Jedro

Etažni lastnik se tako z enostranskim ravnanjem/izjavo ne more izklopiti iz sistema ogrevanja (pri katerem gre za skupno odjemno mesto, do katerega je tožnica dobavljala energijo) in vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne. Ima le možnost z ostalimi etažnimi lastniki sklenitvi sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu da se ga izključi iz sistema plačevanja stroškov).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tč. I izreka zadržalo sklep o izvršbi VL 153505/2015 z dne 10. 12. 2015 v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice v višini 77,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015 dalje ter v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje. Zaradi delnega umika je v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo in postopek ustavilo (tč. II izreka). Tožencu je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi smiselno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo le, da tožnica vtožuje tri račune, drugih njenih navedb in dokazov pa ne omenja, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Zakon v pravdnem postopku (ZPP) v 324. členu določa obvezne sestavine sodbe, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče v zapisniku glavne obravnave ni navedlo bistvene vsebine izvedenih dokazov, kot to določa 2. točka 448. člena ZPP. V njem je sprejelo dokazni sklep, vendar navedenih dokazov v izpodbijani sodbi ni zadosti opredelilo. Prav tako ni na naroku razglasilo sodbe v skladu s 457. členom ZPP. Tako je storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izpodbijani sodbi tudi ni najti dokaza o razdelitvi stroškov po številu uporabnikov, ki se sploh ne nanaša na vtoževano obdobje. Sodišče se ni opredelilo do toženčeve navedbe, da ni v nobenem razmerju s tožnico, ker pogodba o dobavi toplote med njima ni bila sklenjena. Prenehanje pogodbe se nanaša na družbo J., d.o.o., ki ni pravdna stranka. Vse navedbe o izjavi in odstopu toženca od pogodbe o dobavi toplote, ki se nanašajo na razmerje z družbo J., d.o.o., so brez pomena in jih toženec ne izpodbija. Ne velja pa to v razmerju do tožnice, ki je pravdna stranka. Po predpisih in odločbi Občine Jesenice z dne 31. 3. 2014 tožnica ne izpolnjuje položaja stranke. S to odločbo občina ni podelila koncesije tožnici. Z obrazložitvijo, da je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen, ni zadostilo standardu obrazložene sodbe. Zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja tožnice bi moralo tožbo zavreči. Sodišče je koncesijsko pogodbo vzelo kot dokaz kljub zamudi in jasni določbi 451. člena ZPP. Ni se tudi opredelilo do toženčevih navedb v zvezi s podelitvijo koncesije in neskladnosti koncesijske pogodbe z Odlokom o dejavnosti in koncesiji za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice (Ur. l. RS, št. 57/2013) in odločbo občine Jesenice z dne 31. 3. 2014. Odlok v 41. členu določa, da je koncesijska pogodba, ki je v bistvenem nasprotju z koncesijskim aktom, neveljavna. Ker je koncesijska pogodba sklenjena v nasprotju z odlokom, je neveljavna, saj se pogodba glasi na na tožnico in ne na izbranega koncesionarja E., d.d.. Sodišče je tudi pavšalno obrazložilo, da je neutemeljen ugovor toženca, da pogodba ni bila sklenjena. Ni razvidno na podlagi česa sodišče ugotavlja, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Domneva o sklenitvi pogodbe ni utemeljena s sklicevanjem na zakonodajo. Kdaj na bi bila domnevna pogodba sklenjena, je ostalo nepojasnjeno, kljub izrecni zahtevi toženca na naroku. Tožnica je sicer navajala, da je pričela opravljati dejavnost s 1. 9. 2014, kar ni sporno, vendar se sodišče opre le na koncesijsko pogodbo. Toženec že pred 1. 9. 2014 ni koristil toplote, zato domneve sklenitve pogodbe ni mogoče vzpostaviti. Sodišče celo navede, da je nerelevantno, ali je toženec dejansko koristil toploto. Kot v tej zadevi niso pomembne navedbe strank glede odstopa od pogodbe v času izvajanja koncesije družbe J., d.o.o., tako tudi niso relevantni razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnica res ni stranka pogodbe o medsebojnih razmerjih, je pa nanjo tožnica vezana pri porazdelitvi stroškov ogrevanja. Ni jasno, na kakšen način je sodišče ugotovilo, da je tožnica vezana na porazdelitev stroškov ogrevanja. Pri tem sodišče le navede, da je toženčevo sklicevanje na druge stanovalce, ki naj bi se odklopili od ogrevanja, neutemeljeno. Pravno pomembno je po mnenju toženca, kdaj naj bi prišlo do odklopa. Toženec je ravno v tem delu navajal diskriminatorno obravnavo s strani tožnice.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa ga s pritožbo ne more več izpodbijati. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da se vtoževani računi (za julij, avgust in september 2015) nanašajo na stroške ogrevanja večstanovanjske stavbe na naslovu C., ki ima v tej stavbi skupno odjemno mesto, - da je bila v vtoževanem obdobju predmetna večstanovanjska stavba priključena na distribucijsko omrežje za prenos toplote in da je toploto dejansko tudi prejemala in da slednjo dobavlja tožnica do skupnega odjemnega mesta, - da je toženec lastnik stanovanja v večstanovanjskem objektu na naslovu C., kjer ogrevanje na podlagi koncesijske pogodbe z Občino Jesenice z dne 4. 7. 2014 zagotavlja tožnica, ki na podlagi odločbe Občine Jesenice št. 360-8/2013-21 z dne 31. 3. 2014 opravlja občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s toploto v občini Jesenice.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni povzelo trditvene in dokazne podlage tožnice. Sodišče prve stopnje je v I. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, kakšen je zahtevek tožnice; obrazložilo je vse vtoževane račune. V nadaljevanju je tudi povzelo določene navedbe tožnice in toženca. Čeprav ni podrobno povzelo vseh navedb pravdnih strank, ni storilo smiselno uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa je tudi razvidna opredelitev do vseh ugovorov toženca. Zadošča, da je v obrazložitvi navedlo zahtevke stranke, bistvene navedbe o dejstvih, na katere se opirajo zahtevki in predpise, na katere se je oprlo (457. in 324. člen ZPP).

8. Toženec neutemeljeno očita, da zapisnik o poravnalnem naroku in glavni obravnavi ne obsega podatka o vsebini izvedenih dokazov, kot to določa 2. točka 448. člena ZPP. Sodišče je v njem povzelo bistveno vsebino listinskih dokazov, podrobnejše ni bilo dolžno. Kakšna je bila vsebina posameznega dokaznega gradiva, ki je imelo odločilno vlogo pri sprejeti odločitvi, pa je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo relevantna dejstva in se je opredeljevalo do toženčevih ugovorov. Na dokazno listino o številu uporabnikov z dne 24. 3. 2016 sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve, ki se nanaša na vtoževani strošek ogrevanja, ki se deli po ključu ogrevalne površine. Celo če bi se pritrdilo pritožbenemu stališču o nepopolnem zapisniku o glavni obravnavi glede vsebine izvedenih dokazov, bi šlo lahko zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (ki pa je podana, če bi neuporaba ali nepravilna uporaba določbe lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa pritožba ne trdi), kar v tovrstnem sporu ni dovoljen pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče takoj po koncu glavne obravnave ni razglasilo sodbe, kot določa 457. člen ZPP.

9. Pritožba sodbi tudi neutemeljeno očita kršitev postopka, češ da je sodišče upoštevalo prepozno predloženo listino - koncesijsko pogodbo z dne 4. 7. 2014. Sodbi očita procesno kršitev iz 451. člena ZPP, ki pa je relativne narave in glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v v sporu majhne vrednosti. Ne glede na to ni odveč dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo o prekluziji s tem, ko je upoštevalo ta dokaz, ki ga je tožnica predložila v drugi pripravljali vlogi na zahtevo toženca.

