Jedro

V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna.

Ker uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena ZTLR).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka črtata besedi „in uporabnikov“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da na nepremičnini 0000 1388/1 obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, ki poteka po nepremičnini ID znak parcela 0000 1388/1 od javne ceste do nepremičnine ID znak parcela 0000 1396 v dolžini 30 m in širini 3 m, v korist vsakokratnega lastnika in uporabnikov nepremičnine ID znak 0000 1396 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.891,62 EUR stroškov tega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka). Ugovoru z dne 29. 5. 2020, ki je bil vložen zoper začasno odredbo z dne 15. 5. 2020, je delno ugodilo in začasno odredbo razveljavilo v 1. točki izreka, v ostalem delu pa je ugovor zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana odločba je napačna, ker je sodišče ignoriralo ključna dejstva in je arbitrarno presojalo izjave strank in dokaze, zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženki sta obstoj dogovora o vzajemni uporabi parcel 1388/1 in 1396 tekom postopka dokazali s številnimi dokazi. Najprej z izpovedjo A. A., ki je pojasnila, da obstaja desetletja star dogovor, da se po potrebi vozi preko dvorišč parcel 1396 in 1388/1 za potrebe obdelave njiv zadaj za hišami, sočasno pa lahko uporabniki parcele 1388/1 parkirajo na parceli 1396. Ta dogovor se je izvajal do leta 2010. Ko tožnik ni več dovolil parkiranja na svoji parceli, sta toženki postavili tablo „privat“, da tožnik po dovozni poti ne sme več voziti. Tudi toženka B. B. je potrdila izpoved A. A. Priča C. C. je izpovedal, da je bilo stanje urejeno, dokler je bila živa D. D. in so uporabniki lahko parkirali na dvorišču tožnika ter uporabljali pot do njiv. Leta 2010 pa je tožnik to prepovedal. Priča E. E. je izpovedala, da je isto pot do njiv na podlagi dogovora njenih pravnih prednikov izpred 40 let uporabljala tudi njena družina, dokler je tožnik ni zaprl. F. F. v svoji izjavi ni nikjer zapisala, da toženki poti do njive ne uporabljata od leta 1990, prav tako ni ovrgla vzajemnosti dogovorov med pravdnimi strankami. Sodišče je omenjeno izjavo priče povzelo povsem arbitrarno in protispisno. Hčerka prve tožene stranke G. G. je pojasnila, da so od njenega rojstva dalje po potrebi uporabljali zadevno staro pot do njiv, prav tako je priča na dvorišču parcele 1396 parkirala in obračala svoj prvi avto, uporabniki parcele 1396 pa so se do svoje hiše pripeljali ali šli peš preko parcele 1388/1. Priča H. H. je izpovedal, da je družina I. I., dokler je bil tožnikov oče še živ, s traktorjem vozila do svojih njiv preko parcele 1396, po letu 2010 pa mu tožnik ni več pustil, da bi se po tej poti peljal. Da je vedno na tožnikovem dvorišču parkirala, je potrdila še priča J. J. Tudi iz pisnih izjav prič K. K., L. L. in M. M. izhaja, da so uporabniki in obiski parcele 1388/1 za potrebe obračanja in parkiranja uporabljali tožnikovo dvorišče ter da se je ta parcela vedno uporabljala za dostop do njiv, vse na podlagi ustnega dogovora. Prvostopenjsko sodišče ni pretreslo nobenega izmed naštetih dokazov za obstoj zatrjevanih vzajemnih dogovorov; še tiste, ki jih je, je povzelo protispisno (priča F. F.). Sodišče ni pojasnilo, ali prej navedenim pričam verjame ali ne. S takšnim postopanjem sta bili toženki prikrajšani za možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo zaključiti, da so pravni predniki pravdnih strank sklenili dogovore o vzajemni uporabi parcel 1396 in 1388/1, pri čemer je bilo dovoljenje za uporabo dano do preklica, torej dokler tožniki po parceli 1396 dovolijo dostopanje do njiv in dovolijo parkiranje na svoji parceli. Sodišče se do navedb toženke v zvezi z dovoljenjem uporabe do preklica ni opredelilo. Tožena stranka je v spis vložila tudi fotografijo (št. 6), kjer se vidi, da sta bili parceli že tedaj odvisni druga od druge za dostop do hiš, njiv in tudi za parkiranje. Prav tako ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče zaključilo, da toženka s samokolnico po stari poti do njiv ne more med drugim zato, ker je daleč naokrog in je nepraktično, da pa se da iti zadaj za zadružnim domom. Gre za neobrazložen sklep, saj diametralno nasprotuje izpovedbam vseh prič, ki so bile zaslišane na predlog toženke in so jasno povedale, da je bila stara pot do njiv edina uporabljana pot, mimo zadružnega doma pa se ni dostopalo, saj je nemogoče. Zaključek sodišča je posledično znova prikrajšal toženko za pravico do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako niso podani razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Samo zato, ker je druga toženka povedala drugačno letnico, kdaj je bil vzajemni ustni dogovor sklenjen, to ne pomeni, da ni bilo vzajemnosti, saj gre za dogovore, stare štiri ali pet desetletij, in so pomote seveda mogoče. Sodišče bi se moralo osredotočiti na to, ali so bili dogovori sklenjeni, ne pa na letnice. Tožnik je ponavljal, da pot na njive ni v uporabi od leta 2003, kar pa so priče, ki jih sodišče ni pretreslo kot dokaz, ovrgle in potrdile, da se je uporabljala do leta 2010. To vse bi moralo sodišče upoštevati. Ni znano, kaj naj bi pomenil argument sodišča v 13. točki, da že sama dejanja toženke kažejo, da o vzajemnosti ne more biti govora oz. celoten pristop toženke ovrže njene trditve, da je bila uporaba poti po parceli 1388/1 vezana na dogovor, da bo po drugi strani toženka po tožnikovi parceli prišla na svoje njive. Gre za enega ključnih zaključkov sodišča, saj gre za vprašanje vzajemnosti kot odločilno dejstvo, vendar je argumentacija popolnoma nerazumljiva, neobrazložena in nima razlogov ter je kot take ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče ponovno zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odsotnost pisne oblike ni dovolj za zaključek, da pravni posel ni bil sklenjen. Posebna oblika za dogovor o dovolitvi uporabe poti in parcele za parkiranje ni predpisana. Toženi stranki ni razumljivo, zakaj je sodišče ugotovilo, da toženki prijateljema tožeče stranke N. N. in O. O. zadnjih deset let nista oporekali uporabe dovozne poti, saj sta omenjeni priči izpovedali, da sta ob poti videli napis „privat“. Ni razumljiv pomen ugotovitve sodišča, da naj bi uporabi stare poti nasprotoval še lastnik parcele, ki meji na tožnikovo, P. P. Tožena stranka je na zapisnik pojasnila, da je bil P. P. lastnik šele od 13. 3. 2011, toženka pa nemoteno uporabo njegove parcele zatrjuje za obdobje pred tem, dokler ni poti leta 2010 zaprla tožeča stranka. Vprašanje vzdrževanja poti za zadevo ni pomembno, saj na vzajemnost dogovora nima vpliva. Sodišče je napačno sklenilo, da je priposestvovalna doba tekla od leta 1973 do leta 1993, saj so pravni predniki tožnika vedeli, da je uporaba dovoljena zgolj do preklica. Celo če bi šteli, da se toženki res nista uprli kršenju dogovora s strani tožnika od leta 2010 dalje, se priposestvovalna doba do vložitve tožbe ni mogla izteči. Ugovor toženk zoper sklep o začasni odredbi je sodišče zavrnilo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženki sta v ugovoru pojasnili, da tožnik ni izkazal predpostavke za izdajo začasne odredbe ter da toženkama zaradi izdaje začasne odredbe grozijo znatno hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku. Začasna odredba je v celoti neutemeljena in bi jo moralo sodišče razveljaviti, saj odstranljivost količkov pomeni, da dostop do dovozne poti nikoli ni bil oviran. Posledično je izdana odločba o ugovoru nezakonita.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini 1388/1 k.o. 0000 v korist vsakokratnega lastnika in uporabnika parcele 1396 k.o. 0000. Pravdni stranki sta sorodstveno povezani in gre za sosednji nepremičnini. Tožnik je trdil, da se dovozna pot do gospodujoče nepremičnine uporablja že 50 let, od leta 1966 dalje in da sta toženki uporabo dovozne poti začeli preprečevati šele leta 2020, zato je nastopilo priposestvovanje. Toženki pa sta trdili, da do priposestvovanja stvarne služnosti ni prišlo, ker je bila uporaba dovozne poti dovoljena zgolj do preklica. Trdili sta, da sta med pravnimi predniki pravdnih strank obstajala dva dogovora. Dogovor iz leta 1957, ki je bil sklenjen med R. R., S. S. in Š. Š., ki se je nanašal na dostop do njiv, je tožnikovim pravnim prednikom dovoljeval uporabo dostopne poti zaradi dostopa do njiv in je bil vzajemne narave. Drug dogovor iz leta 1969 je bil prav tako vzajemne narave, torej, da tožnikovi pravni predniki smejo uporabljati dovozno pot po parceli 1388/1 pod pogojem, da dovoljujejo parkiranje uporabnikom oz. obiskovalcem parcele 1388/1 na svojem dvorišču na parceli 1396. Toženki sta trdili, da je do preklica uporabe dovozne poti prišlo leta 2010, ko sta na služeči parceli postavili tablo „privat“.

