Jedro

Ničnosti pravnomočne odločbe sodišča (sklepa ali sodbe) z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati. Napake, ki bremenijo sodne odločbe, je mogoče uspešno uveljavljati le v postopku, v katerem so bile izdane, in z v zakonu predvidenimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavi ter tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je točki II izreka) odločitev potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da so nični zastavna pogodba št. 7/92-AK z dne 10. 4. 1992 ter aneks k zastavni pogodbi št. 7/92-AK z dne 11. 5. 1992; sklep I 51/92, pravnomočen 13. 5. 1992; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici In 23/97 z dne 8. 5. 1997, pravnomočen 23. 6. 1997, in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici In 14/2012 z dne 12. 7. 2012. Tožnikoma je še naložilo, da toženki povrneta 17,04 EUR stroškov postopka s pripadki.

Takšno odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo; ter na ugotovitev, da sodišču nista ponudila ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala zaključek o ničnosti zastavne pogodbe in aneksa, posledično pa tudi sklepov sodišča. 2. Tožnika vlagata pravočasno pritožbo. Z odločitvijo se ne strinjata in menita, da nasprotuje veljavnim zakonom, sodišče pa je bistveno kršilo tudi postopek. Ponavljata, da toženka o plačilu noče predložiti dokaza in hoče tožnika ogoljufati in pridobiti njuno nepremičnino. Na to kaže tudi nepripravljenost, da bi se poravnala. Če terjatve ni, ne more biti izvršbe. Okrajno sodišče v Cerknici je zato z izdajo sklepa In 14/2012 in In 23/1997 kršilo veljavne zakone. Pogodba za zavarovanje kredita ne pomeni izvršbe. Vpisi v zemljiško so bili nedovoljeni. Toženka ni prevzele celotnega kredita, saj je bil ta tekoče poravnavan. Zastavna pogodba in aneks sta nična zaradi oderuških obresti. Dokazov o tem sodišče ne sprejme. Ne sprejme niti dokazov o plačilih tožnikov. Ničnost je podana tudi zato, ker so bili taki posli s tujino prepovedani. Sodišče je upoštevalo le listine toženke. Sklep In 14/2012 je že na prvi pogled ničen. Ničen je tudi sklep In 23/97, ki temelji na nedokazani terjatvi. V izvršilnem postopku je sodišče ponovno odločalo, čeprav je bil izvršilni postopek že pravnomočno ustavljen. To ni dovoljeno. Ni res, da bi tožnika želela onemogočiti izvršilni postopek. Nad odločitvami sodišča sta razočarana in bosta nepremičnino v prisotnosti medijev uničila. Pričakuje, da bo sodišče ugotovilo ničnost. Zavrača plačilo stroškov toženke.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožnika sta 11. 8. 2016, po prejemu odgovora toženke, vložila še eno vlogo, ki sta jo poimenovala „odgovor na pritožbo“, ki pa je pritožbeno sodišče, saj je bila vložena že po izteku pritožbenega roka, pri odločanju ni upoštevalo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na pritožbeni razlog kršitve procesnih pravil pritožbeno sodišče, razen v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP, ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti v delu, ki presega uradno upoštevane kršitve postopka, obrazložen. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na očitek, ki vsebinsko meri na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je le ta dovolj konkretiziran.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zaradi presoje, da gre za nesklepčno tožbo. Ne v prvem ne v drugem primeru izvajanje dokazov, s katerimi sta tožnika dokazovala resničnost svojih trditev, ni bilo potrebno. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka, na katero (ne)dokazanost trditev v tožbi nima nobenega pomena. Enako velja za presojo sklepčnosti. Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev (v obstoj katerih se sodišče ne spušča) izhaja tisto, kar tožeča stranka zahteva. Sodišče prve stopnje zato v pravico tožnikov do izvedbe dokazov niti teoretično ni moglo poseči. Kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo.

