Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.
Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel tožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Zato tožnik ni izkazal, da ima družina B nad njim namen izvršiti krvno maščevanje, saj ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.
Tožba se zavrne.
Povzetek izpodbijane odločbe
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.
2. Iz njenih ugotovitev je razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, ker mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje. Njegov oče je namreč ubil člana druge družine; zato je bil obsojen na 12 letno zaporno kazen, kar se je zgodilo v letu 1987 ali 1988. Pred približno sedmimi leti je tožnik začel prejemati prve grožnje s strani razširjene družine ubitega, ki so mu grozili preko drugih ljudi. Tožniku zdaj grozita A.B. in B.B., katerih strica je ubil tožnikov oče. Tožnik je opisal dogodek v oktobru 2017, ko so mu štiri osebe sledile v avtomobilu. Ko so ga dohitele, je zdrsnil s ceste in utrpel poškodbe. Te osebe so ga poskušale izvleči iz avtomobila, pri tem pa mu grozile, da ga bodo ubile. V tem trenutku so se približale druge osebe in mu hitele nuditi pomoč. Tožnik zaradi nezavesti ni slišal groženj, za to so mu povedale osebe, ki so priskočile na pomoč. Ta dogodek je po mnenju tožnika povezan s A.B. in B.B., članoma razširjene družine B, saj se tožniku skušata maščevati zaradi navedenega umora njunega strica. Tožnik sicer od leta 1988, ko je njegov oče ubil člana družine B, ni nikoli neposredno prejel groženj s strani navedenih oseb. Grozili so mu le drugi ljudje. Prve grožnje s strani A.B. in B.B. je prejel pred približno sedmimi leti, torej po 31 letih, ko je njegov oče ubil člana družine B.1
3. Tožnik ni predložil listinskih dokazov, zaradi česar je tožena stranka preverjala okoliščine iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Menila je, da je tožnik na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče, vendar pa so bile nekatere njegove izjave pavšalne, zaznati pa je bilo tudi nedoslednosti glede razloga za zapustitev izvorne države. Zato je presodila, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.
4. V nadaljevanju je tožena stranka presojala skladnost, verodostojnost in verjetnost tožnikovih izjav v zvezi s preteklim preganjanjem. Ugotovila je, da so bile glede razlogov za mednarodno zaščito neprepričljive in v pomembnem delu neskladne, saj se je po večkratnih odhodih iz izvorne države vanjo redno vračal in nikoli ni imel neposrednih stikov z osebami, ki naj bi ga ogrožale.
5. Tožena stranka ni štela za verjetno, da bi člani razširjene družine B tožnika toliko časa pustili pri miru, če bi se mu res hoteli maščevati, saj se je tožnik redno vračal v izvorno državo in razen v oktobru 2017, ko naj bi ga zrinili s ceste, ni imel stikov z osebami, ki naj bi ga ogrožale. Zato je po presoji tožene stranke mogoče utemeljeno sklepati, da člani razširjene družine B nimajo več zamer. Vrnitve v izvorno državo tudi sicer ni mogoče pričakovati od nekoga, ki se boji maščevanja. Dejstvo, da se je tožnik zaradi iskanja zaposlitve vedno znova vračal v izvorno državo, kjer naj bi mu grozili, po presoji tožene stranke kaže na to, da v obravnavani zadevi ne gre za krvno maščevanje. To po mnenju tožene stranke pomeni, da se tožnik ni bal, sicer se ne bi vrnil z željo, da v izvorni državi ostane in si poišče zaposlitev.
6. Poleg tega družina ubitega tožniku v 31 letih ni nikoli neposredno grozila, grozili naj bi mu le posredno preko drugih ljudi, kar je po presoji tožene stranke dodaten razlog za sklepanje, da ne gre za krvno maščevanje. Le-to namreč vedno poteka iz oči v oči, ko se družinski član ubitega odkrito izpostavi in pove, zakaj se želi maščevati. Le v tem primeru je po presoji tožene stranke izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja - „kri za kri“. V obravnavani zadevi ne gre za krvno maščevanje tudi zato, ker se spor nikoli ni poskušal rešiti s pomiritvijo. Ena od predpostavk tovrstnega maščevanja je namreč, da morilčeva družina pošlje k družini ubitega posrednika, ki skuša pomiriti sprte strani, kar pa se v tožnikovem primeru ni zgodilo.
7. V tožnikovih izjavah so po presoji tožene stranke tudi neskladnosti (1) glede razloga za zapustitev izvorne države; (2) glede časa prejema prve grožnje s strani članov razširjene družine ubitega; (3) v zvezi s tem, da v izvorni državi od leta 1988 ni imel prijavljenega stalnega naslova bivanja; (4) glede opisa ključnega dogodka, ki se je zgodil oktobra 2017 in zaradi katerega se je tožnik odločil, da zapusti izvorno državo; (5) glede izjav, ali je v izvorni državi iskal zaščito pri policiji in drugih ustreznih institucijah.
8. Zato je tožena stranka presodila, da ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam glede dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegovo ogroženost, saj se je tožnik po večkratnih odhodih iz izvorne države vanjo redno vračal in ni imel neposrednih stikov z omenjenimi osebami, ki naj bi ga ogrožale. Glede na navedeno ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v zvezi z zatrjevanim krvnim maščevanjem. Tožena stranka je še presodila, da so tožnikove trditve nekonsistentne, saj jih je v postopku spreminjal in prilagajal glede na trenutne okoliščine.
9. Po proučitvi informacij o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da je Bosna in Hercegovina na seznamu varnih izvornih držav, ki ga je predlagala Evropska komisija. Zato je menila, da bi tožnik lahko dobil zaščito znotraj izvorne države, če bi jo potreboval in zanjo zaprosil, saj se Bosna in Hercegovina uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru svojih pooblastil. Po oceni tožene stranke je že iz tožnikovih izjav jasno razvidno, da se je policija v zvezi z dogodkom iz leta 2017 odzvala in zadevo obravnavala. Iz tožnikovih izjav je tudi razvidno, da ga je sprejel načelnik in da je bil (s tem v zvezi) sestavljen zapisnik. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru zatrjeval, da sta A.B. in B.B. problematični osebi, ki sta že bili obsojeni na zaporno kazen zaradi različnih kaznivih dejanj.
10. Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da so informacije o krvnem maščevanju v Bosni in Hercegovini skope. Na tem območju se v sodobnem času redko obravnavajo krvni spori ali maščevanje. Zato tudi na tej podlagi tožena stranka ne verjame tožniku, da gre v njegovem primeru za spor, ki izvira iz krvnega maščevanja. Poudarja, da tovrstno maščevanje praviloma pomeni dolžnost moškega člana družine, katere član je bil umorjeni, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Krvno maščevanje temelji na tradicionalnih normah in predpostavki, da je vsaka oseba po naravi sposobna soditi o tem, kaj je pravica, to pravico izvrševati in celo predpisuje, da jo mora posameznik vzeti v svoje roke. Pravila krvnega maščevanja so bila ustvarjena zato, da bi se ustavilo nezakonito ubijanje.
11. Tožena stranka je presodila, da ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da bi spor z družino B. izviral iz težav, ki so povezane z dejanji njegovega očeta v letu 1988. Menila je, da vsako nasilje ali posamična grožnja ne pomenita krvnega maščevanja, saj to ni v skladu z osnovno predpostavko - maščevanje za smrt ubitega člana družine. Po presoji tožene stranke več dejstev v tožnikovih navedbah nakazuje, da mu ni mogoče verjeti, da je v obravnavani zadevi sploh šlo za krvno maščevanje (navaja neskladnost tožnikovih izjav glede razloga za zapustitev izvorne države, opisa ključnega dogodka v oktobru 2017 in časa prejema prve grožnje s strani razširjene družine ubitega, neuporabo posrednikov za mirno rešitev spora, grožnje preko drugih oseb in ne iz „oči v oči“, nenehno vračanje v izvorno državo).
12. Tožena stranka je presodila, da tudi informacije, ki jih je predložil tožnik, po vsebini ne odstopajo od proučenih informacij. Ni namreč sporno, da v Bosni in Hercegovini prihaja do redkih primerov krvnega maščevanja, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Po mnenju tožene stranke gre za spor iz neznanega vzroka, glede katerega lahko tožnik skladno s proučenimi informacijami računa na učinkovito zaščito države.
13. Po proučitvi drugega dela informacij, v katerem so zbrani viri, iz katerih je po mnenju tožnika razvidno, da bosanska policija ni sposobna branjenja žrtev kaznivih dejanj, je tožena stranka najprej ugotovila, da so tožnikove izjave neskladne glede tega, ali je v izvorni državi poiskal zaščito. Ocenila je tudi, da je iz proučenih in zbranih informacij razvidno, da policija ukrepa zoper storilce kaznivih dejanj. Zato so po njenem mnenju neutemeljene tožnikove navedbe, da mu policija ni zmožna nuditi pomoči. Dodala je, da je iz informacij razvidno, da je Bosna in Hercegovina demokratična država, v kateri ni nikakršnega preganjanja, mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, v zaporih pa je vzpostavljen human zaporniški sistem, ki primerno spoštuje človekove pravice zapornikov.
14. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel 20. 2. 2018 in ni prijavil stalnega ali začasnega prebivališča. Po treh mesecih nezakonitega bivanja je 12. 5. 2018 v strnjenem stanovanjskem naselju v Ljubljani grozil osebi, izstrelil naboj in nato še večkrat ustrelil. Potem je odšel v lokal v Šiški, kjer je s pištolo grozil osebju in gostom, nekaj oseb v lokalu pa je tudi pretepel. Zaradi uporabe strelnega orožja je bil obsojen na enoletno zaporno kazen in triletni izgon iz države. Med prestajanjem zaporne kazni pa je 14. 6. 2018 izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito, pri čemer je prošnjo na formalnem obrazcu vložil 27. 11. 2018. Dne 14. 5. 2019 je bil sicer izpuščen iz zapora, vendar je 31. 5. 2019 storil novo kaznivo dejanje oboroženega ropa bencinskega servisa na ... v Ljubljani, za kar je bil obsojen na leto in pol zaporne kazni, izrečena pa mu je bila tudi stranska kazen izgona iz države za 5 let. 15. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prvič izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito po 4 mesecih nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, ko je prestajal prvo zaporno kazen. Po presoji tožene stranke je od osebe, ki je preganjana do te mere, da je prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo ponudila priložnost, in tam spoštovala zakone. Ker je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil ob izreku stranske kazni izgona, tožena stranka meni, da tega ni storil, kakor hitro je bilo to mogoče, saj naj bi imel po svojih besedah najhujše težave v izvorni državi že leta 2017, v Republiko Slovenijo pa je prišel 20. 2. 2018. 16. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1, zaradi česar mu ni mogoče priznati splošne verodostojnosti. Ker ni predložil listinskih dokazov, je temeljno dokazno sredstvo njegova izjava. Prav skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. S tem v zvezi je tožena stranka upoštevala odločbi Ustavnega sodišča Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011. 17. V nadaljevanju je tožena stranka presojala tožnikovo upravičenost do statusa begunca. Po povzetku (tožnikovih) izjav v zvezi s krvnim maščevanjem (na 13. in 14. strani izpodbijane odločbe) je ugotovila, da tožnik zatrjuje ogroženost v izvorni državi na podlagi enega dogodka. Menila, da ni verjetna (tožnikova) izpovedba, da bi družina ubitega čakala 31 let po uboju in za tarčo izbrala ravno tožnika kljub izpustitvi njegovega očeta iz zapora leta 2000. Obe družini sta namreč živeli v istem kraju, tožniku in njegovemu očetu pa se v tem času ni nič zgodilo, kljub temu da se je tožnik po prvih prejetih grožnjah redno vračal v izvorno državo. Po presoji tožene stranke navedeno vračanje glede na grožnjo krvnega maščevanja ni razumno dejanje. Tudi to, da sta družini po storjenem umoru nadaljevali z življenjem v istem mestu, nakazuje na ugotovitev, da v tožnikovem primeru ni šlo za krvno maščevanje. V primeru tovrstnega maščevanja je po oceni tožene stranke običajno, da se družina, iz katere izhaja morilec, izseli iz tega kraja zaradi spoštovanja družine ubitega. Poleg tega je tožnik navedel, da ni prišlo do poskusa rešitve spora na miren način, kar je po presoji tožene stranke ključno za pravo krvno maščevanje.
18. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke v tožnikovem primeru šlo za spor iz neznanega razloga med njim ter A.B. in B.B.. Zato je odločilen odnos policije in drugih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila maščevanje. V obravnavani zadevi je tožnik po eni verziji izjav poiskal zaščito policije, ki je sprejela njegovo prijavo, zaradi česar ne more uspešno utemeljevati, da ne bi dobil zaščite države. Tudi iz proučenih informacij je razvidno, da policija v Bosni in Hercegovini deluje uspešno v okviru svojih pooblastil. 19. Ob upoštevanju neskladnosti tožnikovih izjav pa po presoji tožene stranke ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da spor z družino B izvira iz dejanj njegovega očeta. Izvršitev krvnega maščevanja sicer ni časovno omejena, vendar pa je pomembno dejstvo, da je tožnik v obdobju, ko mu je grozilo krvno maščevanje, zapuščal izvorno državo in se vanjo vračal; navedel je namreč, da se je zaposlil v Republiki Hrvaški, ko pa je tam izgubil zaposlitev, se je vrnil v izvorno državo, da bi si poiskal novo zaposlitev. Poleg tega mu družina ubitega nikoli ni neposredno grozila, kar po presoji tožene stranke ni v skladu s pravili krvnega maščevanja.
20. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do statusa begunca, saj niso izkazani ne subjektivni ne objektivni elementi.
21. Ob presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal, da mu v izvorni državi ni bila na razpolago ustrezna zaščita, pri čemer ni navajal slabih izkušenj s policijo. Poleg tega je podal nasprotujoče si izjave, ali je v izvorni državi poiskal zaščito pri policiji in drugih ustreznih institucijah, neprepričljive pa so tudi njegove izjave v zvezi z razlogi za zapustitev.
Povzetek tožbenih navedb
22. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.
23. Meni, da je krvno maščevanje lahko podlaga za preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, zaradi česar je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da tožena stranka ni navedla vira številnih informacij, s katerimi ga ni seznanila. Iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, kaj je podlaga teoretičnim izhodiščem krvnega maščevanja, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Ker z omenjenimi informacijami naj ne bi bil seznanjen, je kršena tožnikova pravica do izjave.
24. Poleg tega naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Iz informacij, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, je namreč razvidno, da se lahko krvno maščevanje plača samo s krvjo, pri čemer sprava ni potrebna, finančna poravnava pa je nesprejemljiva. Poleg tega naj ne bi bilo jasno, iz katerih informacij je razvidno, da bi se moral spor rešiti s pomiritvijo.
25. Tožnik ob sklicevanju na smernice UNHCR, ki jih je predložil v upravnem postopku, pojasnjuje, da mu je bilo znano, zakaj se je začelo maščevanje med družinama, in da se je zavedal posledic, ki bi jih lahko prinesel omenjeni dogodek. Zato naj bi se skrival in posebej pazil, da ne bi izdal, kje je – ni prijavljal trenutnega prebivališča, sprejel je službo v gozdu, med vikendi se ni vračal v mesto, nekaj časa je bival na Hrvaškem. Tožnik naj ne bi prejemal le groženj, pred odhodom iz države je bil tudi napaden med vožnjo v avtomobilu, zaradi česar je pristal v bolnici. Zato naj ne bi šlo za enkraten dogodek, ampak za dolgoletno ustrahovanje in fizični napad. Zato tožnik nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni jasen subjekt preganjanja.
26. Tožena stranka tožnika naj ne bi soočila z neskladji v izjavah. Kljub različnim izjavam je tožnik vseskozi zatrjeval, da policijska zaščita zoper družino Gračanin ne bi bila zadostna in učinkovita. Preverjati naj bi bilo treba tudi predložene informacije o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da v Bosni in Hercegovini ni učinkovitega institucionalnega okvira na državni ravni.
27. Tožniku prav tako ni jasno, kje je tožena stranka dobila informacije, da je bil njegov oče leta 2000 izpuščen iz zapora in da se mu po tem ni nič zgodilo, kljub temu da sta družini živeli v istem kraju.
28. V zvezi z očitanimi neskladji v izjavah tožnik pojasnjuje, da tožena stranka ne bi smela upoštevati njegovih izjav med predhodnim postopkom na meji, saj ga vodi policija, ki ni pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Meni, da zaradi občutljivosti razlogov za preganjanje osebe niso dolžne natančno navesti vseh razlogov, zaradi katerih prosijo za mednarodno zaščito. Tožena stranka tožnika naj ne bi soočila z očitanimi neskladnostmi glede časa prejema groženj.
29. Iz izpodbijane odločbe naj ne bi bil razviden niti način pridobitve informacij v zvezi z izdajo potnega lista v Bosni in Hercegovini. Tožena stranka je na tej podlagi sklepala na neskladja v zvezi s prijavo stalnega naslova bivanja, z ugotovitvami pa tožnik naj ne bi bil seznanjen.
30. Tožena stranka naj ne bi seznanila tožnika z očitanimi neskladnostmi glede opisa ključnega dogodka in iskanja zaščite pri policiji, zaradi česar naj bi bila kršena njegova pravica do izjave.
31. V zvezi z vrnitvijo v Bosno in Hercegovino naj bi tožena stranka spregledala tožnikova pojasnila na osebnem razgovoru, iz katerih je razvidno, da se je tožnik vrnil, ker na Hrvaškem ni več mogel opravljati dela, neposrednih stikov pa ni imel, ker se je v izvorni državi skrival. 32. Tožnik meni, da tožena stranka ne bi smela uporabiti koncepta varne izvorne države, saj ga o tem ni poučila.
33. Napačno naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje, da člani razširjene družine B nimajo več zamer. Tožnik je namreč pojasnil, da se je v izvorni državi večino časa skrival, zaradi česar je sprejel delo v gozdu, se ni vračal v mesto in ni prijavil svojega prebivališča. Da bi se izognil maščevanju, je sprejel delo na Hrvaškem, ko ga tam ni mogel več opravljati, pa se je vrnil v izvorno državo. Meni, da ni nerazumno, da si je v izvorni državi poskusil najti novo zaposlitev. Navaja, da je po vrnitvi prišlo do dogodka, v katerem je bil poškodovan, zaradi česar je tožena stranka napačno ocenila, da družina B nima več zamer. Dejstvo, da se je tožnik vrnil, naj ne bi pomenilo, da se ni bal groženj, saj je tako v času bivanja v Bosni in Hercegovini kot tudi po odhodu na Hrvaško ravnal kar se da previdno in se skrival. 34. Tožnik se ne strinja z očitkom tožene stranke, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.
35. Tožena stranka tožnika ni seznanila z informacijami iz kazenskega postopka, zaradi česar je kršila njegovo pravico do izjave. Poleg tega je tožnik pojasnil, da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil poučen s strani zaposlenih v Zavodu za prestajanje kazni zapora.
36. V nadaljevanju tožnik še meni, da bi tožena stranka o mednarodni zaščiti morala odločiti v dveh točkah izreka.
Povzetek navedb v odgovoru na tožbo
37. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ni strinjala s tožnikom, da bi ga morala soočiti z informacijami o izvorni državi v zvezi s pogoji za izdajo potnega lista. Meni, da gre za splošno znane informacije in dostopne uradne podatke. Tožnik je v postopku priznanja mednarodne zaščite predložil potni list, ki je bil izdan 14. 4. 2016, kar pomeni, da je bil seznanjen s pogoji pridobitve potnega lista.
38. V zvezi s tožbenimi trditvami, da tožnika ni soočila z nasprotujočimi izjavami, tožena stranka pojasnjuje, da so bile tožnikove izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države nasprotujoče in neprepričljive. Če prosilec ne navede nobenih dejstev in okoliščin, s katerimi bi bila izkazana realna možnost obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem, potem po mnenju tožene stranke ni smiselno razčiščevati neskladnosti.
39. V zvezi z očitkom, da tožniku ni pojasnila koncepta varne izvorne države, tožena stranka navaja, da prošnje za mednarodno zaščito ni zavrnila na tej podlagi. Glede tožbenih navedb v zvezi z uporabo podatkov kazenskega postopka tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik seznanjen z vsebino sodbe in izrečeno kaznijo, zaradi katere je trenutno na prestajanju zaporne kazni v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora.
40. Dne 11. 1. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.
Presoja sodišča
41. Tožba ni utemeljena.
42. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
43. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 44. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.2 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.3 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti tožnikovih izjav v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.4
45. ZMZ-1 kot temeljno obveznost prosilca torej določa, da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati pa zakon določa tudi obveznost organa, da vodi postopek na takšen način, ki prosilcu omogoča učinkovito uveljavljanje svojih pravic. Tako mora po 37. členu ZMZ-1 uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito.
46. Taka zahteva izhaja namreč iz 16. člena Procesne direktiva II5, ki določa, da mora organ prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive II6, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. Omenjena določba se torej omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.7
47. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.8
48. Zato je sodišče tožniku na glavni obravnavi prebralo relevantne ugotovitve tožene stranke9 in mu dalo možnost, da pojasni neskladja in neprepričljivosti v svojih izjavah: - glede razloga za zapustitev izvorne države, - glede časa prejema prve grožnje s strani članov razširjene družine ubitega, - v zvezi s tem, da v izvorni državi od leta 1988 ni imel prijavljenega stalnega naslova bivanja, - glede opisa ključnega dogodka, ki se je zgodil oktobra 2017 in zaradi katerega se je tožnik odločil, da zapusti izvorno državo, - glede izjav, ali je v izvorni državi iskal zaščito pri policiji in drugih ustreznih institucijah.
Neskladja glede razloga za zapustitev izvorne države
49. Tožena stranka je najprej presojala registracijski list z dne 4. 6. 2018 in ugotovila, da je tožnik pod rubriko „navedba razlogov za mednarodno zaščito“ navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je bil ogrožen s strani pripadnikov kriminalne združbe iz Velike Kladuše. Nekaj mesecev pred zapustitvijo so ga pripadniki navedene združbe fizično napadli in ga hudo poškodovali. Od takrat ima poškodovan vrat, odsekali so mu dva prsta na desni nogi, na desni rami pa ga ožgali s plinom. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru zatrjeval, da je izvorno državo zapustil, ker je tam ogrožen zaradi groženj, ki so povezane s krvnim maščevanjem, saj je njegov oče pred približno 32 leti ubil člana družine B. 50. V zvezi z vprašanjem, kako pojasnjuje razlike v izjavah glede razloga zapustitve izvorne države, je tožnik odgovoril, da je iz izvorne države odšel zaradi groženj njegovemu življenju, saj je prepričan, da se mu bodo maščevali, če se bo vrnil. Na (sedmo) pooblaščenkino vprašanje, zakaj je na policijski postaji v Sloveniji rekel, da je Bosno zapustil, ker je bil ogrožen s strani kriminalne združbe, se je tožnik najprej začudil, češ, kako, da ni rekel zaradi krvnega maščevanja, nato pa povedal, da se v Sloveniji s policijo v zvezi z azilom ni pogovarjal, in dodal, da se ne spomni, da bi navedel, da mu je grozila kriminalna združba.
51. V skladu z 42. členom ZMZ-1, ki ureja predhodni postopek, lahko vlagatelj namere izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo (prvi odstavek). Osebo iz prejšnjega odstavka obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter izpolni registracijski list (drugi odstavek).
52. Sam postopek mednarodne zaščite se sicer začne z vložitvijo popolne prošnje, ki mora vsebovati podatke iz 45. člena tega zakona (prvi odstavek 44. člena ZMZ-1), med drugim izjavo prosilca. Ker je šele s prošnjo izražen prosilčev zahtevek, o katerem mora organ odločiti, obrazložen pa je z izjavo v prošnji, je s tem dan okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena).
53. Vendar pa navedena izhodišča o začetku postopka mednarodne zaščite pristojnemu organu ne preprečujejo ugotavljanja (medsebojne) skladnosti izjav, ki jih je prosilec podal v predhodnem postopku in v postopku mednarodne zaščite, saj takšno razlikovanje iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 ni razvidno in tudi sicer ni združljivo z načelom materialne resnice po 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku10. 54. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka pravilno povzela vsebino registracijskega lista, ki jo je tožnik potrdil s svojim podpisom (registracijski list je sestavila pristojna oseba Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana). Ob takem stanju stvari pa tožnik glede na navedeno izpovedbo po presoji sodišča ni razumljivo in jasno, tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami pojasnil neskladnosti v izjavah; posplošeno sklicevanje, iz katerega je razvidno, da se tožnik "ne spomni, da bi navedel, da mu je grozila kriminalna združba" namreč ne zadostuje.
Neskladja glede časovnih okoliščin prejema prve grožnje članov razširjene družine ubitega
55. Tožena stranka je presodila, da je tožnik navajal različne datume, ko naj bi mu razširjena družina ubitega prvič grozila. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je prve grožnje prejel pred približno 7 ali 8 leti pred vložitvijo prošnje, torej leta 2011 ali 2012. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da sta mu A.B. in B.B. grozila pred 5 ali 6 leti pred vložitvijo prošnje, torej v začetku leta 2013 ali 2014. 56. V zvezi z vprašanjem glede časa prejema prve grožnje s strani članov razširjene družine ubitega, je tožnik odgovoril, da mu nista grozila, rekla sta, da se mu bosta maščevala. Iz njegove izpovedbe je še razvidno, da verjame, da bosta to resnično storila, saj so vsi na pogrebu v krogu družine rekli, da se mu bosta A in B maščevala.
57. Ob takem stanju stvari je že na prvi pogled razvidno, da tožnik glede na navedeno izpovedbo ni razumljivo in jasno, tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami pojasnil neskladnosti v izjavah; na vprašanje z navedeno izpovedbo namreč sploh ni odgovoril. Neskladja glede opisa ključnega dogodka oktobra 2017, zaradi katerega se je tožnik odločil, da zapusti izvorno državo
58. Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da so ga 4 osebe zasledovale z avtomobilom. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da sta ga z avtomobilom zasledovali 2 osebi, ki ju pozna, saj je šlo za A.B. in B.B.. V prošnji je tožnik navedel, da je zdrsnil s ceste in izgubil spomin, zaradi česar se ne spomni dogodkov, ki so se zgodili v času nesreče. Ljudje, ki so mu priskočili na pomoč, so mu kasneje povedali, da so ga te osebe želele ubiti. Na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da ga je policija obiskala v bolnici in mu povedala da sta ga napadalca (zasledovalca) želela ubiti.
59. V zvezi z razlikami glede opisa ključnega dogodka v oktobru 2017, zaradi katerega se je odločil zapustiti izvorno državo, je tožnik odgovoril, da je bil v stresu, ni bil sposoben delati in se je moral boriti zase. Zato je moral zapustiti izvorno državo, prej pa se je slišal s svojim prijateljem, ki je v Sloveniji.
