Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj je izvršba na tožničine nepremičnine glede na okoliščine njenega primera sorazmerna znesku dolga v višini 3.708,91 EUR. Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko ni sporno, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe in stavbišča, na katerem je vpisana hipoteka, in ki jo zaseda njen sin z mladoletnimi otroki, sama pa nima ustreznega prebivališča, se sodišču postavlja vprašanje, ali je izvršba na navedeno tožničino nepremičnino res sorazmerna njenemu dolgu in ali je z njo varovano osebno dostojanstvo tožnice. Od tega vprašanja pa je odvisno tudi vprašanje vnovčljivosti premoženja tožnice. Če bi se v tem primeru izkazalo, da izvršba na tožničine nepremičnine ne bi bila sorazmerna znesku dolga, ki ga dolguje, bi bilo namreč potrebno opraviti izvršbo na druga sredstva izvršbe, ki pa jih tožnica po njenih navedbah nima. Zaradi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 368/2005 z dne 30. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za odpis dolga. Ugotavlja, da je toženka s sklepom z dne 15. 7. 2014 tožnici naložila vračilo prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnica je predlagala odpis navedenega dolga in v predlogu navedla, da nima drugih dohodkov, razen socialne pomoči. Od februarja 2007 ima status invalida in je tako materialno, kot tudi zdravstveno ogrožena. Priložila je odločbo Centra za socialno delo, odločbo ZPIZ, zdravniško potrdilo in izpis podatkov o dohodkih. V nadaljnji vlogi je navedla, da je bivši mož po prenehanju zakonske zveze tudi na njeni nepremičnini vknjižil hipoteko, sicer pa v njej stanuje njen sin s tremi mladoletnimi otroki, ki se nanjo spravlja tudi fizično. Sama prebiva v prostoru, ki pripada bivšemu možu, ki zahteva njegovo izpraznitev.

Toženka ugotavlja, da ZBPP nima določb, ki bi urejale možnost odpusta dolga iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči. Zato je uporabila določbe Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), saj je vračilo prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna. Ugotavlja, da tožnica ni izpolnila pogojev za odpis dolga iz tretjega odstavka 77. člena ZJF in sicer da so stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali da zaradi nevnovčljivosti tožničinega premoženja terjatve ni mogoče izterjati. Pojasnjuje, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe 2 v stavbi 2686 k.o. 2606 A., katere vrednost je 102.100,00 EUR. Na navedeni nepremičnini je vpisana hipoteka, vendar ta skladno z določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne pomeni omejitve razpolaganja z nepremičnino, ampak način zavarovanja terjatve. Zaradi vpisa hipoteke zato ni mogoče zaključiti, da nepremičnine ni mogoče prodati. Ugotavlja, da je bila hipoteka ustanovljena zaradi dolga v višini 40.000,00 EUR, vpisana pa je na celotni nepremičnini. S hipoteko zavarovana terjatev, je vključno s pripadki, nižja od vrednosti celotne nepremičnine in tudi nižja od vrednosti tožničinega solastniškega deleža. Glede na višino dolga stroški, ki bodo nastali z izvršbo, ne bodo nesorazmerni.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja pridobila le „mrtev kapital“, ki ji povzroča samo stroške in slabša zdravstveno stanje ter življenjske pogoje. Meni, da sklenitev poravnave ne pomeni, da je v sodnem postopku delno ali v celoti uspela. Kot prava neuka stranka v času sklenitve sodne poravnave ni mogla ali morala vedeti, da se zastopniki za brezplačno pravno pomoč plačajo iz proračuna Republike Slovenije. Navaja, da je 48. člen ZBPP treba razlagati tako, da ni v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 63/2012. Navaja, da je sicer res lastnica pol etaže, vendar v njej živi sin s tremi majhnimi otroki, ter dela parcele, na kateri stoji hiša. Sin izvaja fizično nasilje nad njo in jo izsiljuje za denar iz naslova socialne pomoči, ki jo prejema. Navaja, da trenutno nima niti strehe nad glavo, razen kotička v pritličju nekdanje delavnice bivšega partnerja. Zato meni, da je podan pogoj nevnovčljivosti premoženja.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke, da v zadevi nista podana pogoja za odpis dolga po tretjem odstavku 77. člena ZJF, in sicer da so stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali da zaradi nevnovčljivosti premoženja terjatve ni mogoče izterjati. Svojo ugotovitev utemeljuje na stališču, da hipoteka ne ovira prodaje nepremičnine, pavšalno pa tudi ugotavlja, da stroški, ki bodo nastali z izvršbo, glede na višino dolga ne bodo nesorazmerni.

Sodišče tej ugotovitvi toženke ne more pritrditi že zato, ker je toženka izhajala iz stališča, da je zoper tožnico mogoče opraviti izvršbo na nepremičnino, pri tem pa ni upoštevala okoliščin njenega primera in načel, ki jih mora spoštovati davčni organ pri opravi izvršbe, na primer načel, določenih v 142. členu ZDavP-2. Navedena določba v prvem odstavku določa, da je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, v drugem odstavku pa določa, da je davčni organ pri izvajanju davčne izvršbe dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj ugodna. Osebno dostojanstvo je ustavno varovana pravica (34. člen Ustave RS) in se nanaša zlasti na prepoved poseganja v življenje, zdravje in telesno integriteto, pravico do časti in dobrega imena, pravico do osebne identitete, lastne podobe, pisemske tajnosti, osebnega življenja in duševne integritete. Varuje se zasebno življenje, družinski krog, krog sorodnikov in ožjih znancev. Varuje pa se tudi nedotakljivost stanovanja.

Iz izpodbijanega sklepa torej ni mogoče ugotoviti, zakaj je izvršba na tožničine nepremičnine glede na okoliščine njenega primera sorazmerna znesku dolga v višini 3.708,91 EUR. Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko ni sporno, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe in stavbišča, na katerem je vpisana hipoteka, in ki jo zaseda njen sin z mladoletnimi otroki, sama pa nima ustreznega prebivališča, se sodišču postavlja vprašanje, ali je izvršba na navedeno tožničino nepremičnino res sorazmerna njenemu dolgu in ali je z njo varovano osebno dostojanstvo tožnice. Od tega vprašanja pa je odvisno tudi vprašanje vnovčljivosti premoženja tožnice. Če bi se v tem primeru izkazalo, da izvršba na tožničine nepremičnine ne bi bila sorazmerna znesku dolga, ki ga dolguje, bi bilo namreč potrebno opraviti izvršbo na druga sredstva izvršbe, ki pa jih tožnica po njenih navedbah nima.

Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ni razvidno, kolikšni bi bili po mnenju toženke v obravnavanem primeru stroški izterjave. Ugotovitev toženke, da glede na višino dolga ne bodo nesorazmerni, je zato neizkazana.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka najprej ugotoviti, katera sredstva izvršbe so glede na okoliščine obravnavanega primera sorazmerna znesku dolga, ki ga dolguje tožnica. Nato bo moralo presoditi, ali v je terjatev glede na sredstvo izvršbe, ki je sorazmerno dolgu, v tožničinem primeru izterljiva oziroma vnovčljiva. Če bo ugotovila, da je terjatev vnovčliva, pa se bo morala opredeliti še do predvidenih stroškov, ki bodo nastali z izvršbo in ugotoviti njihovo sorazmernost z dolgom.