Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba II Cp 1791/2018

ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1791.2018 Civilni oddelek

vlaganja nepremičnina vlaganja v tujo nepremičnino obstoj zunajzakonske skupnosti vrednost vlaganj prikrajšanje obogatitev dejansko stanje
Višje sodišče v Ljubljani
12. junij 2019

Povzetek

Sodba se nanaša na obogatitveni zahtevek tožnice, ki zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnino toženca, ki se je povečala zaradi teh vlaganj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 11.157,85 EUR, kar je toženec izpodbijal. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi in znesek znižalo na 10.046,85 EUR, pri čemer je potrdilo, da je tožnica upravičena do povrnitve vlaganj, saj je toženec soglašal z njenimi vlaganji in je bil obogaten zaradi njih. Sodišče je presodilo, da je tožnica zadostno izkazala svoja vlaganja, medtem ko toženec ni uspel dokazati, da so bila vlaganja povrnjena.
  • Obogatitveni zahtevek tožnice za povrnitev vlaganj v nepremičnino toženca.Ali je tožnica upravičena do povrnitve vlaganj, ki jih je opravila v nepremičnino toženca, in ali je toženec obogaten zaradi teh vlaganj?
  • Soglasje za vlaganja v nepremičnino.Ali je toženec soglašal z vlaganji tožnice v njegovo nepremičnino?
  • Višina vlaganj in dokazno breme.Kako je sodišče presodilo o višini vlaganj tožnice in ali je tožnica pravilno izkazala svoja vlaganja?
  • Utemeljenost pritožbe toženca.Ali je pritožba toženca utemeljena glede na trditve o neizpolnjenih obveznostih tožnice?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnica lahko zahteva povračilo vlaganj le od tistega, ki se je z njenimi vlaganji okoristil, torej od toženca kot lastnika nepremičnine, katere vrednost se je zaradi vlaganj povečala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 1.111,00 EUR (10.046,85 EUR namesto 11.157,85 EUR) - v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 321,27 EUR (1.294,77 EUR namesto 1.616.04 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 253,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 11.157,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 1.616,04 EUR (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni (in zavrne tožbeni zahtevek), oziroma (podredno) jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico.

Toženec sodišču očita, da je o zadevi odločilo brez izvedenca gradbene stroke in ne da bi tožnica specificirala obseg zatrjevane gradnje. Čeprav je presoja večvrednosti nepremičnine zaradi vloženih del odvisna od končnega obsega izvedenih del in količinske participacije graditelja, je sodišče sledilo tožnici, ki ni podala trditev o količini materiala in opravljenih del. Protispisen je zaključek sodišča, da se je gradil nov objekt. Tožnica uveljavlja vrnitveni zahtevek, obogatitve na strani toženca pa z ničemer ni konkretizirala. Tožnica tudi ni podala navedb glede soglasja za vlaganja. Nepravilno je stališče, da je tožnica s podanimi trditvami prevalila trditveno in dokazno breme glede vlaganj na toženca. Sodišče se tudi ni opredelilo do okoliščine, da je tožnica ves čas spreminjala in dopolnjevala svoje navedbe. Najprej je trdila, da sta v času vlaganj s S. V. živela v zunajzakonski skupnosti, kasneje pa je to zanikala. Glede plačil je najprej trdila, da so bila izvedena na roke izvajalcem, kasneje pa je trdila, da je denar izročala S. V., ki je poplačal izvajalce. Spreminjanje trditvene podlage izkazuje neverodostojnost tožničinih navedb in izpovedbe. Sodišče je napačno interpretiralo komunikacijo med tožnico in S. V. S. V. se ni nikdar zavezal k plačilu 10.000,00 EUR, zavezal se je le, da bo zadevo uredil, kasneje pa je zavlačeval in si kupoval čas. Če bi tožnica res vlagala, bi S. V. pristal na to, da pri notarju podpišeta ustrezno listino. Toženec, ki je trdil, da je bila dejanska cena vozila Fiat Punto 3.000,00 EUR (ne 2.000,00 EUR, kot je trdila tožnica), je od tožnice zahteval, naj predloži kupoprodajno pogodbo. Tožnica se na zahtevo ni odzvala, niti ni prerekala trditve o dejanski višini kupnine. Nejasni so tudi zaključki sodišča o višini prihrankov. Tožnica je najprej trdila, da je iz naslova odškodnine prejela 4.305,06 EUR, kasneje pa, da je sama prejela 3.900,00 EUR, njen odvetnik pa 10 % skupno prejetega zneska. Tožnica bi lahko od prejete odškodnine prejela 3.789,00 EUR (če bi odvetnik za stroške zadržal 516,06 EUR), 3.874,50 EUR (če bi odvetnik zadržal 10 % odškodnine) ali 3.410,10 EUR (če bi odvetnik poleg 516,06 EUR zadržal še 10 % odškodnine), v nobenem primeru pa ne bi prejela 3.900,00 EUR. Ker je bila odškodnina izplačana 15. 5. 2015, ne drži trditev tožnice, da je plačilo izkopa (30. 4. 2015 - 300,00 EUR) in peska (12. 5. 2015 - 100,00 EUR) financirala iz prihrankov. Tožnica niti za eno plačilo ni opisala konkretnih okoliščin, v katerih naj bi bilo plačilo izvedeno. Tožnica ni navedla časovno krajevnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je denar za izvajalce izročala S. V. Sodišče je nekritično sledilo navedbam in izpovedbi tožnice, kako naj bi dvigovala gotovino in plačevala posamezne stroške. Popolnoma drugačen dokazni kriterij kot za tožnico je uporabilo za toženca, S. V. in N. V., ki so določno in prepričljivo pojasnili, v kakšnih okoliščinah so tožnici vrnili založena sredstva (za nakup strešnikov in oken K., za stroške komunalnega prispevka). Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnica iz prihrankov financirala 4.802,86 EUR, kar pa nasprotuje zaključku, da je tožnica razpolagala zgolj s prihranki v višini 2.900,00 EUR. Glede plačila upravne takse ob izdaji gradbenega dovoljenja in glede višine prihrankov tožnica ni izpovedala po resnici. Sodišče ni pojasnilo, zakaj kljub temu posamezne dele njene izpovedbe šteje za verodostojne. Sodišče glede posameznih plačil ni izdelalo dokazne ocene. V zvezi z računom M., d. o. o., je P. K. podal pisno izjavo, da je račun poravnal on. Iz pisne izjave M. Ž. izhaja, da je gotovino za plačilo računa B., d. o. o. prejel od S. V. 2. 12. 2015. Ker je bila tožnica s S. V. od 8. 7. do 22. 7. 2015 na dopustu v E., 11. 7. 2015 ni mogla plačati betoniranja (190,00 EUR). Sodišče se tudi ni opredelilo do pisne izjave M. L., da so bili vsi računi R., plačani s strani S. V. in N. V. Sodišče je nekritično sledilo trditvam tožnice o plačilu posameznih zneskov, čeprav računov ni predložila (ponudba R., Trgovina X. v višini 987,60 EUR, dobavnica v zvezi z nakupom železa, ponudba M. d.o.o. v zvezi z nakupom strešnikov). Če bi držalo, da je tožnica denar izročala S. V., bi lahko vračilo denarja zahtevala le od njega, ne pa od toženca.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica od toženca zahteva povračilo sredstev, ki jih je v obdobju od aprila 2015 do aprila 2016 vložila v njegovo nepremičnino. Zatrjuje, da je po razpadu njene življenjske skupnosti s S. V. (toženčevim sinom) odpadla podlaga za vlaganje, da je sama za vrednost izvedenih vlaganj (13.206,99 EUR) prikrajšana, toženec pa obogaten, in da je vrednost toženčeve nepremičnine povečana za vrednost njenih vlaganj.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta si tožnica in S. V. z gradnjo prizidka na toženčevi nepremičnini ustvarjala bivalne pogoje za skupno življenje, - da je tožnica v obdobju do razpada življenjske skupnosti s S. V. (v aprilu 2016) vlagala svoja finančna sredstva v gradnjo prizidka, - da je toženec soglašal z njenimi vlaganji, - da je tožnica v času gradnje razpolagala s plačo (okoli 800,00 EUR), nadomestilom za stroške prevoza in prehrane (okoli 300,00 EUR do 350,00 EUR) in odškodnino, prejeto od zavarovalnice (3.900,00 EUR), - da je tožnica v obdobju zatrjevanih vlaganj za ceno 2.000,00 EUR kupila osebno vozilo Fiat Punto, pri čemer je polovico kupnine prispevala sama, polovico pa njena mama, - da je tožnica v gradnjo vložila del plače, in sicer v višini, kot je razvidno iz njenih dvigov s TRR, ter prihranke v višini 2.900,00 EUR, - da so bile storitve (in material), namenjene gradnji, plačane na podlagi izdanih računov ali izvajalcem na roko (plačilo izkopa, peska, izvedbe statike, betoniranja plošče, betoniranja, izdelave škarpe), - da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica plačala geodetske storitve (156,00 EUR), polog za strešnike (520,00 EUR), tri obroke komunalnega prispevka (569,21 EUR, 500,00 EUR in 500,00 EUR) in okna K. (1.609,31 EUR), skupaj 3.854,52 EUR, in - da tožnici ne v obdobju vlaganj ne kasneje (po razpadu življenjske skupnosti s S. V.) stroški vlaganj niso bili povrnjeni. Upoštevajoč nesporna plačila (3.854,52 EUR), plačila, ki jih izkazujejo njeni dvigi s TRR (4.403,33 EUR) ter plačila, financirana s prihranki (2.900,00 EUR), je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 11.157,85 EUR.

7. Materialnopravno podlago za odločanje predstavlja 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ),1 oziroma kot specialno določilo 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).2 V obeh določilih je izraženo obogatitveno načelo, ki pomeni, da je tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh,3 lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so vlaganja povečala vrednost njegove nepremičnine.4 Tožnica je v okviru podane trditvene podlage opisala in ovrednotila svoja vlaganja v toženčevo nepremičnino, ter ob tem navedla, da se je z vlaganji povečala vrednost nepremičnine (najmanj) za vrednost izvedenih vlaganj. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča podala zadostno (sklepčno) trditveno podlago za obogatitveni zahtevek5 (z njim uveljavlja povrnitev dosežene koristi oziroma večvrednosti toženčeve nepremičnine). Toženec na drugi strani ni prerekal njene trditve, da je nepremičnina večvredna za vrednost zatrjevanih vlaganj, oziroma, da vrednost zatrjevanih vlaganj ni enaka večvrednosti nepremičnine.6 V odsotnosti (pravočasnega in substanciranega) ugovora, da se vlaganja niso odrazila na vrednosti toženčeve nepremičnine (da z njimi vrednost nepremičnine ni bila povečana), tožnici ni bilo treba specificirati količine materiala in opravljenega dela7, sodišču prve stopnje pa ni bilo treba izvesti dokazovanja z izvedencem gradbene stroke (neprerekana dejstva štejejo za priznana dejstva, ki jih tožnici ni treba dokazovati).8

8. Kar zadeva soglasje za gradnjo (ki ga toženec zanika), pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je toženec soglasje izrazil na konkludenten način; vedel je, da določene izdatke, namenjene gradnji, krije tožnica in je to dopuščal. Toženec je sinu in tožnici dovolil, da si v/na njegovi nepremičnini uredita bivalne pogoje za bodoče skupno življenje. Ker so bila vlaganja izvedena ob njegovem védenju in nenasprotovanju, je tožnica upravičena do povrnitve tistega, za kar je bil toženec kot lastnik nepremičnine obogaten.

9. Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka nepomembno, ali je imela življenjska skupnost tožnice in S. V. v času vlaganj znake skupnosti iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in ali je bila terjatev, ki je nastala z vlaganji v nepremičnino v toženčevi lasti, del njunega skupnega premoženja (prim. 51. in 59. člen ZZZDR). Tožnica lahko zahteva povračilo vlaganj le od tistega, ki se je z njenimi vlaganji okoristil, torej od toženca kot lastnika nepremičnine, katere vrednost se je zaradi vlaganj povečala.9 Če bi S. V. menil, da je med njim in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost in da sodi terjatev iz naslova vlaganj v njuno skupno premoženje, bi (bo) lahko svoje premoženjske interese (za delitev skupnega premoženja) uveljavljal v drugem postopku zoper tožnico. Ne glede na to pa dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča vodi do materialnopravnega zaključka, da med tožnico in S. V. ni obstajala zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR (med drugim ni bilo skupnega bivanja).