60. Ob takem stanju stvari je že na prvi pogled razvidno, da tožnik glede na navedeno izpovedbo ni razumljivo in jasno, tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami pojasnil neskladnosti v izjavah; na vprašanje namreč sploh ni neposredno odgovoril, pa tudi kasneje ni pojasnil okoliščin v zvezi s številom in identiteto zasledovalcev.
Neskladja glede izjav v zvezi z iskanjem zaščite pri policiji in drugih ustreznih institucijah
61. Glede na ugotovitve tožene stranke je tožnik v prošnji navedel, da v izvorni državi zaradi težav ni iskal zaščite pri policiji in drugih ustreznih organih. Groženj ni prijavil policiji zaradi bojazni pred napadalci. Prepričan je, da bi mu policija odgovorila, da je popolnoma normalno, da ga želijo ubiti, saj gre v njegovem primeru za krvno maščevanje. Zagotovo bi mu dejala, da mu ne more nuditi zaščite. Na osebnem razgovoru je tožnik zatrjeval, da je grožnje dvakrat prijavil policiji. V enem primeru je govoril s policijskim načelnikom. Policija je naredila zapisnik in mu zagotovila, da bodo prijavo upoštevali, vendar pa mu varnosti pred osebami, ki mu grozijo, ne morejo nuditi.
62. V zvezi z razlikami v izjavah glede tega, ali je v izvorni državi iskal zaščito pri policiji in drugih ustreznih institucijah, je tožnik izpovedal, da misli, da je dvakrat prijavil na policiji, in da lahko reče, da ve, kakšen bo odgovor policije.
63. Ob takem stanju stvari je že na prvi pogled razvidno, da tožnik glede na navedeno izpovedbo ni razumljivo in jasno, tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami pojasnil neskladnosti v izjavah. Tudi sicer ni bil prepričan, ali je zaščito iskal pri policiji, na kar nakazuje njegova izpovedba, "da misli, da je dvakrat prijavil na policiji". Tožnikovo pojasnilo glede navedene neskladnosti ni razvidno niti iz njegovih odgovorov na pooblaščenkina vprašanja, ki tudi sicer izhajajo iz predpostavke, da je tožnik dogodek prijavil policiji.
Neskladja v zvezi s prijavo stalnega prebivališča v izvorni državi od leta 1988 dalje
64. Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da v izvorni državi ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, ker se je bal maščevanja članov družine B. Tožnik je povedal, da je do leta 1988 živel v vasi P, nato pa nekaj časa v Veliki Kladuši in da ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Vendar pa je v postopku predložil potni list Bosne in Hercegovine, iz katerega je razvidno, da mu je bil izdan14. 4. 2016 z veljavnostjo do 14. 4. 2026. Iz informacij o izvorni državi je razvidno, da mora oseba za izdajo potnega lista dati tudi podatke o kraju in občini, kjer je vpisana v matično knjigo rojenih in matično knjigo državljanov Bosne in Hercegovine, biometrične podatke, obvezno pa mora priložiti tudi osebno izkaznico, iz katere je razvidna identiteta, stalno ali začasno prebivališče ter državljanstvo Bosne in Hercegovine. To po presoji tožene stranke pomeni, da pristojni organ tožniku ne bi izdal potnega lista, če v izvorni državi od leta 1988 ne bi imel prijavljenega naslova prebivanja.
65. V zvezi z vprašanjem glede časovnih okoliščin prijave stalnega prebivališča v izvorni državi v zvezi s tem, da v izvorni državi, je tožnik odgovoril, da ni bil prijavljen, živel je kot podnajemnik, menjaval je naslove, to je bil njegov star naslov.
66. Ob takem stanju stvari je po presoji sodišča možno, da je bil tožniku izdan potni list na podlagi starega naslova, saj iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi pristojni upravni organ, ki je odločal o izdaji potnega lista, zahteval ugotavljanje dejanskega tožnikovega prebivališča. Vendar pa navedena presoja glede na ostale ugotovljene neskladnosti v tožnikovih izjavah ne more vplivati na presojo sodišča o pravilnosti odločitve tožene stranke.
67. Skladno z ustaljenim stališčem upravnosodne prakse je namreč treba ločevati med bistvenimi11 in nebistvenimi nekonsistentnostmi v prosilčevih izjavah, pri čemer je navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov ter okoliščin skladnost prosilčevih izjav. Kot ključne za oceno o izkazanosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite so zato tožnikove navedbe, ki se nanašajo na bistveni dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Na to pa se navezujejo tudi časovne okoliščine prejema prve grožnje s strani članov razširjene družine ubitega in okoliščine v zvezi z iskanjem zaščite v izvorni državi. Tožnik zato z izpostavljanjem dejstva, da je upravni organ v odločbi ugotovil neskladnost v navedbah glede kraja bivanja, ne more uspeti.
68. Glede na navedeno je tožena stranka svoje razloge pravilno oprla na nekonsistentnosti, saj jih tožnik na glavni obravnavi ni odpravil. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti in neskladnost v izjavah glede preganjanja zaradi krvnega maščevanja pa je v obravnavani zadevi podlaga za zavrnitev prošnje. Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel tožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Zato tožnik ni izkazal, da ima družina B nad njim namen izvršiti krvno maščevanje, saj ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.12 Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.13 Tega pa tožnik ni izkazal, saj ni pojasnil neskladnosti izjav v zvezi s prijavo dogodka policiji.
69. Po presoji sodišča tožnik niti v zvezi z navedbami o posrednih grožnjah ni izkazal intenzivnosti dejanj, torej ali gre za hude kršitve človekovih pravic v smislu prve in druge alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožnik ni navedel, zakaj naj bi nekonkretizirane navedbe o grožnjah družine B izkazovale intenziteto in resnost groženj. Posplošeno zatrjevanje, "da se je v izvorni državi večino časa skrival, zaradi česar je sprejel delo v gozdu, se ni vračal v mesto in ni prijavil svojega prebivališča", pa ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev, da se je tožnik v izvorno državo vrnil zaradi dela, ne zadošča. Za uveljavljanje preganjanja namreč ne zadostuje le hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.
70. Tožena stranka je sicer proučila informacije o pritožnikovi izvorni državi, čeprav ji tega v obravnavani zadevi ni bilo treba storiti, saj tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, zaradi neskladnosti ni mogoče verjeti.14 Na straneh od 7 do 10 izpodbijane odločbe je namreč podrobno pojasnila, katere informacije je upoštevala in zakaj (iz spisa, ki se nanaša na zadevo je razvidno, da so bile vročene tožnikovim pooblaščencem), izrecno pa je pojasnila tudi, zakaj informacije, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, niso pravno odločilne v obravnavani zadevi. Zato ni utemeljen smiselno uveljavljan tožbeni očitek o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
71. V zvezi s pavšalnim tožbenim očitkom, "da tožniku ni jasno, kje je tožena stranka dobila informacije, da je bil njegov oče leta 2000 izpuščen iz zapora in da se mu po tem ni nič zgodilo, kljub temu da sta družini živeli v istem kraju", sodišče pojasnjuje, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidna tožnikova izjava, "da je bil oče 13 let v zaporu". Ob upoštevanju časovnih okoliščin obravnavane zadeve je zato pravilen izračun tožene stranke o izpustitvi tožnikovega očeta iz zapora.
72. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, zaradi česar s tem povezan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.
73. V zvezi s tožnikovimi navedbami o pravilnosti izreka upravnega akta v postopku za priznanje mednarodne zaščite zgolj pojasnjuje, da je iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah (status begunca in status subsidiarne zaščite), nanjo pa se nanašata en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa.15 Podlage za drugačno stališče po presoji sodišča ne daje niti sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17 (tožnikove navedbe v četrti in peti pripravljalni vlogi), katere izhodišča in vsebino je Vrhovno sodišče že večkrat presojalo, med drugim v zadevi I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018. 74. Posplošen je tudi tožnikov očitek v zvezi s kršitvijo pravice do izjave, ker ga tožena stranka naj ne bi seznanila z informacijami iz kazenskega postopka. Po naravi stvari je jasno, da je bil tožnik z obema kazenskima sodbama seznanjen, saj je bil obsojen na prestajanje zaporne kazni.
75. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 V celotnem odstavku so povzete ugotovitve tožene stranke iz petega odstavka na četrti strani izpodbijane odločbe. 2 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 7 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (13. točka obrazložitve). 8 Glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009. 9 Razlogi glede skladnosti in prepričljivosti tožnikovih izjav so navedeni na straneh od 5 do 7 izpodbijane odločbe. 10 Ta določa: V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek). 11 To je tistimi, ki se neposredno nanašajo na opis zatrjevanih dejanj preganjanja oziroma na pogoje za priznanje mednarodne zaščite (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017, 18. točka obrazložitve v zvezi z opombo številka 5). 12 Odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 13 Prav tam. 14 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 31/2016 z dne 31. 5. 2017 (13. točka obrazložitve v zvezi s 6. opombo). 15 Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišče I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016 (35. in nadaljnje točke obrazložitve).