6. Glede obstoja vzajemnih dogovorov o uporabi dovozne poti iz let 1957 in 1969, ki poteka po parceli 1388/1 v lasti toženih strank, je sodišče prve stopnje opravilo natančno, prepričljivo in življenjsko logično dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Kljub temu da se sodišče prve stopnje ni posebej neposredno opredeljevalo do verodostojnosti izpovedb toženk in vsake izmed prič, ki jih izpostavlja pritožba s povzemanjem izpovedb (C. C., E. E., pisna izjava F. F., G. G., H. H., A. A., pisne izjave K. K., L. L. in M. M.), iz obrazložitve sodbe in razlogov, ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje glede dejstva, ali sta bila med pravnimi predniki sklenjena vzajemna dogovora iz let 1957 in 1969 (torej ali je bila stvarna služnost po dovozni poti dovoljena do preklica), izhaja, da se je sodišče prve stopnje do izpovedb toženk in prej navedenih prič opredelilo posredno. Zakaj ni sledilo izpovedbam navedenih prič in toženk, izhaja iz podrobne in pravilne argumentacije sodišča. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, kot tudi ne pritožbeni očitek, da je zaradi navedenega sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

7. Obstoja vzajemnega dogovora o uporabi dovozne poti iz leta 1957 sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tak dejanski zaključek je sprejelo na podlagi ugotovitev, da toženki leta 2010, ko je tožnik pot do njiv preprečil, nista naredili ničesar, da bi si zagotovili pot do njiv, saj nista vložili tožbe oziroma nista storili ničesar, da bi se služnostna pot do njiv zavarovala. Poleg tega leta 1957, ko naj bi prišlo do sklenitve zatrjevanega vzajemnega dogovora, na parceli 1396 še ni obstajala niti garaža niti stanovanjska hiša tožnikovih pravnih prednikov. Zato pritožbeno navajanje, da naj bi dogovor iz leta 1957 določal vzajemnost uporabe dovozne poti pod pogojem zagotavljanja dostopa do njiv, ni logičen, saj nepremičnin, katerim naj bi bila dovozna pot namenjena za dostopanje, v tem času še ni bilo. Poleg tega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, so pravni predniki pravdnih strank med seboj zelo natančno urejali pravna razmerja s sklepanjem pisnih dogovorov. Če bi bila dogovora iz let 1957 in 1969 res sklenjena, bi ju glede na povedano pravni predniki pravdnih strank gotovo sklenili v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila med D. D. (tožnikovo materjo) in S. S., ki je bila pred tem lastnica parcele 1396, sklenjena pisna darilna pogodba leta 1969, prav tako je bila podpisana posadna izjava, sklenjeni sta bili še dve darilni pogodbi in sestavljena pisna izjava S. S. Zaradi načina urejanja pravnih razmerij je nelogično, da bi bila zatrjevana vzajemna dogovora iz let 1957 in 1969 sklenjena zgolj ustno. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bil dogovor, na podlagi katerega bi lahko lastniki gospodujočega zemljišča uporabljali dovozno pot zgolj, če bodo zagotovili parkiranje na parceli 1396, neživljenjski, saj je dvorišče tožnikov majhno in je neživljenjsko, da bi bila dostopna pot, ki je za tožnika in njegove prednike izjemnega pomena (ker omogoča dostop do stanovanjske hiše), odvisna od zagotovitve možnosti parkiranja obiskovalcem parcele 1388/1. Poleg tega iz nobene listine, ki je bila med pravnimi predniki pravdnih strank sklenjena, ne izhaja, da bi bila uporaba dovozne poti po parceli 1388/1 pogojevana z zagotovitvijo parkiranja na parceli 1396, toženki pa ob preprečitvi parkiranja leta 2010 nista zahtevali pravnega varstva. Na to, da obveznost dovolitve parkiranja na tožnikovem dvorišču ne obstaja, kaže tudi okoliščina, da je D. D., tožnikova mati, svoj solastniški delež na parceli 1388/1 prepustila toženkama, kar kaže na to, da so bila razmerja s tem urejena brez obstoja dodatnih zavez s strani tožnikove matere. Po presoji pritožbenega sodišča je argumentacija sodišča prve stopnje prepričljiva in življenjsko logična, prav tako pa iz nje posredno izhaja zavrnitev verodostojnosti izpovedb prič, ki jih pritožba izpostavlja.

8. V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna. Ker se je do vseh odločilnih navedb toženk, da sta bila sklenjena vzajemna dogovora iz let 1957 in 1969, sodišče prve stopnje opredelilo, očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo izjavo F. F., ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve na podlagi te izjave ugotovilo le, do kdaj je pot na njive uporabljala priča F. F., ni pa tega zaključka naredilo tudi glede toženk, kot navaja pritožba. Zato očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

10. Ker dogovor iz leta 1957 ni izkazan, okoliščina, po kateri poti so toženki in priče, ki sta jih predlagali toženki, dostopale na njivo, nima pomena za obstoj zatrjevane stvarne služnosti. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dostop do njiv, za odločitev nerelevantne, enako tudi pritožbene navedbe, nanašajoče se na P. P. Tudi če bi toženki do njiv dostopali po dvorišču tožnika, to na obstoj stvarne služnosti poti po dovozni poti nima vpliva, ker vzajemen dogovor o uporabi nepremičnin med pravnimi predniki pravdnih strank, kot že rečeno, ni bil sklenjen.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obstoj vzajemnega dogovora iz leta 1957 zavrnilo zato, ker je prva toženka izpovedala, da je do sklenitve dogovora prišlo leta 1947, ni upravičen, saj navedena ugotovitev ni predstavljala ključnega razloga za zavrnitev obstoja dogovora, pač pa le obrobno ugotovitev. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev obstoja vzajemnega dogovora navedlo v 11., 12. in 13. točki obrazložitve. Zakaj je sodišče okoliščino pisne sklenitve dogovora štelo kot eno izmed okoliščin, ki zanikajo obstoj sklenitve vzajemnega dogovora, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo z razlogi, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. 12. Pritožbeni očitek, da ni jasno, kaj naj bi pomenil argument sodišča v 13. točki, da že sama dejanja toženke kažejo, da o vzajemnosti ne more biti govora oz. celoten pristop toženk ovrže njune trditve, da je bila uporaba poti po parceli 1388/1 vezana na dogovor, da bosta po drugi strani toženki po tožnikovi parceli prišli na svoje njive, ni utemeljen. V 13. točki obrazložitve se je sodišče sklicevalo na dejanja toženk, ki sta po tem, ko je tožnik leta 2010 zaprl pot, zaradi postavljenih ovir začeli na njive hoditi drugje oziroma sta za dovoljenje zaprosili tretjo osebo, kar je izpovedal zet prve toženke H. H. Prav tako pa je F. F. v pisni izjavi potrdila, da ta dostop zanje že od leta 1990 ni več prišel v poštev. Očitek pritožbe, da je ta ključni zaključek neobrazložen, zaradi česar je sodba nerazumljiva in nima razlogov, ni utemeljen, zato očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni upravičen.

13. Pritožbena navedba, da sta toženki leta 2010 tožniku preklicali dovoljenje za uporabo dovozne poti s postavitvijo table „privat“ ni utemeljena, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila tabla „privat“ postavljena zgolj zaradi preprečitve dostopanja T. T., ki je obiskovala tožnikovega očeta. Tablo „privat“ je tako v soglasju s tožnikom postavil C. C., zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sta toženki s postavitvijo te table preklicali dovoljenje za uporabo dovozne poti. Poleg tega je ob postavitvi table že minilo 20-letno obdobje, potrebno za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti, saj uporaba poti ni bila pogojevana s soglasjem toženk.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru toženk in sklep o začasni odredbi v celoti razveljaviti, ker tožnik predpostavk za izdajo začasne odredbe ni izkazal. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da za uporabo dovozne poti, na katero sta toženki postavili tri količke (ki sta jih že odstranili), ni bilo vzajemnega dogovora in je tožnik obstoj stvarne služnosti v času izdaje začasne odredbe verjetno izkazal. Postavitev količkov je vožnjo oteževala, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi opravljenega ogleda, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da postavljeni količki za izvrševanje služnosti ne predstavljajo ovire. Pritožba odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo zato neutemeljeno napada s sklicevanjem na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na to, da sta toženki količke že odstranili, je sodišče prve stopnje pravilno delno ugodilo ugovoru toženk zoper 1. točko izreka izpodbijane začasne odredbe, v preostalem delu pa je ugovor zoper začasno odredbo kot neutemeljen zavrnilo.

15. Razlogi sodbe in sklepa o odločilnih dejstvih so jasni, med njimi pa ni nasprotij, zato pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica (ker toženka obstoja dogovorov iz let 1957 in 1969 ni izkazala), je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ker se stvarna služnost ustanovi zgolj v korist lastnika gospodujoče nepremičnine, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi v delu, kjer je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za ugotovitev stvarne služnosti tudi v korist uporabnikov gospodujoče nepremičnine. V tem delu je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) spremenilo tako, da je besedi „in uporabnikov“ v 1. točki izreka izpodbijane odločbe črtalo. V ostalem je pritožbo toženk kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožnici sta s pritožbo uspeli zgolj v neznatnem delu (glede upravičenja uporabnikov), zato sta na podlagi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžni kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo, ki znašajo 375 točk, ter stroški materialnih izdatkov v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,5 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Nagrade v višini 100 točk za posvet s stranko pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Toženki sta na podlagi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.