Jedro

Četudi je lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi ureditvenega načrta, morajo biti odmiki med pogoji lokacijske odločbe jasno določeni.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 18.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 5.3.1998 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je z navedeno odločbo tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š. z dne 21.5.1997, s katero je bilo izdano S., p.o. Ljubljana, lokacijsko dovoljenje za gradnjo dveh stanovanjsko-poslovnih objektov v kareju D15 S.Š..

Sodišče nadalje ugotavlja, da območje sporne lokacije ureja Odlok o ureditvenem načrtu za območje urejanja ŠS 1/1-2 S.Š. (Uradni list RS, št. 70/95), kjer je dovoljena pretežno osrednja mestna poslovna dejavnost ob C. cesti in stanovanja v notranjosti funkcionalne enote. Po 12. členu odloka je v funkcionalni enoti D15 dovoljena gradja pretežno poslovne zgradbe ob C. cesti in poslovno stanovanjskih objektov ob F. in M. ulici z dvema kletnima etažama za parkiranje, pritličjem in štirimi nadstropji. Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnikov glede števila dovoljenih etaž, glede "lokacijske obravnave", soglasja inšpektoratov ter osončenja, kot tožbene novote, ki niso dopustne po 14. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče pa je ugodilo tožbi, ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi pomanjkljivo obrazložila in odgovorila na pritožbene navedbe o odločilnem dejstvu, to je o odmiku sporne gradnje od tožnikovih objektov. Tožeča stranka je namreč že v pritožbi zoper izdano lokacijsko dovoljenje trdila, da sploh ne gre za normalen odmik, saj je po načrtu pritličja nameravane gradnje odmik od mejnega zidu le 0,80 m, pri dovoljeni toleranci pa bi bil lahko tudi manjši. Tožena stranka v odločbi le navaja, da je odmik predlaganega objekta v skladu z navedenim ureditvenim načrtom in v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja teh odmikov ni možno spreminjati, oziroma je možno izdati lokacijsko dovoljenje na podlagi gabaritov in v odmikih od meja, kot določa to ureditveni načrt. Ker pa ureditveni načrt natančneje posameznih odmikov ne ureja, je sodišče menilo, da bi bilo potrebno razčistiti vprašanje odmikov od zemljišča oziroma objektov tožnikov. Lokacijsko dovoljenje določa odmik gradbene linije od sosednjih objektov ob M. in F. ulici, ne določa pa odmika od posestne meje oziroma objektov tožnikov. Tožena stranka ugotovitve, da je odmik predlaganega objekta v skladu z navedenim ureditvenim načrtom, ni obrazložila in tudi na pritožbene navedbe tožnikov ni odgovorila. Zato sodišče pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke ni moglo preizkusiti. Ker so bila v postopku kršena določila 2. odstavka 209. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo in s sodbo odpravilo izpodbijani akt, kot to določa 1. odstavek 60. člena ZUS.

S. d.d.. Ljubljana kot investitor in prizadeta stranka v pritožbi navaja, da je podlaga izdanemu lokacijskemu dovoljenju ureditveni načrt (za območje urejanja ŠS1/1-2 S.Š.), ki je z vsemi potrebnimi tlorisnimi, višinskimi gabariti in natančno opisanimi objekti, z vso komunalno ureditvijo, skladno z zahtevami varstva pred požarom in pred hrupom, z vsemi posebnimi pogoji, določenimi v soglasjih ter z ustreznimi grafičnimi prilogami podlaga za izdano lokacijsko dovoljenje. Zato tudi z lokacijskim dovoljenjem ni možno spreminjati danih odmikov ali celo premikati fiksno vrisane objekte. Predloženi dokumenti pa kažejo, da se je upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja ureditvenega načrta tudi držal. Zato je trditev tožnikov, da je možen še manjši odmik, glede na toleranco +- 1 m nevzdržna, kajti iz izseka ureditvene situacije iz ureditvenega načrta in iz zakoličbene situacije, oba v merilu 1: 500 izhaja, da so objekti vrisani konkretno in fiksno in da drugačni odmiki niso potrebni. Kar drži za ulične gradbene linije oziroma odmike, velja tudi za odmik od mejnega zidu s tožnikoma. O tem bi se upravno sodišče lahko prepričalo tudi samo, če bi z merilom ugotavljalo ali so odmiki res skladni z ureditvenim načrtom. Poleg tega pa pritožnica meni, da gre pri tožbenem navajanju o odmiku tudi za novoto, ki se po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnih sporih kot dejstvo v upravnem sporu ne sme navajati.

V odgovoru na pritožbo tožnika poudarjata, da je pri določitvi lokacije nameravane gradnje potrebno upoštevati odmike od sosednjih zemljišč in objektov, kot so le-ti določeni v ureditvenem načrtu. Iz vpogleda v grafično prilogo - načrt pritličja, ki je sestavni del idejnega projekta, je razvidno, da znaša predvideni odmik od obstoječih objektov na začetku M. ulice 0,80 m2, potem pa se odmik manjša tako, da pri objektu v lasti tožnikov znaša le 0,20 m2 in sicer je to odmik od predvidene gradnje dveh kletnih etaž, za katere je globina gradbene jame določena na 9 m. Ob upoštevanju dovoljene tolerance odmikov, to je +- 1 m, bo investitor praktično gradil pod obstoječim objektom tožnikov, vsekakor pa na sami meji z objekti v lasti tožnikov, kar ob predvideni globini gradbene jame pomeni nevarnost za objekt, ki je v lasti tožnikov. Za gradnjo dveh kletnih etaž, ki sta predvideni na sami posestni meji z objektom v lasti tožnikov, ob upoštevanju tolerance odmikov pa celo pod objektom, ki je v lasti tožnikov, investitor ne more izkazati funkcionalnega zemljišča kletnih etaž, ki je potrebno tudi že v fazi gradnje in seveda po dograditvi, zaradi normalne rabe objekta. Prav tako investitor ne more predložiti dokazila, da je upravičen graditi na sami posestni meji z nepremičninami, objektom v lasti tožnikov.

Tožnika predlagata, da naslovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo upravnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Četudi je lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi ureditvenega načrta, morajo biti odmiki med pogoji lokacijske odločbe jasno določeni. Tudi sicer je to odločilna okoliščina, ki vpliva na ugotovitev ali je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt (1. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne more preizkusiti izpodbijane odločbe tožene stranke glede odmika predvidenega posega od posestne meje tožnikov, ker tožena stranka ni navedla, na podlagi česa ugotavlja skladnost odmika z ureditvenim načrtom. Samo z navedbo, da je odmik v skladu z ureditvenim načrtom, pa tudi ni odgovorila na pritožbene navedbe v zvezi z odmikom. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da lokacijsko dovoljenje odmika od parcelne meje tožnikov ne določa in da tožena stranka na izrecne pritožbene ugovore tožnikov o odmiku ni odgovorila, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je prvostopno sodišče pravilno odločilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Pritožbene navedbe, da iz dokumentacije izhaja, da so objekti vrisani konkretno in fiksno in da drugačni odmiki niso potrebni, niso ugovori, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Tudi če gre za lokacijsko dovoljenje, izdano na podlagi ureditvenega načrta, morajo biti pogoji predvidene gradnje v lokacijskem dovoljenju jasno določeni. Med pogoje gradnje pa spada tudi odmik.

Glede na povedano uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).