Jedro

Tožnik je s tožbo (objektivno) kumuliral dva premoženjska nedenarna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih, pa tudi pravnih podlagah. Opredelitev zgolj skupne vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka kršila tožnikove materialne avtorske pravice, ko je brez njegovega dovoljenja in brez plačila avtorskega honorarja omogočila predelavo in predvajanje dela dokumentarnega filma „....“, katerega avtor je tožnik, ter ji naložilo, da mora plačati tožniku 357,66 EUR. V presežku je zahtevek na plačilo zavrnilo. Razsodilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku izročiti izvirnike in kopije v izreku sodbe navedenih tožnikovih avtorskih del. 2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo, tožnikovi pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek na izročitev izvirnikov in kopij avtorskih del zavrnilo, odločitev glede plačila civilne kazni pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka na izročitev izvirnikov in kopij v izreku sodbe navedenih tožnikovih avtorskih del. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ugodi zahtevku na izročitev izvirnikov in kopij avtorskih del, ki se nahajajo pri toženki; podredno pa, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da revizija po vsebini ni utemeljena in pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o uporabi 40. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).

5. Revizija ni dovoljena.

6. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko predmet tožbenega zahtevka ni (le) denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta,(1) morajo stranke aktivno ravnati tako, da tožnik (že) v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP),(2) toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja.(3) Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in ne za vse zahtevke skupaj ter za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj.(4) Če tožnik ne ravna tako in v takšnem primeru navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta.

7. Tožnik je s tožbo (objektivno) kumuliral dva premoženjska nedenarna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih, pa tudi pravnih podlagah. Predmet ugotovitvenega zahtevka je kršitev tožnikovih materialnih avtorskih pravic zaradi toženkine predelave in predvajanje dela dokumentarnega filma „......“ v oddaji … Z drugim nedenarnim zahtevkom pa je tožnik zaradi grozečih kršitev zahteval, da mu toženka izroči izvirnike in kopije še drugih (90) avtorskih del, izrecno navedenih v izreku sodbe. Kljub dejstvu, da gre za nepovezana zahtevka, je tožnik v tožbi navedel en(otn)o vrednost spornega predmeta (370.199,77 EUR). To, upoštevajoč zgoraj obrazloženo, pomeni, da je vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi nediferencirana.(5) Ustaljeno stališče tega sodišča je, da takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije ne zadošča.(6) Zato ima navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta,(7) to je nedovoljenost revizije.(8)

8. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

9. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa svoje (za sestavo odgovora na revizijo) krije sama, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2010 z dne 9. 9. 2010 in sodbo istega sodišča II Ips 1023/2007 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (2): Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena ZPP.

Op. št. (3): Dodati velja, da je položaj (povsem) enak, če tožnik spremeni tožbo (primerjaj 184. člen ZPP); takrat mora oceniti vrednost spremenjenega spornega predmeta, sicer si ne zagotovi pravice do revizije (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2002 z dne 3. 10. 2002, II Ips 5/2002 z dne 16. 10. 2002, II Ips 291/2003 z dne 20. 5. 2004, II Ips 401/2005 z dne 29. 3. 2006 idr.).

Op. št. (4): Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.

Op. št. (5): Primerjaj tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 364/2007 z dne 3. 4. 2008, II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 121/2007 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (6): Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugotavljanje (točneje ugibanje), ali se taka določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njiju (njih) ali pa morda na oba (vse) in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njiju (njih). Takšno ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko (lahko) spravilo v neenakopraven položaj.

Op. št. (7): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 223/2006 z dne 19. 6. 2008, II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 in II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007. Op. št. (8): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993.