10. S trditvami v prvi in v kasnejših pripravljalnih vlogah (da s S. V. nista živela v zunajzakonski skupnosti, da je izvajalcem na roke plačeval S. V., denar zanje pa mu je izročala ona) se je tožnica odzvala na trditveno podlago, ki jo je toženec podal v odgovoru na tožbo (da bi moral biti v spor vključen tudi S. V. kot tožničin zunajzakonski partner, da je izvajalcem na roke plačeval S. V.); svoje trditve je glede na podane ugovore konkretizirala, oziroma podrobneje pojasnila. Ker so bile njene trditve v postopku predmet dokazovanja, je neutemeljen pritožbeni očitek, da spreminjanje oziroma popravljanje tožbene trditvene podlage samo po sebi kaže na neverodostojno podajanje navedb (oziroma na neresničnost navedb).

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da vsebina (v obdobju od junija do avgusta 2016) med tožnico in S. V. izmenjanih SMS sporočil (priloga A28) dokazuje, da je tožnica v gradnjo vlagala svoja finančna sredstva, ki ji nikoli niso bila povrnjena. Tožnica je od S. V. zahtevala, da pri notarju potrdita obstoj njene terjatve v višini 10.000,00 EUR, da ji zaradi sestanka pri notarju pošlje kopijo svojega osebnega dokumenta, in da ji 5.000,00 EUR nakaže do 31. 7. 2016, 5.000,00 EUR pa do 30. 10. 2016. Iz S. V. odgovorov izhaja, da ni zanikal obstoja dolga iz naslova vlaganj, da ni zavrnil sestanka pri notarju (zavezal se je, da bo tožnici posredoval svoj osebni dokument) in da ji je obljubil, da bo denar dobila, ko bo mogoče (ter jo pozval, naj mu sporoči svoj TRR). Tožnica je 11. 8. 2016 pristala na podaljšanje roka za plačilo do 30.8. 2016 (za kar se ji je S. V. istega dne zahvalil), 29. 8. 2016 pa je S. V. tožnico obvestil, da plačila ne more opraviti, ker ni dobil kredita. Pritožbena trditev, da je S. V. v komunikaciji s tožnico le zavlačeval oziroma si kupoval čas, se glede na povzeto vsebino SMS sporočil izkazuje za nelogično in življenjsko neprepričljivo (zakaj bi zavlačeval, če je štel, da tožnica nima terjatve iz naslova vlaganj).

12. Toženec utemeljeno opozarja, da je delno nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o višini prihrankov, ki jih je tožnica lahko vložila v gradnjo (2.900,00 EUR). Nakup osebnega vozila Fiat Punto je tožnica delno financirala z odškodnino, ki jo je prejela od zavarovalnice. Višina prihrankov, s katerimi je tožnica lahko razpolagala, je torej odvisna od višine prejete odškodnine in kupnine za osebno vozilo.

13. Tožnica je najprej trdila, da je od zavarovalnice prejela 4.305,06 EUR, v kasnejši vlogi, v kateri se je odzvala na toženčevo trditev, da zatrjevani znesek vključuje stroške za odvetnika (516,06 EUR), pa je navedla, da je prejela odškodnino 3.900,00 EUR. Iz obvestila o nakazilu (priloga A30) izhaja, da je bila odškodnina razdeljena na dva zneska: 3.789,00 EUR in 516,06 EUR. Trditev tožnice, da je prejela odškodnino v višini 3.900,00 EUR, je sodišče prve stopnje v dejansko podlago sodbe napačno povzelo kot neprerekano dejstvo (prim. 214. člen ZPP).

14. Tožnica je trdila in izpovedala, da je kupnina za Fiat Punto znašala 2.000,00 EUR, toženec pa je trdil in z izpovedbo S. V. dokazoval, da je kupnina dejansko znašala 3.000,00 EUR. Zaključek o dokazanosti trditve, da je kupnina za vozilo znašala 2.000,00 EUR, je sodišče oprlo na ugotovitev o skladnosti tožničine izpovedbe in pisne izjave priče M. V. Takšna ugotovitev ni pravilna, saj v pisni izjavi priče (priloga A34) ni nobenega zapisa, ki bi bil v oporo tožničini izpovedbi glede višine kupnine za vozilo.

15. Sodišče prve stopnje je v obeh opisanih primerih zagrešilo postopkovno kršitev,10 ki jo je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo lahko odpravilo samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je tožnica prejela odškodnino v višini 3.789,00 EUR, torej razliko med zneskom 4.305,06 EUR in stroški odvetnika 516,06 EUR (priloga A30). Tožnica, ki glede dokazovanja višine kupnine za vozilo ni bila v dokazni stiski,11 po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala, da je kupnina za vozilo znašala (le) 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je kupnina za vozilo znašala 3.000,00 EUR, pri čemer je tožnica za nakup prispevala 2.000,00 EUR, njena mama pa 1.000,00 EUR. Navedeno vodi k zaključku, da je tožnica v gradnjo lahko vložila prihranke v višini 1.789,00 EUR (3.789,00 EUR - 2.000,00 EUR).

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku, da toženec ni dokazal, da so bila tožnici njena nesporna vlaganja (3.854,52 EUR12) povrnjena. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje procesnega gradiva pravdnih strank ni obravnavalo z enako skrbnostjo oziroma strogostjo. Pomembno je poudariti, da je sodišče prve stopnje verodostojnost in prepričljivost posameznih dokazov presojalo v luči dokazanega dejstva, da sta bila tožnica in S. V. po razpadu njune življenjske skupnosti soglasna glede obstoja dolga iz naslova tožničinih vlaganj (v višini 10.000,00 EUR). Čeprav je dvig gotovine (500,00 EUR) 19. 10. 2015 s strani N. V. časovno blizu nakazilu za strešnike (520,00 EUR), ki ga je tožnica v korist N. V. opravila 13. 10. 2015, to ne dokazuje, da je N. V. znesek izročila tožnici (tožnica v izpovedbi prejem denarja zanika). Argument sodišča prve stopnje, da toženec kredita ni najel zato, da bi tožnici vrnil denar za njena pretekla vlaganja, saj so bili tedaj odnosi med tožnico in S. V. še dobri, je življenjsko prepričljiv. Argumentu je v oporo tudi okoliščina, da je tožnica po tem, ko je toženec pridobil kredit (4. oziroma 9. 3. 2016),13 plačala še dva obroka komunalnega prispevka (15. 3. in 14. 4. 2016). Prepričljivim razlogom, ki jih je (v točkah 28 do 32 obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo sodišče prve stopnje, in na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, pritožbeno sodišče dodaja še enega: ugovorna trditev, da so bila tožnici vložena sredstva povrnjena med gradnjo, je ob dejstvu, da je tožnica gradnjo sofinancirala z namenom kasnejšega skupnega bivanja s S. V., ne le življenjsko neprepričljiva, temveč tudi notranje nekonsistentna.

17. Glede ostalih storitev oziroma blaga (to so plačila, ki jih je toženec zanikal), plačanih bodisi na podlagi računa bodisi izvajalcu na roko, je tožnica trdila, da jih je financirala s sredstvi, ki jih je predhodno dvignila s svojega TRR ali/in s prihranki. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu selektivna. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na dokazno oceno, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Povzelo je vsebino vseh izvedenih dokazov, nato pa se je kritično in obrazloženo opredelilo do njihove dokazne vrednosti. Izpovedbe strank in prič je presojalo tako same zase kot tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Ker je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna (tudi) od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov, ni izključeno (in zato tudi ne napačno), da sodišče na podlagi proste dokazne ocene presodi, da je izpovedba v enem delu neverodostojna, v preostalem delu oziroma kot celota pa ne. Enako kot pri nespornih plačilih je sodišče prve stopnje tudi glede tega dejanskega sklopa (plačila, financirana z gotovinskimi dvigi, ter plačila, financirana s prihranki) kot dokazno izhodišče upoštevalo; prvič, da z življenjskega vidika ni prepričljivo, da bi S. V. tožnici med gradnjo, torej v času uresničevanja njunega skupnega namena, povrnil vložena sredstva (tožnica plačil ni opravljala v pričakovanju, da ji bodo v času trajanja življenjske skupnosti s S. V. povrnjena), in drugič, da je S. V. po razpadu njune življenjske skupnosti tožnici priznaval terjatev iz naslova vlaganj.

