Jedro

Ni namen določbe 30. člena ZDSS-1, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla pred sodišče druge stopnje. To velja gotovo v vseh tistih primerih, ko dokaznega postopka (obravnave) pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo.

Če je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe. Taka obveznost sodišča izhaja tudi že iz določbe drugega odstavka 347. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo samo dopolniti dokazni postopek z izvedbo tistih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa so za pravilno in zakonito presojo odločilni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločbi tožene stranke št. 6502-23-6/2001 z dne 15.7.2003 in 6502-531/2003-DI/11 z dne 30.5.2006 odpravilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v celoti odpisati obveznosti iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1.1.1996 do 12.3.2001 s pripadajočimi zakonskimi obrestmi ter plačati stroške postopka. Presodilo je, da pravno podlago za odločanje predstavljajo Merila za odlog, zmanjšanje ali odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje določenim zavarovancem (v nadaljevanju Merila, Ur. l. RS, št. 32/2000). 3. člen Meril določa, da se plačilo prispevka lahko odloži ali dovoli obročno odplačilo, zmanjša ali odpiše, če dohodek zavezanca začasno ne omogoča izplačilo zajamčenih plač ali zaradi prehodnih likvidnostnih težav. Iz razlogov začasne plačilne nezmožnosti, na katero zavezanec ni mogel vplivati se plačilo prispevkov lahko odloži največ za dva obroka od nastopa nelikvidnosti oz. se dovoli plačilo v največ dveh mesečnih obrokih. Ugotovilo je, da so bile tožniku odločbe izdane na njegovo osebno ime in ne kot samostojnemu podjetniku, zato zaključen stečajni postopek in izbris samostojnega podjetnika na tožnikov dolg nimata nobenega vpliva. Iz davčnih napovedi tožnika za leta 1996 do 2001 izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel nobenih prihodkov in prilivov na odprtih računih, kar dokazuje, da je bil v likvidnostnih težavah. Nobeden od predpisov, na katere se sklicuje tožena stranka, ne opredeljuje pojma predhodnih likvidnostnih težav. Po mnenju sodišča neplačevitost v daljšem časovnem obdobju še toliko bolj opravičuje odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje kot prehodna nelikvidnost. Tudi okoliščina, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi sklepa z dne 13.7.2001 odpisal tožnikov dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1.12.1995 do 15.2.2001, kar je skoraj enako obdobje, kot zahteva tožnik odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje, dokazuje, da tožnik dejansko ni imel možnosti plačati zahtevane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker je bil tožnik v spornem obdobju celo v trajnih in ne le prehodnih likvidnostnih težavah, je sodišče štelo, da izpolnjuje pogoje za odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po 3. členu Meril. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, zaradi česar je ostalo v sporu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je bil v spornem obdobju vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 5. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji) kot samostojni podjetnik posameznik in bil zavezan toženi stranki plačevati prispevek za vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da trajne likvidnostne težave predstavljajo razlog za odpis prispevkov, prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje druge pogoje za celoten odpis prispevkov, določenih v 5. členu Pravilnika o odlogu, delnem oziroma celotnem odpisu ali obročnem odplačilu dolga za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 127/03), ki ga je v tem sporu potrebno uporabiti glede na prehodno določbo le-tega. Odprto ostaja tudi vprašanje zastaranja izterjave neplačanih prispevkov glede na določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami). Prvostopenjskemu sodišču je zato naložilo, da mora dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je pravica do izterjave neplačanih prispevkov, v času izdaje izpodbijanih odločb v smislu 96. in 97. člena ZDavP, obstajala ali ne. Potrebno bo razčistiti višino posameznih mesečnih zneskov neplačanih prispevkov in ugotoviti njihovo zapadlost ter ugotoviti, kdaj je tek zastaranja pravice do izterjave prispevkov pričel teči in nadalje, ali je bil v vmesnem času z dejanjem davčnega organa tek zastaranja pretrgan. V ta namen bo sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri pristojnem davčnem organu glede višine neplačanih prispevkov za vsak mesec posebej in po potrebi pridobilo tudi odločbo o odmeri prispevkov oziroma ustrezni izvršilni naslov in sklep o prisilni izterjavi. Šele, ko bo sodišče ugotovilo višino dolgovanih mesečnih prispevkov in dejanja davčnega organa, bo presodilo ali je nastopilo zastaranje in šele nato bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih dokončnih odločb. Sodišče prve stopnje glede izpolnjevanja pogojev po 5. členu Pravilnika sploh ni izvajalo nobenih dokazov, kar pomeni, da bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče druge stopnje moralo praktično