Jedro

Otroci niso bili ogroženi in je bila tožnica za njih le zaskrbljena. Taka škoda pa ni pravno priznana škoda.

V novejši sodni praksi ni več delitev stroškov, ki so nastali po temelju in po višini odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se izrek o stroških (II. izreka) pravilno glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo tožencu plačilo 5.500,00 EUR odškodnine s pripadki. Pod II. izreka je naložilo plačilo stroškov tožencu 1.026,69 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V tožbi piše, da naj bi toženec pričel tožnico vleči za lase, da je padla po tleh in da jo je tedaj brcal v predel križa. Že v izpovedbi tožnice pa je drugače, saj je dogodek opisala tako, da naj bi jo toženec potisnil proti vratom, jo potegnil na tla in je ležala na sredini ceste, ko jo je trikrat brcnil v predel križa. Tožba je v nasprotju s sodbo. Ni jasno, kaj naj bi izvedenec ugotavljal in v katerem trenutku naj bi nastale poškodbe. Sodišče ni ugotavljalo razlogov za očitani soprispevek tožnice in je v zvezi s tem zaključilo, da ni prispevka. O tem sodba nima razlogov. Toženec je trdil, da naj bi bil njen soprispevek 90%, saj se je ona dejansko zapodila v toženca po prihodu domov, saj je bila vsa napeta, nervozna in pod vplivom tablet. Sodbe pa o tem ni mogoče preizkusiti. Iz kazenskega spisa se da razbrati, da nobena izmed drugih oseb ni dogodka videla in zato je potrebno le ovrednotiti izpovedbo obeh pravdnih strank. Sodišče pa ni ovrednotilo dokazov. Iz uradnega zaznamka P. S. se da zaključiti, da je šlo za obojestransko verbalno komuniciranje. J. R. pa je potrdila agresivno vedenje z brcami v vrata in vpitje za tožnico. Uradni zaznamek M. V. pa kaže, da sta se obe stranki pretepali in da naj bi šlo za tožničin udarec ob padcu. Pritožba meni, da je vsaj 50% sokrivde na strani tožnice. Sodišče ni ovrednotilo izpovedbe zaslišane priče in sicer policista, ki je obravnaval dogodek. Tožnica se ga je lotila po razpletu dogodka v zvezi s preživnino. Zlasti prereka sam škodni dogodek. Sodišče ne obrazloži, zakaj tožniku ne verjame, da se je le umikal, ko je bil napaden. Pritožuje se tudi zoper višino odmerjene odškodnine, da je previsoka. Za deset dni trajajoče srednje hude bolečine in tritedensko obdobje manj hudih bolečin, je odškodnina previsoka. Poškodba ni pustila posledic in tožnica je bila mesec in pol v staležu. Dopušča le odškodnino 3.000,00 EUR. Tudi za prestani strah je odškodnina previsoka. Pritožuje se proti odločitvi o pravdnih stroških. Tožnica je uspela le s 37% in takšni so tudi judikati višjih sodišč. Ni videti, kateri stroški so bili priznani.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

4. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Pravilno je odločeno o temelju, prenizka pa je odškodnina. Meni, da bi morala prejeti 8.000,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin, to je napisal V. P. v kazenskem postopku. Tudi izvedenec v pravdnem postopku dr. C. je podobno ugotovil. Po zaključku bolniškega staleža bolečine niso prenehale, temveč so še prisotne. To je potrdila tudi priča M. I. Dr. P. je napisal, da je tožnica imela tri do štiri mesece po zaključku bolniške še občasne bolečine v primeru večjih naporov. Ocenil je, da so bolečine v roku dveh let izvenele. Sodišče pa ni upoštevalo dr. P., ampak ugotovitve dr. C. Sodišče nima strokovnega mnenja, da bi presojalo, kdaj so bolečine utemeljene. Na bolečine ne vpliva dejstvo, ali je mesto poškodbe zaraslo. Sodišče bi moralo dati večjo težo mnenju dr. P, ki je pravilno ocenil dejansko stanje. Tudi sodelavka, priča I. je povedala, da je imela fizioterapijo tudi v letu 2011. Arbitražni je sklep sodišča, da je to bilo zaradi težav s hrbtenico, ki niso posledica škodnega dogodka. Tožnica ni imela druge poškodbe hrbtenice. Dr. P. ugotavlja, da tožnica čuti bolečine in njegovo mnenje je bilo z dne 19. 10. 2011. V primeru pod A 12 je sodišče prisodilo šest povprečnih plač za manj fizičnih bolečin. Odškodnina za strah je prenizka, saj je bila tožnica v strahu zase in za svoja otroka, ki sta bila tedaj doma. Tožnica je ostala doma, ker ni imela kam iti. Sodišče bi moralo upoštevati navedbe tožnice in zaslišanih prič, saj je bila objektivno v strahu za svoje otroke. Bila je tudi v strahu za izid zdravljenja.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka graja sodbo in navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in tožnica ni dokazala dogodka tako, kot je bil zatrjevan v tožbi. Trdi tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sokrivde tožeče stranke. Uvodoma je treba pritožbi odgovoriti, da je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke. Ko gre za vprašanje odgovornosti tožene stranke oziroma samega škodnega dogodka, pa je sodišče ugotovilo, da sta bila le tožnica in toženec na kraju dogodka. Zmotno meni pritožba, da je izpovedba tožeče stranke drugačna kot je tožbena podlaga (primerjaj navedbe v tožbi in na list. št. 30 do 32). Res pa je, da so nepomembne razlike v opisu škodnega dogodka. Vendar je šlo za zaporedje dogodkov, kot jih je opisala tožnica. Sodišče pravilno ugotavlja, da sledi tožnici tudi zato, ker je materi in sestri povedala v bolnici, kaj se je zgodilo in da sta ti skladno izpovedali o dogajanju, kar jim je zaupala tožnica. Sodišče ni verjelo tožencu, da je ni poškodoval in da je poklicala policijo, da bi izkoristila ta dogodek. Tožena stranka je tudi trdila, da je šlo za tožničine poškodbe iz drugega škodnega dogodka oziroma pred tem dogodkom. Vendar je sodišče raziskalo te navedbe in ugotovilo iz izvedeniškega mnenja, da je šlo pri tožnici za sveže poškodbe, saj je šla k zdravniku naslednji dan in bila hospitalizirana. Zmotno meni pritožba, da tožnica ni izpovedala, da je po prvem konfliktu šla ven iz hiše, da jo je tožnik potegnil na tla in jo obrcal na cesti. Protispisno navaja, da izvedenec ni potrdil, da gre za tope poškodbe, ki lahko nastanejo od udarca s škornji. Dejstvo, da je toženčeva mati potrdila, da je šlo za brcanje v vrata in vpitje, pa še ne pomeni, da tožeča stranka ni dokazala dogodka. Uradni zaznamki policistov, ki niso bili na kraju samem, pa ne potrdijo navedb toženca. O dogodku je izpovedal tudi policist M. V. in ni potrdil toženčevih navedb. Treba je še dodati, da tožnica ni trdila, da ne bi tudi ona vpila. Vendar tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožnica pred dogodkom poškodovana v predelu križnega dela in da on ni odgovoren za tožničino škodo. Tudi če je tožnica vpila, to še ne opraviči grobega ravnanja toženca. Sodišče je verjelo tožnici, da je bil toženec jezen, ko je prišla domov, da je začel prepir in nato jo je tudi fizično napadel. Zato je pravilen sklep sodišča, da ni pravno pomembno, da je bil toženec vinjen in v kakšnem prejšnjem konfliktu s tožnico. Sodišče je pravilno zavrnilo priče, ki so bile predlagane v zvezi s to trditvijo. V konkretnem ravnanju tožnice pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni najti soprispevka k nastanku škodnega dogodka (obrazložitev v točki 8). Zato pritožba zmotno meni, da sodba nima razlogov o zatrjevani sokrivdi tožeče stranke in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodba ima razloge o pravnorelevantnih dejstvih, sodišče pojasni, zakaj komu verjame oziroma ne sledi. Pritožba spregleda, da je v pravdi tožena stranka trdila, da je bila tožnica poškodovana iz kakšnega drugega dogodka in da teh trditev toženec ni dokazal. Zmotno meni pritožba, da sodba nima razlogov o pravnorelevantnih dejstvih.

9. Toženec meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Pri tem iztrga ugotovitve izvedenca o določenih vrstah prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti. Sodišče se je postavilo na stališče, da je izvedenec v tej pravdi podal relevantne ugotovitve v zvezi z zatrjevanimi poškodbami in je sledilo temu. Enako velja za obsodilni del sodbe, ki se nanaša na prestani strah. Ker tožnica meni, da je višina priznane škode prenizka, pa bo o tem govora tudi v nadaljevanju pritožbe.

10. Pač pa ima pritožba tožene stranke prav, ko graja odločitev o stroških. V novejši sodni praksi ni več delitev stroškov, ki so nastali po temelju in po višini odškodninske obveznosti. Zlasti je treba ugotoviti, da sodna praksa uporablja drugi odstavek 154. člena ZPP tako, da je treba v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Pri odločanju pa lahko sodišče tudi upošteva vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo in to izpostavi tudi pritožba, da je tožnica uspela s 37% svojega zahtevka (če ga obravnavamo nominalno). Res so stroški nastali tudi z ugotavljanjem odgovornosti tožene stranke in v tem delu tožena stranka ni uspela. Tožnica je krila stroške izvedenca. Glede na vse te okoliščine pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški tožeče stranke v celoti 2.208,50 EUR, stroški tožene pa 1.523,40 EUR. Če upoštevamo vse okoliščine, da je nominalno tožena uspela s 63%, ima pa nižje stroške glede na izvedenino, je treba odločitev opreti na drugi odstavek 154. člena ZPP oziroma da vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožba še trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti v stroškovnem delu, katere postavk obeh strank je bilo treba priznati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na list. št. 99 in 100 sodišče prve stopnje presojalo stroške in se iz stroškovnega dela se da ugotoviti, kaj je sodišče priznalo. To je dovolj, da se pritožnik lahko prepriča o vrednosti posamezne postavke stranske terjatve. Sam pa v pritožbi ne pojasni, kateri znesek naj sodišče ne bi pravilno obračunalo.

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožeča stranka meni, da bi morala dobiti vso zahtevano odškodnino. Predvsem graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničina škoda bila objektivizirana predvsem z izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. S. C. Meni, da je izvedenec iz kazenskega spisa, dr. P., ugotovil večjo škodo in bi to mnenje moralo biti merodajno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tej pravdi postavilo kot izvedenca dr. S. C. Ta je izdelal osnovno izvedeniško mnenje in odgovore na pripombe tožeče stranke v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je te pripombe na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankama in tožnica je na zapisnik podala mnenje, da nima pripomb na ta dodatek. Tudi tožena stranka ni imela pripomb. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje izvedenca v tej pravdi in na pojasnila, katere je podal na pripombe tožeče stranke. Treba je še tožnici odgovoriti, da je izvedenec P. podal mnenje med kazenskim postopkom, izvedenec C. pa še dokončno v letu 2013, to je v času sojenja. Gre za kasnejše mnenje, podano med pravdo in glede na konkretne zahteve sodišča v zvezi s trditveno podlago tožnice in obrambo toženca. Zato se je bilo treba opreti na izvedeniško mnenje med pravdo. Vendar je treba tudi odgovoriti pritožnici, da mnenji izvedenca nista nasprotni in sta enako ugotovila, da je tožnica utrpela poškodbo kot posledico mehaničnega udarca. Enako sta ugotovila, da je imela tožnica hude bolečine, srednje in lažje. Enako sta tudi ugotovila, da tožnica ni imela takšnih posledic, da bi bilo njeno zdravje okrnjeno. Sodišče pravilno ugotovi, da je za fizične bolečine, katere je opisal izvedenec dr. C., odškodnina iz naslova prestanih fizičnih bolečin primerna v višini 5.000,00 EUR. Po zaključku zdravljenja po mnenju izvedenca ni bilo več medicinskega razloga, da še naprej čuti bolečine. Če pa je bila na fizioterapiji 2011, to še ne pomeni, da bi s tem tožnica ovrgla ugotovitve izvedenca o trajanju fizičnih bolečin. Izvedenec je pojasnil, zakaj meni, da je tožnica čutila fizične bolečine cca dva do tri mesece tudi po končanem zdravljenju (list. št. 93). Če je tožnica menila, da izvedenec ni pravilno ugotovil vse škode, bi morala podati še pripombe na dodatno izvedeniško mnenje, ne pa da se je z njim strinjala. Izvedenec ni potrdil, da bi imela fizične bolečine še sedaj.

12. Tožeča stranka obrazlaga svojo pritožbo glede odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin tako, da priloži sodbo (priloga A12). Gre za drugačno škodo in drugačen primer. Iz le za lažjo razumljivost je treba dodati, da v škodnem primeru, na katerega se sklicuje tožnica, je tožnik utrpel tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker ni mogel vzdigovati bremen in imeti športnih aktivnosti in zato je tudi dobil odškodnino. Tožnica pa trajnih posledic ni utrpela.

13. Tožnica še meni, da je prisojena odškodnina iz naslova strahu prenizka. Tožena stranka pa meni, da je previsoka. Glede te vrste škode ima sodba razloge pod točko 12. Sodišče sledi tožnici, da je ob samem napadu utrpela strah in da je trajal do dveh ur. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica prespala na naslovu …. in da je šla k zdravniku naslednje jutro. Sodišče pa ugotovi, da otroci niso bili ogroženi in da je bila za njih le zaskrbljena. Taka škoda pa ni pravno priznana škoda. Ko pa je tožnica prišla k zdravniku, je izvedela za lastno škodo in zato je bila le krajši čas v strahu za izid zdravljenja. Za pravno priznano škodo, je odškodnina 500,00 EUR primerna. Višja odškodnina ne bi bila ustrezna glede na standarde, katere so opisani v določbi 179. člena OZ. Nižja pa tudi ne bi pomenila satisfakcije za ugotovljeno škodo.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba glede glavne stvari obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Utemeljena je le pritožba toženca glede pravdnih stroškov.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena in 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela le z delom pritožbe proti stranski terjatvi, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve.