Jedro

Tožeča stranka v revizijskem postopku, katerega predmet je pravilnost odločitve o obrestnem zahtevku, z izdajo dopolnilne sodbe ne more izpodbijati pravilnosti odločitve, ki je bila predmet izdaje prvotne končne sodbe.

Izrek

Predlog se v delu, ki se nanaša na obrestni del, zavrže. Sicer se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 800.000 SIT od 15. 6. 2006 do 31. 12. 2006, od 3.338,34 EUR pa od 1. 1. 2007 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo zavrnilno odločitev o plačilu glavnice 3.338,34 EUR in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je ravnalo, ker je glavnični del podrejenega tožbenega zahtevka za plačilo 3.338,34 EUR identičen s primarnim zahtevkom, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (pravilno sodbo in sklep) je tožeča stranka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo dopusti, saj gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa ni enotna, obenem pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Meni, da je bila z ravnanjem sodišča druge stopnje, ki ni odgovorilo na pritožbena naziranja tožeče stranke, kršena njena pravica do kontradiktornega postopka. Obširno pojasnjuje, zakaj je odločitev, da ni upravičena do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, napačna.

4. Predlog v delu, ki se nanaša na obrestni del izpodbijane odločbe ni dovoljen, sicer pa ni utemeljen.

5. Tožeča stranka v predlogu navaja vsebinske razloge, zakaj zavrnilna odločitev v spornem pravnem razmerju ni pravilna. Ti so v obravnavani zadevi, ki je procesne narave (razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari) brezpredmetni. Vrhovno sodišče je zato predlog v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 3.338,34 EUR zavrnilo.

6. Kar zadeva obresti od glavnice 3.338,34 EUR, se štejejo za glavni zahtevek le, če so temeljni in edini razlog za začetek pravde. Če pa je zahtevek za njihovo plačilo postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se vedno štejejo kot postranska terjatev (39. člen ZPP). Predlog zato v tem delu ni dovoljen in ga je moralo Vrhovno sodišče zavreči (četrti odstavek 367. člena ZPP).