7. Tožnika sta vložila ugotovitveno tožbo, ki jo ureja 181. člen ZPP. Z njo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (izjema je tožba za ugotovitev pristnosti listine), tožnik pa mora, da je dopustna, izkazati tudi pravni interes. V primeru, da sodišče ugotovi, da ima tožba nedopustno vsebino ali da tožnik nima pravnega interesa za njeno vložitev, tožbo zavrže. V tem primeru se ne sme spuščati v presojo utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka.

8. Tožnika z ugotovitveno tožbo (med drugim) zahtevata ugotovitev ničnosti sklepa I 51/1992 z dne 13. 5. 1992, sklepa In 23/97 z dne 8. 5. 1997 ter sklepa In 14/2012 z dne 12. 7. 2012. Takšna vsebina ugotovitvene tožbe pa ni dopustna. Kot je bilo že pojasnjeno, je z ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice (na primer posamezne terjatve iz pogodbe, pravice izpodbijanja in podobno) ali pravnega razmerja (na primer pogodbe, obstoja odškodninske obveznosti, ničnosti pogodbe in podobno) ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ničnosti pravnomočne odločbe sodišča (sklepa ali sodbe) z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati. Napake, ki bremenijo sodne odločbe, je mogoče uspešno uveljavljati le v postopku v katerem so bile izdane in z v zakonu predvidenimi pravnimi sredstvi.

9. Pritožnika presoje sodišča prve stopnje, da pravnega interesa za ugotovitev ničnosti zastavne pogodbe z dne 10. 4. 1992 in aneksa z dne 11. 5. 1992 nista izkazala, v pritožbi ne izpodbijata, z njo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, bi morala tožnika trditi in izkazati, da je njun pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nimata možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj. S trditvijo, da toženka tožnikoma do danes ni predložila dokaza o svojem plačilu,(1) pravnega interesa v zgoraj navedenem pomenu nista niti zatrjevala, kaj šele izkazala. Enako velja za trditev, da takšno tožbo vlagata zato, ker do leta 2000 nista imela vpogleda v spise na sodišču. Tudi okoliščina (navedena v tožbi), da je toženka zoper njiju vložila nov predlog za izvršbo, tega interesa ne izkazuje. Ne izkazuje ga zato, ker podlaga za izdajo sklepa o izvršbi In 14/2012 z dne 12. 7. 2012 ni bila zastavna pogodba z aneksom (katere ugotovitev ničnosti tožnika zahtevata), ampak sporazum strank o zavarovanju upnikove denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini I 51/92 z dne 13. 5. 1992 ter pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici In 23/97 z dne 8. 5. 1997 (glej sklep Okrajnega sodišča v Cerknici In 14/2012 z dne 12. 7. 2012, priloga A1). Zato tudi morebitna ugotovitev ničnosti zastavne pogodbe in aneksa na pravni položaj tožnikov v izvršilnem postopku ne bi v ničemer vplivala oziroma ga izboljšala.

10. Vložena ugotovitvena tožba je torej v delu s katerim tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti sodnih sklepov nedopustna zaradi njene vsebine, v delu, v katerem zahtevata ugotovitev ničnosti sklenjene zastavne pogodbe in aneksa pa nedopustna zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Takšno tožbo pa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči. 11. Ker je zavrženje tožbe za tožnika bolj ugodno kot zavrnitev zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v točki I izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP razveljavilo in tožbo zavrglo. Ker pa takšna odločitev za tožnika še vedno pomeni neuspeh v postopku, v odločitev o stroških postopka (to je točko II izreka) ni posegalo.

12. S presojo sklepčnosti tožbe in pritožbenimi očitki, ki takšni presoji nasprotujejo, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj to zaradi odločitve o zavrženju tožbe ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za očitke o nepravilnem delu sodišča v izvršilnem postopku.

13. Ker je bil odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka, nepotreben, stroške, ki so ji z njim nastali, krije sama.

Op. št. (1): Ki se, kot je mogoče razbrati iz navedb v postopku, nanaša na plačilo toženke po sklenjeni zavarovalni pogodbi zaradi zavarovanja kredita, ki sta ga tožnika najela pri tuji banki.