Jedro

Iz odločbe nedvomno izhaja, da je bila za izvajanje BPP določena odvetniška pisarna. Odvetniška pisarna je priglasila stroške za odvetniške storitve po stroškovniku. Nagrada za izvajanje BPP je bila z izpodbijanim sklepom priznana odvetniški pisarni, zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da je bil izpodbijani sklep izdan odvetniku, to je tožniku. Ker se torej izpodbijani sklep ne glasi na tožnika, pač pa na odvetniško pisarno in le-ta ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ter tožnik kljub pozivu sodišča, da pravilno navede tožečo stranko (odvetniška pisarna), tega ni storil, je njegova tožba nedovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se Odvetniški pisarni A.o.p., d.o.o. prizna nagrada za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 366/2018 z dne 7. 2. 2018 v skupni višini 70,00 EUR (to je 57,38 EUR in 22% DDV) in da se višji zahtevek zavrne (I. točka izreka).

2. Tožnik je zoper navedeni sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka, vložil tožbo. V tožbi navaja, da mu v skladu z drugim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) pripada urnina, za čakanje med posvetovanjem organa (kazensko sodišče je odredilo triurno čakanje na razglasitev sodbe). Izjeme navedeno pravilo ne pozna, niti v OT niti v Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) niti v Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pa tudi v Zakonu o kazenskem postopku ni določeno, da nagrada odvetniku, ki mu gre po OT, ne bi bila izplačana, če je bila storitev opravljena. Meni, da je nedopustno razlogovanje tožene stranke, zakaj nagrade ni priznala. Tožena stranka se namreč sklicuje na ''ustaljeno prakso'', ki po mnenju tožnika ni ne pravni standard, ne sodna praksa ter v zvezi z njo ni zagotovljenega sodnega varstva, zato meni, da je postopanje tožene stranke arbitrarno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da nagrade ni priznala, ker gre za odvetniško pisarno s sedežem v ''ožjem mestnem območju'' Ljubljane, takšna obrazložitev pa je po mnenju tožnika diskriminatorna, saj razlikuje med odvetniki na podlagi arbitrarnega standarda ''ožjega mestnega jedra'', pri tem pa ni nikjer predpisano, kaj je to ''ožje mestno jedro''. Tožnik sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da mu prizna vse stroške, ki jih je priglasil po stroškovniku z dne 16. 2. 2018, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevno vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik od tožene stranke zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora.

3. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

4. Stranka z interesom, B.B.e, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni temeljni pogoji oziroma t.i. procesne predpostavke, ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu (torej ZUS-1) ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015, I Up 289/2016).

8. Tožnik s tožbo izpodbija sklep Bpp 366/2018 z dne 17. 4. 2018, s katerim je tožena stranka Odvetniški pisarni A. priznala nagrado za izvajanje BPP na podlagi napotnice Bpp 366/2018 z dne 7. 2. 2018. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 366/2018 z dne 7. 2. 2018 za izvajanje dodeljene BPP določena Odvetniška pisarna A. Sodišče je zato tožnika z dopisom I U 1209/2018-14 z dne 24. 8. 2018 pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, in sicer, da naj pravilno navede tožečo stranko, saj iz izpodbijanega sklepa, zoper katerega je vložena tožba, izhaja, da je bila za izvajanje BPP določena Odvetniška pisarna A. o.p., d.o.o., ne pa odvetnik C.C. V navedenem dopisu je sodišče tožnika tudi opozorilo na posledice (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), če v danem roku ne bo odpravil pomanjkljivosti.

9. Na poziv sodišča je tožnik odgovoril z dopisom z dne 30. 8. 2018, v katerem navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana odvetniku C.C., zato je tožeča stranka navedeni odvetnik. Vendar pa odvetnik C.C. po davčnih predpisih ni samostojen subjekt, zato lahko izda račun zgolj kot pravna oseba, zato je račun za opravljene storitve tako tudi izdal. Odvetniška pisarna A. d.o.o. pa je v zadevnem sporu pooblaščenka odvetnika C.C. Tožnik se sklicuje še na zadevo I U 155/2017 in navaja, da je v navedeni zadevi Upravno sodišče RS ugotovilo, da je v danih okoliščinah pravilno, da je tožnik odvetnik, ki je bil imenovan za izvajanje odvetniških storitev, to je odvetnik C.C. 10. Sodišče ugotavlja, da iz odločbe Bpp 366/2018 z dne 7. 2. 2018 (ki se nahaja v upravnem spisu) nedvomno izhaja, da je bila za izvajanje BPP določena Odvetniška pisarna A. o.p., d.o.o. (II. točka izreka). Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je Odvetniška pisarna A. priglasila stroške za odvetniške storitve po stroškovniku z dne 16. 2. 2018. Nagrada za izvajanje BPP je bila z izpodbijanim sklepom priznana Odvetniški pisarni A., zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da je bil izpodbijani sklep izdan odvetniku C.C., to je tožniku. Ker se torej izpodbijani sklep ne glasi na tožnika (pač pa na Odvetniško pisarno A.) in le-ta ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ter tožnik kljub pozivu sodišča, da pravilno navede tožečo stranko (Odvetniška pisarna A.), tega ni storil, je njegova tožba nedovoljena.

11. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi sklicevanje tožnika na zadevo I U 1555/2017. V navedeni zadevi je bilo namreč dejansko stanje ravno obratno, saj je bil za izvajanje BPP določen odvetnik C.C., njemu je bila nato tudi s sklepom odmerjena nagrada in stroški. Zoper sklep je nato Odvetniška pisarna A. vložila tožbo v upravnem sporu. Ker se je izpodbijani sklep glasil na odvetnika C.C., je bila tožeča stranka (Odvetniška pisarna A.) pozvana, da tožbo popravi in pravilno navede tožečo stranko. Tožeča stranka je to tudi storila in kot tožečo stranko pravilno navedla C.C..

12. Glede na navedeno tožnik ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

13. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).