodišče pojasnjuje, da gre v tej zadevi za odločanje o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja, sama obnova postopka kot tudi gradbeno dovoljenje pa ne predstavljata ocenljive zadeve. Sodišče je tožnici priznalo tudi stroške plačila sodne takse za tožbo v znesku 63,44 EUR (Tar. št. 27/1 Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 ter Uradni list RS, št. 48/90 in nadaljnji) v zvezi s Sklepom Vlade RS o preračunu vrednosti točke iz SIT v EUR v ZST, št. 70002-2006/4, z dne 27.12.2006 (Uradni list RS, št. 140/06)). Sodišče je tako ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, tožnici priznalo stroške postopka v skupni višini 355,58 EUR. Sodišče je nadalje, upoštevajoč zahtevek tožnice ter 1. odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01), le-tej priznalo tudi zakonite zamudne obresti od odmerjene skupne višine stroškov in sicer od dne izdaje sodbe dalje. 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti pa je sodišče toženi stranki določilo skladno z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP.