Jedro

Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo razlik med trditvami oškodovanca, ugotovitvami policije in zavarovalnice o obsegu, vrsti in višini škode, ki naj bi jo oškodovancu na njegovem osebnem avtomobilu povzročil obdolženec, istočasno pa v izreku sodbe povzelo trditev državnega tožilca, po kateri naj bi obdolženec anteno zvil, in v razlogih sodbe navedlo, da jo je zlomil, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Pritožbi zagovornice je zato sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazni glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 1 izreka sodbe, ter enotni kazni in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. V.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 224/I KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v katero mu je za prvonavedeno kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugonavedeno kaznivo dejanje kazen dveh mesecev zapora ter mu nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba je deloma utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obdolženčeve zagovornice v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje utemeljeno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, v posledici česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti. Prav ima pritožnica, da je glede tega kaznivega dejanja podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo in da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ko je obdolženca spoznalo za krivega, je sodišče prve stopnje sledilo modificiranemu obtožnemu predlogu državne tožilke, ki je obdolžencu očital, da je zvil anteno avtoradia, z nogo večkrat brcnil po zadnjem delu osebnega avtomobila in pri tem razbil steklo na zadnji levi luči ter na odbijaču poškodoval lak v velikosti dva kvadratna metra in z neugotovljenim predmetom podrgnil po karoseriji osebnega avtomobila tako, da je na zadnjem levem blatniku povzročil tanjšo odrgnino laka v dolžnini 30 cm in s tem povzročil škodo v višini 98.387,00 SIT. Po prvotnem očitku v obtožnem predlogu z dne 8.6.1998 naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil tako, da je z nogo večkrat brcnil po karoseriji osebnega avtomobila oškodovanca in pri tem razbil steklo žarometa in anteno avtoradia ter s tem dejanjem povzročil škodo v že navedeni višini. Kakor lak v navedeni velikosti na odbijaču sploh ne more biti poškodovan, saj celotni odbijač nima takšne površine, pač pa naj bi šlo le za poškodbo laka v velikosti dva kvadratna centimetra, tudi trditve o zviti anteni nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa in v kolikor je državna tožilka v končni besedi res na opisani način modificirala obtožbo, takšna modifikacija ne izhaja iz njene končne besede, v kateri je navedla, da se tožilstvu zdi verjetno, da je obdolženec anteno zlomil. O zlomljeni anteni pa je izpovedoval tudi oškodovanec, takšno stanje antene pa je navajal tudi ob podajanju kazenske ovadbe in ob prijavi škode zavarovalnici. Ker tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da je obdolženec oškodovancu zlomil anteno, takšno stanje antene pa izhaja tudi iz vpogledanih in kazenskemu spisu priloženih fotografij, je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Tudi sicer sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne pojasnjuje razlik med posameznimi ugotovitvami o obsegu, vrsti in višini povzročene škode, čeprav je ne glede na zanikanje krivde za to kaznivo dejanje že obdolženec v svojem zagovoru izključil možnost, da bi bila ugotovljena škoda lahko tolikšna. Kot izhaja iz podatkov kazenske ovadbe, naj bi obdolženec z brcanjem poškodoval steklo žarometa in anteno, čeprav iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 24.1.1998 izhaja, naj bi oškodovanec ugotovil poškodbo zadnjega levega stekla na luči in zlomljeno anteno, sam ogled, ki je bil opravljen 25 minut kasneje, pa je pokazal, da je bila na zadnjem levem blatniku najdena tanjša odrgnina v dolžini 30 cm, da je bila odtrgana antena in poškodovan lak na površini dva kvadratna centimetra. Nasprotno pa iz kopije prijave zavarovalnici, ki jo je podal oškodovanec dne 26.1.1998 izhaja, da je bila razbita zadnja leva luč, zlomljena antena, razbit (poškodovan) zadnji odbijač in popraskan zadnji levi blatnik, pri čemer pa je mogoče iz računa Avtokleparstva in ličarstva J.Š. s.p. z dne 4.2.1998 razbrati, da je bilo za odpravo napak potrebno popravilo odbijača, stop luči - notranje, stop luči - zunanje in antene, kar vse je bilo vključno z demontažo, montažo ter z ličarskim in kleparskim delom ovrednoteno na 98.378,00 SIT. O vseh naštetih okoliščinah sodba nima razlogov in se na nobenem mestu določno in popolno ne opredeljuje, katere poškodbe naj bi s svojim ravnanjem povzročil obdolženec, pri čemer je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da avtomobil pred prihodom obdolženca ni bil poškodovan, ker obdolženec ni opazil in povedal za odlomljeno anteno. Sodišče tudi ni ugotovilo stanje oškodovančevega avtomobila, predno so ga obstopili obdolženec in ostali iz njegove družbe, kar je glede na njihove trditve o že prej poškodovanem osebnem avtomobilu seveda bistvenega pomena za presojo narave in obsega poškodb, ki naj bi jih prizadejal s svojim opisanim ravnanjem obdolženec. Glede na vsebino že omenjenega računa je tudi evidentno, da je potrebno pritrditi obdolženčevemu zagovoru glede višine škode, saj le-te ni mogoče enostavno enačiti s premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanca. Ker je kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari mogoče storiti zgolj naklepno, storilčevemu naklepu pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati tudi vrednost dela in materiala, potrebnega za odpravo povzročene škode, pač pa le dejansko škodo oziroma tržno vrednost uničene stvari. Ker vseh naštetih okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo oziroma jih ocenjevalo v razlogih sodbe ter utegne dati odgovor nanje, pa tudi odgovor glede preostalih pritožbenih izvajanj obdolženčeve zagovornice, povsem drugačno kazenskopravno sliko zatrjevanega ravnanja obdolženca, je moralo pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti. Ni pa se mogoče strinjati s preostalimi pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice, saj je glede kaznivega dejanja grdega ravnanja sodišče prve stopnje v zadostni meri izvedlo in ocenilo vse potrebne dokaze ter sprejelo utemeljen dokazni zaključek o krivdi obdolženca, pri čemer je vsa odločilna dejstva tudi zadovoljivo obrazložilo. Tako se sodišče druge stopnje v zvezi s tem kaznivim dejanjem v celoti strinja z dokazno oceno, da je obdolženec z roko udaril oškodovanca v predel desnega očesa in s tem storil očitano kaznivo dejanje, saj takšna ocena temelji na izpovedi oškodovanca, v tem delu povsem enaki njegovim navedbah neposredno po dogodku na policijski postaji, ko je podal ustno kazensko ovadbo, v kateri je med drugim navedel, da ga je isti moški, ki je pred tem brcal po njegovem vozilu in ki je bil star okoli 50 let in suhe postave, z roko enkrat udaril v predel očesa. Ker so bile takšne trditve oškodovanca posredno potrjene tudi s priloženim zdravniškim spričevalom, ni dvoma, da je to kaznivo dejanje storil prav obdolženec. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčeve zagovornice in so v zvezi s tem protispisne njene trditve, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja le, da je obdolženi oškodovanca udaril po roki ali beležki oziroma škatlici, kar pa naj še ne bi pomenilo, da ga je z roko udaril tudi v predel desnega očesa. Na osmi strani izpodbijane sodbe se namreč sodišče prve stopnje sklicuje na izpoved oškodovanca in na njegovo trditev, da ga je obdolženec udaril v obraz in da ga je mlajši moški, ki je bil lahko le J.N., stisnil za vrat. Za presojo tega dela oškodovančeve izpovedi tudi niso odločujoča majhna neskladja v izpovedbi oškodovanca glede vzporednih ravnanj G.A. in že omenjenega J.N., kar naj bi bilo razvidno iz opisa dogodka s strani oškodovanca pri sodniku za prekrške in čemur obdolženčeva zagovornica v svoji pritožbi daje prevelik pomen. Tudi v okviru pogojne obsodbe določena zaporna kazen za to kaznivo dejanje je po oceni sodišča druge stopnje primerna vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam glede na predpisano kazen ter je zato sodba v tem delu pravilna in zakonita. Ker sodišče druge stopnje ob tem tudi ni našlo v zvezi s tem kaznivim dejanjem kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčeve zagovornice glede tega kaznivega dejanja zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje glede razveljavljenega dela sodbe dopolniti kazenski postopek v nakazani smeri in šele po dopolnjenem postopku bo lahko odločilo tudi o tem delu obtožnega predloga, s tem pa tudi o enotni kazni in stroških kazenskega postopka.