samo izvesti pretežni del dokaznega postopka in ne le ponoviti ali dopolniti izvedbo posameznih dokazov. Sodišče druge stopnje navedenih nepravilnosti ni moglo odpraviti, zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik vlaga zoper sklep sodišča druge stopnje pritožbo. V njej navaja, da če bi sodišče druge stopnje ponovno izvedlo dokaze, predlagane pred sodiščem prve stopnje, bi lahko v zadevi odločilo tako, da bi pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Meni, da je potrebno določbe Meril razlagati po logični interpretaciji, saj bi jezikovna razlaga pripeljala do absurda, ker bi zavezance, ki so v boljšem finančnem položaju, favorizirala pred zavezanci, ki so v slabšem. Glede ugotavljanja dejstev v zvezi z zastaranjem v skladu z določbami Pravilnika, je tožnik mnenja, da to ni potrebno oziroma je v nasprotju s procesnimi pravili. Tožnik je v tožbi navedel, da je dolg tožnika do tožene stranke zastaral. Tožena stranka v postopku zastaranju ni ugovarjala, zato se navedeno dejstvo šteje za priznano. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik in kot tak je bil zavezan plačevati prispevke toženi stranki. Nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom se je dne 4.7.2007 stečajni postopek zaključil. Terjatve do tožene stranke so v plačilo zapadle pred začetkom stečajnega postopka, zato so prenehali tudi dolgovi, ki jih je imel tožnik kot s.p. do tožene stranke. Če bi tožena stranka hotela prispevke terjati neposredno od tožnika kot negospodarskega subjekta, bi moral biti le-ta zavarovan po drugi osnovi. Glede na spornost odločb tožene stranke, ki se glasijo na tožnika in ne na tožnika kot s.p. , bi moralo sodišče uporabiti preiskovalno načelo iz 61. člena ZDSS-1. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi prvostopenjsko sodbo, podredno pa predlaga, da se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je bila na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vrhovno sodišče je doslej v več zadevah razlagalo vsebino te določbe in zavzelo stališče, da velja načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek / sojenje. Določba 30. člena ZDSS-1 je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišča prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku. Iz tega načela izhaja, da lahko tudi sodišče druge stopnje izvaja dokaze po uradni dolžnosti v smislu 62. člena ZDSS-1. Točna je sicer navedba v izpodbijanem sklepu, da ni namen določbe 30. člena ZDSS-1, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla pred sodišče druge stopnje. To velja gotovo v vseh tistih primerih, ko dokaznega postopka (obravnave) pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo. Če je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe. Taka obveznost sodišča izhaja tudi že iz določbe drugega odstavka 347. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo samo dopolniti dokazni postopek z izvedbo tistih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa so za pravilno in zakonito presojo odločilni.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z listinami v spisu in sicer je ocenilo obe izpodbijani odločbi, davčne napovedi tožnika za leto 1996 do 2001 (A4-A9), sklep Okrožnega sodišča v Celju o začetku stečajnega postopka (A10), zapisnik seje stečajnega senata o zaključku stečajnega postopka (A11), dopis V. o stanju na tožnikovem računu (A12), dopis ZPIZ o ugoditvi odpisu dolga (A13) in priloženi upravni spis tožene stranke. Tožnik je bil zaslišan kot stranka. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da dejansko stanje glede tožnikove upravičenosti do odpisa neplačanih prispevkov ni bilo ugotavljano, torej ni točna. Sodišče druge stopnje bi lahko v skladu z določbo 62. člena ZDSS-1 samo opravilo poizvedbe pri davčnih organih glede višine neplačanih prispevkov in pridobilo podatke, ki se nanašajo na prisilno izterjavo le teh. Prav tako bi lahko pridobilo odločbo o odmeri prispevkov, če je ugotovilo, da bo izvedba nadaljnjih dokazov pripomogla k odpravi dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Vprašanje, ali pri odločanju uporabiti določbe Meril (začela so veljati dne 28.4.2000, vlogo za odpis dolga je tožnik vložil 12.3.2001, prvostopna odločba je bila izdana v tem času, 15.7.2003) ali Pravilnika (veljati je začel 3.1.2004), je pravno vprašanje, na katerega je moč odgovoriti tudi po opravljeni obravnavi na sodišču druge stopnje. Prav tako bi sodišče druge stopnje lahko samo presodilo ali je podano zastaranje terjatve v smislu 1. alineje 5. člena Pravilnika.

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo samo izvesti pretežni del dokaznega postopka in ne le ponoviti ali dopolniti izvedbo posameznih dokazov. Sodišče druge stopnje mora ponoviti in dopolniti dokazni postopek le na tak način ter s takšnimi in tolikšnimi dokazi, da je skupaj z dokazi izvedenimi na sodišču prve stopnje, podana zadostna in utemeljena dokazna podlaga za odločitev.

Vrhovno sodišče je po obrazloženem na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ob sprejetih materialno pravnih izhodiščih bo moralo sodišče druge stopnje na obravnavi samo ustrezno dopolniti dokazni postopek.