Jedro

Sodišče je ob ugotovitvi, da je bilo plačilo kupnine za predmetno stanovanje dogovorjeno v več obrokih, pravilno ugotavljalo prispevek posameznega zakonca k plačilu kupnine, kot eno izmed okoliščin, ki vpliva na končni delež zakonca na stanovanju kot skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, v katerem je odločalo le še o nepravnomočnem tožnikovem zahtevku, da je solastnik dvo in pol sobnega stanovanja št. 19 v izmeri 66,03m2 v III. nadstropju stanovanjskega objekta ..., ki stoji na parc. št. 1347/26, vpisan pod vložno št. ... k. o. X, ID znak 000 v deležu več kot 50% (torej glede dodatnih 20%) in o deležu toženke od 30-50%, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik solastnik navedenega premoženja glede dodatnih (nepravnomočnih) 20% (tč. I izreka). Nadalje je ugotovilo, da navedeno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je toženka solastnica še 20% navedenega premoženja (tč. II izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopke (tč. III izreka). Upoštevajoč pravnomočni del sodbe opr. št. P 2539/2011-II z dne 1.7.2013 sta torej pravdni stranki solastnici navedene nepremičnine vsaka do ½.

2. Tožnik se v svoji pravočasni pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge, višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje toženki (neupravičeno) priznalo prispevek k plačilu drugega obroka kupnine za stanovanje ter ob tem opozarja na nepravilni zaključek sodišča, da domnevnega posojila ni argumentirano oporekal. Sklicuje se na svoj odgovor na nasprotno tožbo in ponavlja argumente, ki zanikajo posojilo toženke. Tožnik prav tako očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(ZPP), saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, ali sodišče priznava, da je tožnik kril stroške celotne obnove ali le del (kopalnica) in je drugi del krila toženka. Nadalje po oceni tožnika sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do dokazil – računov o kupljenem materialu in opremi in je v tem delu dokazna ocena nepopolna. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede prispevka toženke h gospodinjstvu in k skrbi za družino in se ni opredelilo do tožnikovih dokazil. Tožnik še zatrjuje, da je sodišče nepravilno zavrnilo njegove dokazne predloge za pribavo spisa o varstvu in vzgoji sina, fotografij stanovanja in glede poizvedb pri AJPES za njegovo podjetje ter s tem kršilo njegovo pravico do izvedbe dokazov, načelo kontradiktornosti, 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter v končni posledici tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je priznalo tožniku večji delež pri nakupu stanovanja in vlaganjih v obnovo, zato prispevki toženke ne odtehtajo njegovih obsežnih vlaganj in je po njegovem mnenju povsem napačen zaključek o enakih deležih strank na stanovanju.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev ter ustrezno popravo sodbe in njeno potrditev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago za presojo tožbenega zahtevka upoštevalo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki se nanašajo na skupno premoženje, natančneje pravilo 59. člena omenjenega zakona, po katerem se pri ugotavljanju deleža zakoncev na skupnem premoženju ne upošteva le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče je ob ugotovitvi, da je bilo plačilo kupnine za predmetno stanovanje dogovorjeno v več obrokih, tudi pravilno ugotavljalo prispevek posameznega zakonca k plačilu kupnine, kot eno izmed okoliščin, ki vpliva na končni delež zakonca na stanovanju kot skupnem premoženju.

