Jedro

Zaključek o večji verjetnosti tožnikove trditve o sklenitvi posojilne pogodbe temelji na vsebini dveh listin, ki sta povezani s spornim poslom in ki sta ju podpisali obe pravdni stranki. Iz obeh listin izhaja posojilna podlaga posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 in zavrnilo zahtevek za plačilo 7.293,94 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 1. 2012 do vložitve tožbe.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Napačna je ugotovitev sodbe, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo glede 40.000,00 EUR. Razlog, zaradi katerega s tožnikom ni sklenil take pogodbe, kot jo je sklenil z A. A., je v tem, da se sam ni – tako kot A. – ukvarjal s posredovanjem pri vlaganjih in je zgolj naredil tožniku uslugo. Napačna je ocena o neverodostojnosti izpovedbe A., saj je opisal potek vlaganj, deloma pa so postopki vlaganj splošno znani. Argument sodbe, da je imel A. interes pričati v toženčevo korist, je napačen. V sodbi ni upoštevano, da je določeno obdobje pred tem ustvarjal dobiček in zagotovo ni bil na izgubi. Ni jasno, kakšen zaključek izhaja iz ugotovitve, da si je toženec mogoče kdaj sposojal denar. Tako ravnanje namreč ni nič neobičajnega. Če bi ga potreboval, bi ga glede na premoženjsko stanje, ki v sodbi ni ovrednoteno, verjetno poiskal kje drugje. Poleg tega je priča B. B., tožnikova partnerka, povedala, da je toženec tedaj imel denar, sodišče pa je samo ugotovilo, da sta se A. in tožnik pogovarjala o vlaganjih, čeprav tožnik trdi drugače. Zmotna je tudi ocena izpovedbe toženčeve žene C. C. Življenjsko je, da se nista pogovarjala o vseh poslih, da pa sta se pogovarjala o poslih s tožnikom, s katerim so prijateljevali. Napačen je argument, da toženec ni vložil nobenega napora v izterjavo zneskov od tožnika. Tožnik je slabega premoženjskega stanja, kar dokazuje tudi javna dražba, razpisana v času vložitve pritožbe. Absurdna je ocena o neprepričljivosti priče D. D., ker da sta s tožencem solastnika gospodarske družbe. Povzetek njegove izpovedbe je napačen in ne odraža njegove dejanske izjave. Napačno so ocenjeni dokazi o plačilni sposobnosti in finančnem stanju, ki jih je predložil toženec. Sodba se ne opredeli do toženčevih navedb o tožnikovem premoženjskem stanju. Tožnik ni govoril resnice, ko je povedal, da A. ne pozna. Toženec je dokazal, da ga 23. 1. 2012 ni bilo v Sloveniji, a se sodba do tega ne opredeli. Toženec je pojasnil okoliščine tožnikove izročitve 40.000,00 EUR. Sodba se ne izreče o njegovih navedbah, da sta pogodbo napisala zgolj zato, če se komu kaj zgodi in da je toženec dal tožniku v juliju 2009 2.000,00 EUR, v naslednjih treh mesecih pa še po 6.000,00 EUR. V novembru 2009 mu je izročil še 20.000,00 EUR. To izhaja tudi iz potrdila ter izpovedb C. C. in D. D. Razlogi sodbe, zakaj mu ne verjame, so neprepričljivi in v nasprotju z dokazi v spisu. Ni jasno, zakaj se sodišče ni opredelilo do pisne izjave E. E. Odločitev o stroških je napačna, ker ne upošteva, da je bil deloma zavrnjen tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek je podan splošno in s sklicevanjem na nadaljnje pritožbene navedbe, podane na več kot petih straneh. Iz teh navedb ne izhaja, v čem naj bi bilo nasprotje v izreku ali med izrekom in obrazložitvijo, niti katera odločilna dejstva naj ne bi bila ugotovljena. Obsežne navedbe, v katerih pritožnik podrobno oporeka pravilnosti posameznih dokaznih zaključkov in argumentov, ne dajejo niti podlage za zaključek, da so razlogi o odločilnih dejstvih tako nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, da pravilnosti sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivi dokazni oceni in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

7. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, da sta s tožencem 16. 6. 2009 sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere mu je izročil 40.000,00 EUR, toženec pa se jih je zavezal vrniti v enem letu s 7 % obrestmi, in da mu je toženec dotlej vrnil 20.000,00 EUR, dolguje pa mu še 20,000,00 EUR z obrestmi. Skliceval se je na potrdilo o vrnitvi 20.000,00 EUR. Toženec je v odgovoru na tožbo potrdil, da sta s tožnikom sklenila posojilno pogodbo, in hkrati zatrjeval, da je dolg v celoti poravnal in da je tožniku spornih 20.000,00 EUR izročil novembra 2009 na svojem domu v navzočnosti žene in priče D. D. Potrdilo, ki ga je predložil tožnik, naj bi bilo drugačno od tega, s katerim razpolaga sam in ni odraz resničnega stanja. Navedel je še, da mu je dal celo več, kot izhaja iz posojilne pogodbe, ker si je tožnik v tistem času zaradi slabih finančnih potez pri tožencu večkrat izposodil denar, in mu je toženec kasneje izročil še 5.000,00 EUR. Tožnik je odgovoril, da ni bilo vrnjeno več kot 20.000,00 EUR, da je bil zadnji znesek 115,00 EUR in da je bilo potrdilo sestavljeno na toženčevo željo, sam pa je dopisal le datum. Na naroku za glavno obravnavo je toženec navedel, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo izročeni denarni znesek vložil v določene finančne produkte oziroma da bo tožnik vstopil v trgovanje na valutnih trgih za mesečne obresti in da mu bo v vsakem primeru vrnil 40.000,00 EUR, da sta posojilno pogodbo napisala za primer, če se komu kaj zgodi, in da mu je v obdobju od junija do oktobra 2009 izročil enkrat 2.000,00 EUR, nato pa trikrat po 6.000,00 EUR, v novembru 2009 pa še 20.000,00 EUR. Tožnik je nasprotoval tem navedbam in vztrajal, da je šlo za posojilo in da je toženec denar potreboval za izvedbo prenove vinske kleti.

8. Izpodbijana sodba zaključuje, da je znesek 40.000,00 EUR, ki ga je tožnik v juniju 2009 izročil tožencu, predstavljal posojilo. Dokazna ocena temelji na celovitem in popolnem ovrednotenju izvedenega dokaznega postopka. V sodbi je ocenjena vsebina posameznih dokazov v povezavi z drugimi, pritožba pa ne vzbuja dvoma niti o pravilnosti presoje o teži posameznih dokazov niti o tem, da je bila upoštevana njihova celotna, za odločitev pomembna vsebina. Obsežna in natančna dokazna ocena ne daje podlage za zaključek, da ni bila verjetnost tožnikove teze o posojilni pogodbi pravilno dokazno ovrednotena v primerjavi z verjetnostjo toženčeve teze o dogovoru z drugačno podlago. Zaključek o večji verjetnosti tožnikove trditve o sklenitvi posojilne pogodbe temelji na vsebini dveh listin, ki sta povezani s spornim poslom in ki sta ju podpisali obe pravdni stranki. Iz obeh listin izhaja posojilna podlaga posla. V prid tožnikovi trditvi je sodišče še upoštevalo, da je tožnik verjetno pojasnil tako razlog za toženčevo potrebo po denarju kot vir, iz katerega je črpal posojena denarna sredstva. Dokazna ocena upošteva življenjsko prepričljivo ovrednotenje intenzivnosti siceršnjega medsebojnega odnosa med pravdnima strankama v času sklenitve pogodbe. Vsebina teh dokazov je ocenjena v primerjavi s toženčevimi trditvami o podlagi posla in vsebino dokazov, izvedenih za potrditev njihovega obstoja. Ovrednotena je tako verjetnost toženčeve trditve o sklenitvi pogodbe z drugačno vsebino od zapisane same po sebi in v povezavi z vsebino izpovedb toženčeve žene C. C., toženčevega poslovnega partnerja, ki naj bi bil seznanjen s poslom, D. D. in posrednika pri sklepanju poslov o vlaganjih A. A. 9. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka o posojilni podlagi pogodbe. Posamezne okoliščine in dele izpovedb zaslišanih prič je vsako zase in ločeno od vsebine drugih dokazov mogoče vrednotiti tudi na način, za katerega se zavzema pritožba (npr. primerjava verodostojnosti tožnikove in toženčeve žene, ocena o verodostojnosti drugih dveh prič, ki jih je predlagal toženec), vendar pa na drugi strani nobenemu od spornih argumentov sodbe ni mogoče odreči določene teže. Poleg tega pritožba z relativiziranjem pomena posameznih argumentov ne odvzema prepričljivosti na celoviti oceni vseh dokazov temelječem zaključku, da je dokazana s strani tožnika zatrjevana podlaga pogodbe, kakršna izhaja tudi iz njenega zapisa. To velja tako za že navedeno oceno izpovedb prič, zaslišanih na toženčev predlog, kot tudi za izpostavljanje posameznih nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi (npr. glede poznanstva s pričo A.) in opozarjanje na izostanek določnejše opredelitve sodbe o posameznih dokazno pomembnih dejstvih, ki naj bi zmanjševali prepričljivost tožnikove teze (npr. tožnikovo splošno premoženjsko stanje).

10. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti ugotovitve, da toženec tožniku ni vrnil 20.000,00 EUR. Toženec je zatrjeval, da je tožniku v obdobju od julija do novembra 2009 vrnil enkrat 2.000,00 EUR in trikrat po 6.000,00 EUR, v novembru 2009 pa v navzočnosti svoje žene in D. D. še 20.000,00 EUR. Tožnik je na drugi strani trdil, da mu je toženec v obdobju od decembra 2009 do januarja 2012 vračal posamezne zneske, ki sicer ne dosegajo 20.000,00 EUR, a je pristal na dogovor, da mu vrne le še 20.000,00 EUR. Glede na to, da je dokazna ocena o navedenih trditvah pravdnih strank zgoščeno podana na eni strani sodbe, nima podlage pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o toženčevih trditvah o vračilu. Ocena posameznih dokazov se deloma prepleta z oceno istih dokazov glede vprašanja o podlagi izročenega zneska, vključuje pa tudi vse druge pomembne okoliščine. Ocena o verodostojnosti izpovedb prič je skladna z oceno tistega dela njihovih izpovedb, ki se nanašajo na podlago izročenega zneska. Pritožba ne zatrjuje okoliščin, ki bi narekovale njihovo drugačno oceno v zvezi z izpolnitvijo pogodbe. Pritožba tudi ne nasprotuje zaključku sodbe, da iz predloženih dokazov o toženčevem premoženjskem stanju v drugi polovici leta 2009 ne izhaja, da bi bil toženec razpolagal z denarnim zneskom v gotovini, ki naj bi ga bil po njegovih trditvah vrnil tožniku. Neobstoj potrdila o izročitvi zatrjevanih zneskov tožniku je sodišče pravilno ocenjevalo v povezavi z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki tako o izročitvi denarnega zneska kot o vrnitvi njegovega dela sestavili listino. Ustrezno je ovrednotilo tožnikove navedbe o vračanju posameznih manjših zneskov v daljšem časovnem obdobju v primerjavi s toženčevimi navedbami o drugačni podlagi posameznih od teh zneskov. Pritožba ne vnese dvoma niti o pravilnosti ocene izpodbijane sodbe, da ob šibkosti dokazov, ki govorijo v prid toženčevih trditev, ni pomembno, ali je bilo potrdilo o prejemu 20.000,00 EUR napisano 23. 1. 2012, kot je trdil tožnik. Glede na to tudi ni bila potrebna opredelitev do izjave E. E., ki se nanaša na toženčevo odsotnost iz Slovenije na dan, naveden v listini, predloženi s strani tožnika. Pritožbeno opozorilo na razloge, ki z vidika zahtev poštenega postopka ne bi bili sprejemljivi, posledično ni utemeljeno.

11. Upoštevaje ugotovitvi, da je tožnik tožencu posodil 40.000,00 EUR in da mu toženec 20.000,00 EUR še ni vrnil, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodbe o utemeljenosti zahtevka za plačilo navedenega zneska nevrnjenega posojila.

12. Neutemeljen je tudi očitek o napačnosti odločitve o stroških postopka. Ker odločitev o zamudnih obresti predstavlja odločitev o stranski terjatvi, delna zavrnitev tega dela zahtevka ne vpliva na presojo o deležu uspeha vsake od pravdnih strank, odločilnem za razporeditev stroškovnega bremena.

13. Ker niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).