10. Ugovor aktivne legitimacije je bil utemeljeno zavrnjen. Sodba vsebuje dovoljšnje dejanske razloge o tem, zato ne drži očitek o pavšalnosti obrazložitve. Teorija loči stvarno in procesno legitimacijo. Slednja pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor; ta je ob določitvi strank spora in tožbenega zahtevka nedvomno podana. Stvarna (materialna) legitimacija pa pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Sodišče vprašanja aktivne legitimacije ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa je odvisno od trditvene podlage strank glede obstoja ali neobstoja razmerja med strankama. Zaključek o (ne)obstoju pravnega razmerja pa je vedno lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica na podlagi odločbe z dne 31. 3. 2014 opravlja občinsko gospodarsko javno službo, ker se odločba glasi na E., d. d., in ne na tožnico. Iz 2. točke izreka navedene odločbe, na katero se je oprlo sodišče, izhaja, da mora E., d. d., pred podpisom koncesijske pogodbe ustanoviti novo družbo, ki bo v njeni 100 % lasti in bo imela isto pooblaščeno osebo in zakonitega zastopnika ter bo izpolnjevala vse pogoje za opravljanje gospodarske javne službe. Da se dejavnost na podlagi odločbe opravlja v drugi pravni osebi, je tožnica tudi zatrjevala v dopolnitvi tožbe. Toženec navedenemu pravočasno ni ugovarjal. Protispisnosti torej ni. Prav tako ne očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je šele na naroku za glavno obravnavo trdil, da razpisna dokumentacija za pridobitev koncesije in Odlok o dejavnosti in koncesiji za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice, ne urejata pridobitve koncesije in sklenitve koncesijske pogodbe s projektnim podjetjem, zaradi česar tožnica v tej pravdi nastopa brez veljavne koncesije. Ker je bila koncesija podeljena družbi E., d. d., lahko le-ta nastopa kot tožeča stranka. Takšne trditve pa sodišče prve stopnje zlasti ob upoštevanju narave postopka, ki omejuje podajanje trditvene podlage na dve vlogi (1. odst. 337. člena ZPP), upravičeno ni upoštevalo, saj je šlo za nova dejstva. Zato tožnik s ponavljanjem trditev, da je koncesijska pogodba med tožnico in občino neveljavna, ker je bila podelitev koncesije in s tem sklenitev koncesijske pogodbe v nasprotju z Odlokom, ne more uspeti. Ob tem, da med strankama ni sporno, da je tožnica v večstanovanjski objekt, v katerem ima stanovanje toženec, dobavljala toplotno energijo, je posledično neutemeljena pritožbena navedba v zvezi z aktivno legitimacijo tožnice.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do pritožnikovih navedb, da ni v nobenem razmerju s tožnico. Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, peti odstavek 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice (Ur. l. RS, št. 39/2009, 50/2012) določa, da se v primeru, da pogodba (med distributerjem in odjemalcem) ni bila sklenjena v pisni obliki, pa odjemalec kljub temu prične z odjemom toplote, šteje, da je pogodba sklenjena z dnem dobave in koriščenjem toplote. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da je bila v vtoževanem obdobju večstanovanjska hiša priključena na distribucijsko omrežje za prenos toplote in jo dejansko tudi prejemala, pravilno zaključilo na podlagi citirane določbe Splošnih pogojev, da je ugovor toženca glede nesklenitve pogodbe neutemeljen. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi je vzpostavilo domnevo o obstoju pogodbe. Glede na navedeno določitev datuma začetka opravljanja dejavnosti in odjema toplote, ki je bil očitno pred vtoževanim obdobjem, nima odločilne teže. Toženec pa tudi sicer ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni izkazala, kdaj naj bi toženec začel z odjemom in koriščenjem toplote, saj z navedenim izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

13. Glede na to, da je tožnica dokazala obstoj pogodbe, je bilo na tožencu, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje se je velik del izpodbijane sodbe ukvarjalo s tem, ali lahko toženec (oziroma vsi lastniki večstanovanjske stavbe) odstopil od pogodbe, a po oceni pritožbenega sodišča po nepotrebnem. Toženčeve trditve v smeri odstopa od pogodbe o dobavi toplote v letu 2012 so se nanašale na razmerje s prejšnjim koncesionarjem J., d.o.o., (ki mu je koncesija prenehala v letu 2014 in s tem tudi pogodba o dobavi toplote), ki pa za odločitev v tem postopku, ki se nanaša na (pogodbeno) razmerje med tožnico kot novim dobaviteljem in koncesionarjem, niso pravno relevantne, kot to ugotavlja tudi pritožnik. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju in posledično stališču sodišča prve stopnje1, da do odstopa enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja (ki po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih prostorov; drugi odstavek 29. člena Stanovanjskega zakonika), s katerim soglašajo ostali etažni lastniki, ne more priti, dokler med njimi ni dosežen sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja, ki bremenijo skupno odjemno mesto, kar je mogoče doseči v sklopu sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih, na katerega je v takem primeru distributer vezan. Toženec takšnega sporazuma ni zatrjeval niti izkazal. Tudi ni trdil, da bi bil nov razdelilnik stroškov dobavljene toplote predložen distributerju (26. člen Splošnih pogojev). Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do navedb toženca o diskriminatorni obravnavi s strani tožeče stranke glede na to, da naj bi trije etažni lastniki odstopili od pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je neutemeljeno, sicer pomanjkljivo, sklicevanje toženca na druge stanovalce, ki naj bi se še v času delovanja prejšnjega koncesionarja odklopili od ogrevanja, glede na to, da odstop od pogodbe s strani posameznega odjemalca ni mogoč, ter glede na to, da ni bila sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih, ki bi vsebovala nov razdelilnik stroškov toplote. Etažni lastnik se tako z enostranskim ravnanjem/izjavo ne more izklopiti iz sistema ogrevanja (pri katerem gre za skupno odjemno mesto, do katerega je tožnica dobavljala energijo) in vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne. Ima le možnost z ostalimi etažnimi lastniki sklenitvi sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu da se ga izključi iz sistema plačevanja stroškov).

14. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih temelji na določbi 165. člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 ki je sicer skladno s (v izpodbijani sodbi izpostavljeno) sodno prakso glede odstopa posameznika od skupnega ogrevanja