6. Glede plačila drugega obroka v višini 3.000.000,00 SIT (pravilno 5.500.000,00 SIT) je sodišče prve stopnje kot dokazane štelo navedbe toženke, da je dne 7.5.1999 družbi P. d. o. o., katere edini družbenik in zakoniti zastopnik je tožnik, nakazala znesek 1.850.647,00 SIT in da je bilo dogovorjeno, da tožnik navedeni znesek v valorizirani vrednosti (2.339.217,81 SIT) vrne toženki na način, da plača drugi obrok kupnine, da torej znesek 2.339.217,81 SIT dejansko predstavlja toženkin prispevek k plačilu drugega obroka kupnine. Po oceni višjega sodišča je tak zaključek sodišča prve stopnje neprepričljiv. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prezrlo navedbe tožnika iz njegovega odgovora na nasprotno tožbo (list. št. spisu po nasprotni tožbi), kjer je je obstoj takega dogovora zanikal. Stališče sodišče, da tožnik ni argumentirano prerekal zatrjevanega dogovora, je prestrogo. Tožnik je trdil, da potrdilo o nakazilu zneska ničesar ne dokazuje, da je šlo za posojilo družbi, da se za pravne posle med zakoncema zahteva obličnost ipd. Sodišče bi se do omenjenih tožnikovih navedb moralo (tudi če so neutemeljene) opredeliti, ne pa (le) zaključiti, da toženkine verzije finančnega toka pri plačilu drugega obroka kupnine ni argumentirano prerekal. Zaključek sodišča o deležu vsakega zakonca na skupnem premoženju do ½ je tako najmanj preuranjen.

7. Višje sodišče ob tem še pojasnjuje, da je v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR lahko tudi poslovni delež na družbi del skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. Če temu ni tako, bi drugi zakonec na račun svojih vlaganj v družbo lahko uveljavljal le obogatitveni zahtevek zoper družbo kot pravno osebo.(1) Sodišče prve stopnje ni upoštevalo finančnih podatkov tožnikovega podjetja P. d. o. o., na katere je vseskozi opozarjal tožnik, saj naj bi šlo za podatke pravne osebe s svojo, ločeno pravno subjektiviteto in zato za irelevantne trditve, po drugi strani pa je (brez ustrezne obrazložitve) upoštevalo posojilo toženke, čeprav je bilo dano pravni osebi in ne neposredno tožniku kot fizični osebi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo specifičnosti razmerja med tožnikom, toženko in pravno osebo kot tretjo osebo z ločeno pravno subjektiviteto oziroma je medsebojno povezavo in denarne prilive/odlive med vsemi tremi akterji upoštevalo na nedosleden in celo nasprotujoč način. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je v končni posledici tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (vprašanje ali je posojilo potrebno šteti kot toženkin prispevek k plačilu drugega obroka kupnine in kakšen je končni prispevek obeh strank k plačilu kupnine).

8. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju moralo najprej razčistiti dejstva v zvezi z virom toženkinega posojila gospodarski družbi in se do njega opredeliti v materialnopravnem smislu (vprašanje ali delež družbe predstavlja skupno premoženje pravdnih strank). Če bo štelo, da je bilo posojilo dano iz njenega posebnega premoženja in ima toženka zgolj obligacijskopravni zahtevek zoper družbo, bo moralo ustrezno dopolniti svojo dokazno oceno glede prispevka toženke k drugemu obroku kupnine in glede domnevnega dogovora ter ob tem upoštevati in se opredeliti tudi do že omenjenih tožnikovih trditev iz odgovora na nasprotno tožbo. Ob tem bo moralo popraviti še očitno pomoto v izpodbijani sodbi, ko je kot znesek drugega obroka kupnine nepravilno štelo 3.000.000,00 SIT namesto 5.500.00,00 SIT (da je drugi obrok kupnine predstavljal znesek 5.500.00,00 SIT med strankama ni sporno).

9. Razmerje med gospodarsko družbo in tožnikom pa bo sodišče moralo upoštevati tudi pri vprašanju tožnikovih prihodkov in ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja in v tem delu dopolniti svojo dokazno oceno. Tožnik namreč pravilno v pritožbi opozarja, da se kot premoženje, ki ga zakonca/zunajzakonska partnerja pridobita v času trajanja življenjske skupnosti z delom oziroma kot dohodek zakonca/zunajzakonskega partnerja ne upošteva le plača kot osebni dohodek, temveč tudi dohodki od posebnega premoženja, nasploh vsi dohodki. Sodišče bo tako v skladu z zgornjimi napotki moralo ponovno oceniti razmerje dohodkov obeh strank in upoštevajoč še druge, nematerialne prispevke obeh znova opraviti skrbno analizo vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na končno višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR).

10. Višje sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o glavni stvari je imela za posledico tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 205/2004 z dne 16.12.2004, sodba VS RS II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009.