18. Dokazna ocena, ki se nanaša na plačila, izvedena v breme predhodno dvignjenih sredstev, je popolna in vsebinsko prepričljiva. Tožnica je plačila dokazovala z računi in bančnim izpiskom, ki izkazuje posamezne dvige (priloga A31). Dokazni zaključek, da je tožnica posamezne nakupe, ki jih izkazuje s predloženimi računi, financirala s sredstvi, ki jih je predhodno dvignila s svojega TRR, temelji na ugotovitvi o zneskovnem ujemanju ter časovni povezanosti posameznega dviga s posameznim plačilom (datumom računa). Toženec s pritožbenimi trditvami ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost takšnega dokaznega zaključka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz pisne izjave P. K. (priloga B30) ne izhaja,14 da bi bilo plačilo računa z dne 27. 5. 2015 (priloga A5) njegov prispevek h gradnji. P. K. je račun sicer plačal, gotovino za nakup pa je z dvigom zneska 600,00 EUR 27. 5. 2015 prispevala tožnica. Tudi glede računov družbe A. d.o.o. (priloge A6, A10, A11, A12) je tožnica na zgoraj opisan način dokazala, da jih je plačala, toženec pa na drugi strani ni uspel dokazati (niti s pisnima izjavama B. M. (priloga B39)15 in I. P. (priloga B40)16 ne), da bi ji bili plačani zneski povrnjeni. Ker sta bila tožnica in S. V. soinvestitorja gradnje (stroške z gradnjo je imel tudi S. V.), tudi gotovinska dviga (17. in 18. 3. 2016) ne dokazujeta, da je S. V. tožnici denar vrnil. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je tožnica z gotovinskim dvigom 7. 7. 2015 financirala stroške betoniranja (190,00 EUR). V času zatrjevanega plačila (11. 7. 2015) je bila v E., kar pa ob dejstvu, da je bil z njo S. V., ter izpovedbi N. V., da sta plačilo betoniranja urejala tožnica in S. V., ne izključuje, da je tožnica denar vnaprej pripravila (iz njene izpovedbe izhaja, da se je denar večkrat puščal v jedilnici, pripravljen v kuverti). Pisna izjava M. L. (priloga B37)17 ni v nasprotju z izpovedbo tožnice, da je nekaj računov R. plačala sama, nekaj pa jih je plačal S. V. (v omenjeni pisni izjavi računi niso specificirani). Okoliščina, da je z računi (priloge A6, A7, A9, A10, A13, A14) razpolagala tožnica, predstavlja indic, ki kaže na to, da je račun bodisi plačala ona, bodisi ga je (iz njenih gotovinskih dvigov) plačal S. V., in ji račun kasneje izročil (kot izhaja iz tožničine izpovedbe). Čeprav je izvajalcem (za izkop, pesek, izvedbo statike, betoniranje in izdelavo škarpe) na roke plačeval S. V., tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sredstva za plačilo (kot izhaja iz izkazanih gotovinskih dvigov 28. 4. 2015, 12. 5. 2015, 23. 7. 2015 in 11. 9. 2015; priloga A31), glede na časovno povezanost dviga s plačilom ter zneskovno ujemanje, prispevala tožnica. Navedba dodatnih časovno krajevnih okoliščin o izročanju denarja S. V. ni bila potrebna.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi o odločilnih dejstvih (tožnica je iz prihrankov plačala 4.802,86 EUR, razpolagala pa je zgolj s prihranki v višini 2.900,00 EUR) v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da je tožnica iz prihrankov plačala 4.802,86 EUR (kolikor znaša seštevek zneskov po posameznih računih oziroma plačilih izvajalcem na roko, ki naj bi jih tožnica financirala s prihranki), temveč je zgolj presojalo resničnost tožbenih trditev o financiranju stroškov gradnje iz prihrankov v tej višini. Dokazno vrednost posameznih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala svoje trditve, in s katerimi je toženec njenim trditvam nasprotoval, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v povezavi z v dokaznem postopku ugotovljenim dejstvom, da je tožnica v gradnjo vložila vse svoje razpoložljive prihranke (2.900,00 EUR). Sodišče prve stopnje je torej štelo za dokazano, da je tožnica s prihranki financirala stroške gradnje v višini 2.900,00 EUR (glede na svojo finančno zmožnost več ni mogla vložiti). S pritožbenimi navedbami (da plačilo izkopa in peska ni moglo biti financirano iz prihrankov, ker je tožnica odškodnino prejela kasneje; da je račun C. d.o.o. plačal T. P.; da je račun B. d.o.o. plačal S. V. s sredstvi, ki mu jih je dala mama; da tožnica razpolaga le s ponudbo R. za znesek 987,60 EUR in dobavnico S., d. o. o. za zneske 1.051,54 EUR, 40,00 EUR, 20,00 EUR in 127,00 EUR, ne pa tudi z računi), toženec ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica vse svoje prihranke vložila v gradnjo. Ti pa so po ugotovitvi pritožbenega sodišča znašali 1.789,00 EUR (3.789,00 EUR - 2.000,00 EUR), ne 2.900,00 EUR.

20. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I izreka tako, da je prisojeni znesek znižalo za 1.111,00 EUR (torej na 10.046,85 EUR).

21. Z znižanjem prisojenega zneska se je uspeh pravdnih strank v pravdi spremenil, kar vpliva na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odmeri pravdnih stroškov iz izpodbijane sodbe pravdni stranki ne nasprotujeta, zato pritožbeno sodišče nanjo opira spremenjeni stroškovni izračun. Glede na uspeh v pravdi (76,07 % za tožnico, 23,93 % za toženca) je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.680,28 EUR,18 toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 385,51 EUR.19 Po pobotu obeh zneskov je toženec dolžan tožnici iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 1.294,77 EUR. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, znižalo za 321,27 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

22. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbenih stroških. Glede na uspeh v pritožbenem postopku (90,04 % za tožnico, 9,96 % za toženca) je tožnica upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 336,14 EUR (500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, skupaj 373,32 EUR), toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 82,90 EUR (500 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek 459,00 EUR, skupaj 832,32 EUR). Po pobotu obeh zneskov je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 253,24 EUR, in sicer v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). 2 Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). 3 Z vlaganji v tujo nepremičnino nastanejo pravne posledice na stvarnem področju - v tujo nepremičnino vložena sredstva in delo postanejo njen del in s tem last tuje osebe (prim. 8. člen in 54. člen SPZ). 4 Obogatitveni princip je izražen tudi v sodni praksi; prim. II Ips 125/2011, II Ips 78/2014, II Ips 97/2016. 5 Prim. II Ips 125/2011. 6 Toženec je podal le ugovore v smeri, da tožnica ni imela njegovega soglasja za vlaganja, da zatrjevanih plačil ni izvedla, oziroma da so ji bila povrnjena, in da ni bila finančno sposobna vlagati v gradnjo. Da je tožbena trditvena podlaga pomanjkljiva, je prvič opozoril v vlogi z dne 22. 11. 2017 (po prvem naroku za glavno obravnavo, torej v nasprotju z 286. členom ZPP), ko je navedel, da tožnica ni pojasnila, na kakšen način naj bi se povečala vrednost nepremičnine. 7 Iz enakega razloga je nepomembno, ali je sodišče prve stopnje gradnjo označilo kot gradnjo novega objekta/prizidka ali kot dozidavo/rekonstrukcijo enostanovanjskega objekta. 8 Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). 9 Prim. II Ips 225/2015. 10 Gre za kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 214. členom ZPP, ter kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 11 Višino kupnine bi lahko dokazala brez večjih težav, npr. s predložitvijo kupoprodajne pogodbe; k temu jo je toženec pozval, tožnica pa se na njegov poziv ni odzvala (ni niti navedla, da pogodbe ne more predložiti). 12 Gre za plačila, ki jih je tožnica izvedla v breme sredstev na TRR (priloga A31), ne v breme predhodno dvignjenih gotovinskih sredstev ali prihrankov . 13 Po lastnih navedbah naj bi toženec kredit najel za plačilo treh obrokov komunalnega prispevka in oken. 14 Iz nje izhaja, da je račun, izdan 27. 5. 2015, plačal z gotovino, osebno na blagajni trgovine M., d. o. o. 15 Iz nje izhaja, da je tožnica založila denar za okna iz A. d. o. o. (89,69 EUR), S. V. pa ji ga je takoj ob dostavi okna vrnil. 16 Iz nje izhaja, da je tožnica le založila denar po računih A. d. o. o., S. V. pa ji je denar vrnil še istega dne. 17 Iz nje izhaja, da so bili vsi računi, ki se nanašajo na trgovino R., plačani s strani S. V. in N. V. 18 2.208,86 EUR x 0,7607 19 1.611,00 EUR x 0,2393

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia