Jedro

Upravni organ bi moral pred izdajo odločbe jasno določiti, kdo je lahko stranka v postopku. Iz prošnje izhaja, da je prošnjo vložila C.C. po zakoniti zastopnici A.A. Zato iz obrazložitve obeh upravnih odločb ni razvidno, zakaj je prvostopenjski upravni organ izpodbijani odločbi izdal zakoniti zastopnici, ne pa osebi, ki je kot stranka v postopku prošnjo tudi vložila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani odločbi Upravne enote Ljubljana št. 214-3349/2011-12 (1312003) z dne 6. 7. 2011 in št. 214-3347/2011-15 (1312003) z dne 6. 7. 2011 odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo št. 214-3347/2011-15 (1312003) z dne 6. 7. 2011 odločil, da se prošnja A.A., državljanke Kosova, ki jo zastopa pooblaščenec odvetnik mag. B.B., Ljubljana, za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje (začasno prebivanje iz namena združitve družine), ki jo je vložila kot zakonita zastopnice tujke C.C., rojene dne ... 2. 2004, državljanke Kosova, zavrne. Odločitev je prvostopni organ izdal na podlagi sedme alineje prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, ( v nadaljevanju ZTuj-1), ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji. Nadalje je prvostopni organ tudi navedel, da prosilka ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje iz 36. člena ZTuj-1, saj C.C. nima izdanega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je razvidno iz uradne evidence. Po 36. členu ZTuj-1 se lahko tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. Odločitvi prvostopnega organa je tožena stranka pritrdila.

Z odločbo št. 214-3349/2011-12 (1312003) z dne 6. 7. 2011 pa je prvostopni organ odločil, da se prošnja A.A., državljanke Kosova, ki jo zastopa pooblaščenec mag. B.B. za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje (začasno prebivanje zaradi študija) tujki C.C., rojene dne ... 2. 2004, državljanke Kosova, zavrne. Svojo odločitev je prvostopni organ oprl na določbo sedme alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 021-16/2010-14 z dne 9. 5. 2011 namreč izhaja, da se C.C. dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji za čas od 9. 4. 2011 do dne 9. 10. 2011. Kot kraj prebivanja je določen kraj na naslovu D. Odločitvi prvostopnega organa je tožena stranka pritrdila.

Zoper odločbo št. 214-3347/2011 z dne 6. 7. 2011 je vložila tožbo A.A. po pooblaščencu mag. B.B. V tožbi navaja, da gre v konkretnem primeru za specifičen primer. Treba bi bilo upoštevati Konvencijo o otrokovih pravicah ter temeljnih pravicah o neločljivosti družine oziroma združitve družine. Poudarja, da je C.C. uspešno končala prvi razred Osnovne šole E. in se vpisala v drugi razred. Ker njena hči, C.C., v Republiki Sloveniji ne more živeti brez svojih staršev, je prošnja A.A. glede z vidika neločljivosti družine v celoti utemeljena. Hčerka je mladoletna in ima pravico do izobrazbe kot temeljno človekovo pravico. Pomembno je tudi dejstvo, da se je A.A. vse od zdravljenja s pričetkom 2004 nahaja v Republiki Sloveniji, katere od takrat ni zapustila. Vmes ji je potekla tudi veljavnost potnega lista Republike Srbije. Prav tako nima veljavnega potnega lista Republike Slovenije. Tako Republike Slovenije ne more zapustiti in prošnje vložiti na pristojnem diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini, saj ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko Republiko Slovenijo zapustila. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-3349/2011 z dne 6. 7. 2011 pa je vložila C.C., ki jo zastopa zakonita zastopnica A.A., njo pa odvetnik mag. B.B. Pri tem navaja, da je pravica do izobrazbe temeljna človekova pravica, ki jo opredeljujejo številni mednarodni dokumenti. Odločitev upravnega organa je zato v očitnem nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah, prav tako pa s samim pravom. Gre tudi za kršitev 10. člena Zakona o osnovi šoli, kateri jasno določa, da imajo otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. V obravnavani zadevi gre za mladoletno osebo, ki v Republiki Sloveniji živi že od svojega rojstva. Razen Slovenije C.C. nima druge države, ker je rojena v Sloveniji in kot taka ni evidentirana v nobenem drugem registru, niti v registru Republike Kosovo. Pomembno je tudi, da se je vpisala in uspešno končala prvi razred osnovne šole E. in da letos že uspešno obiskuje drugi razred navedene osnovne šole. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru predlagala, naj sodišče tožbi zavrne.

Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1763/2011-5 z dne 12. 1. 2011 odločilo, da se upravna spora, vodena pod opr. št. I U 1763/2011 in I U 1764/2011 zdržita v skupno obravnavanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 1763/2011. Tožbi sta utemeljeni.

V obravnavani zadevi sta sporni odločbi prvostopnega organa, s katerima je zavrnil prošnji A.A. za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje (začasno prebivanje zaradi študija) tujki C.C. ter prošnjo A.A. za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje (začasno prebivanje iz namena združitve družine), ki ju je vložila kot zakonita zastopnice C.C. Iz upravnega spisa izhaja, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija – šole ter zaradi združitve družine vložila C.C., ki jo zastopa zakonita zastopnica A.A., njiju pa zastopa mag. B.B., odvetnik v Ljubljani. Tudi iz vseh ostalih listin v spisu izhaja, da kot stranka v postopku nastopa C.C. Prvostopni organ pa je obe odločbi izdal A.A., kar bi kazalo na to, da kot stranke v postopku ni štel C.C., zastopane po zakoniti zastopnici A.A., temveč je kot stranko v postopku štel A.A. Upravni organ bi moral pred odločanjem v zadevi ter tudi v izreku odločbe jasno določiti, kdo je stranka v postopku v smislu 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katero zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP). Lastnost stranke v upravnem postopku ima namreč samo oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se v konkretnem upravnem sporu odloča. Zato bi moral upravni organ pred izdajo odločbe jasno določiti, kdo je lahko stranka v postopku. Kot povedano, pa iz prošnje, vložene dne 10. 12. 2010 jasno izhaja, da je prošnjo vložila C.C. po zakoniti zastopnici A.A.. Zato iz obrazložitve obeh upravnih odločb ni razvidno, zakaj je prvostopni upravni organ izpodbijani odločbi izdal zakoniti zastopnici, ne pa osebi, ki je kot stranka v postopku prošnjo tudi vložila. Izrek izpodbijane odločbe zato ni jasen in vzbuja dvom o aktivni legitimaciji tožnice. Sodišče je zato presodilo, da se izpodbijanih odločb prve stopnje ne more preizkusiti, saj kot rečeno, ni jasno opredeljena stranka v postopku. Zato je podana bistvena kršitev določb ZUP iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče se zato niti ni spuščalo v presojo aktivne legitimacije za vložitev tožbe.

Ker je sodišče tožbama ugodilo, ker je ugotovilo, da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka v upravnem postopku, se do tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem odločanju mora prvostopni upravni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča in na stališča, ki se tičejo postopka.