Jedro

Tožnik je materialno avtorsko pravico do objave njegovega dela z avtorsko pogodbo prenesel na toženko, zato kršitev pravice ni podana.

Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank je trenutek sklenitve pogodbe. Po tožnikovih navedbah naj bi očitno nesorazmerje med vrednostjo avtorskega dela in dogovorjenim plačilom nastalo po sklenitvi pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja avtorskopravno varstvo. Toženka naj bi kršila avtorske pravice s tem, ko naj bi njegovo delo z naslovom ˝Strategija ...˝ brez pravnega naslova objavila na svojih spletnih straneh. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke na ugotovitev kršitve moralnih in materialnih pravic, na prepoved uporabe avtorskega dela ter na plačilo avtorskega honorarja v višini 52.000,00 EUR in civilne kazni v višini 104.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti pogodbe o avtorskem delu z dne 15. 5. 2004 oziroma njenega 5. člena oziroma na razveljavitev pogodbe in posledično na ugotovitev kršitve materialnih avtorskih pravic. Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.595,55 EUR.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Vztraja pri stališču, da njegovo delo ni bilo predmet avtorske pogodbe, zato ni prišlo do prenosa avtorskih pravic na toženo stranko. Izdelal je dejansko nekaj drugega, dodatnega in presežnega, kot je bilo dogovorjeno. Njegova pogodbena obveznost je bila združitev ali končna redakcija zaključkov delovnih skupin, dejansko pa je sam opravil celotno delo, vključno z delom delovnih skupin, saj te niso pripravile ničesar. Drugačni zaključki sodišča nimajo opore v izvedenih dokazih. Tožena stranka je soglašala, da tožnik napravi celotno strategijo, zato tudi ne držijo navedbe sodišča, da bi ravnal samovoljno. Da izdelan dokument ni predmet avtorske pogodbe, kaže tudi dejstvo, da predstavlja pogodbeno dogovorjeno plačilo le 4 % (ali 2 %) realne vrednosti dejansko opravljenega dela. Takšno pogodbeno razmerje je absurdno ter ekonomsko in življenjsko nesprejemljivo in ga sodišče ne bi smelo nekritično sprejeti. Zlasti je neutemeljeno in brez dokazne podlage opravičevanje takšnega pogodbenega razmerja s stališčem, da naj bi bilo delo tožnika in drugih udeležencev projekta ˝volontersko˝. Množica udeležencev projekta, vsaj vse vodje delovnih skupin in njihovi namestniki, niso bili nikakršni ˝volonterji˝. Tožena stranka je vsakemu plačala 1.252,00 EUR oziroma 835,00 EUR, skupaj torej 10.432,00 EUR. M. K. se je za prevedbo tožnikovega dela iz power point v word obliko zavezala plačati več kot 5.000,00 EUR. Tudi tožnikova avtorska pogodba ni bila pogodba o skoraj zastonjskem delu, zato je edina možna razlaga, da ni določala plačila za delo, ki ga je tožnik z izdelavo spornega dokumenta v resnici opravil. V tem delu je podana tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nelogični in nerazumljivi ter v nasprotju z vsebino listin in izpovedbo prič. Vztraja, da so njegovi denarni zahtevki utemeljeni tudi na drugih uveljavljanih pravnih podlagah. Avtorska pogodba je nična, saj ne vsebuje jasne volje strank za prenos avtorskih pravic na dejansko opravljenem delu, niti jasno ne določa obsega prenosa avtorskih pravic. Podane so tudi predpostavke za razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja in za plačilo realne vrednosti dejansko opravljenega dela. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V primeru kršitve izključnih avtorskih pravic lahko avtorskopravni upravičenec uveljavlja civilnopravne sankcije iz 167. člena ZASP. Če je avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, je upravičen tudi do plačila civilne kazni (168. člen ZASP). Predpostavke kršitve avtorske pravice so: 1. obstoj same pravice, 2. obstoj imetništva te pravice po tožniku in 3. obstoj kršitve (1). Med pravdnima strankama ni sporno, da je Strategija ... tožnikovo avtorsko delo, sporno je, ali je tožena stranka z njegovo objavo na svojih spletnih straneh kršila tožnikove avtorske pravice.

6. Pravdni stranki sta 14. 5. 2004 sklenili Pogodbo o avtorskem delu, št. 2004/2190/9 (v nadaljevanju avtorska pogodba), s katero sta se dogovorili, da bo tožnik za toženko izdelal avtorsko delo ˝osnutek končnega dokumenta Strategija ...˝, tožena stranka pa mu bo za opravljeno delo plačala 300.000,00 SIT (sedaj 1.252,00 EUR). V pogodbi je bilo tudi dogovorjeno, da tožnik po prejemu plačila izključno prenaša na toženo stranko materialne avtorske pravice na svojem delu, in sicer pravico do objave in distribucije v elektronski, tiskani in drugi obliki ter pravico do predelave (5. člen avtorske pogodbe). Da je tožena stranka tožniku plačala pogodbeno dogovorjeni znesek, med pravdnima strankama ni bilo sporno. S plačilom so bile torej na toženo stranko prenesene v pogodbi določene materialne avtorske pravice, zato tožena stranka z objavo tožnikovega dela na svojih spletnih straneh ni kršila tožnikovih materialnih avtorskih pravic (primerjaj 21. člen in 73. člen ZASP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev kršitve materialnih pravic (pravice reproduciranja, distribuiranja, javnega prikazovanja in dajanja na voljo javnosti), na prepoved uporabe avtorskega dela in na plačilo civilne kazni. Da tožena stranka z objavo tožnikovega dela ni kršila tožnikove moralne pravice priznanja avtorstva, v pritožbenem postopku niti ni več sporno.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikovo delo ni bilo predmet sporne avtorske pogodbe. Tožnik je izdelal v pogodbi določeno delo ˝osnutek končnega dokumenta Strategija ...˝, ki ga je tožena stranka sprejela in tožniku zanj plačala v pogodbi dogovorjeni znesek. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da sam način izdelave dela, metodologija oziroma pristop, ni kriterij za identifikacijo avtorskega dela. Ali je tožnik dokument napisal na podlagi izsledkov delovnih skupin ali je strategijo v celoti izdelal sam, kar poudarja v pritožbi, ne more biti odločilno pri opredelitvi avtorskega dela. Predmet tožnikove izpolnitvene obveznosti je končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (2). Tožnik se je v pogodbi zavezal izdelati osnutek strategije … (3), to delo pa je tudi opravil. Zaradi zatrjevanega večjega obsega dela bi bil kvečjemu upravičen (od tožene stranke) zahtevati povišanje dogovorjenega plačila (torej spremembo pogodbe glede višine plačila), česar tožnik glede na trditveno podlago ni storil (4).

8. Ne glede na navedeno iz izvedenega dokaznega postopka niti ne izhaja, da vodje delovnih skupin ne bi pripravile zaključkov iz delavnic in jih posredovale tožniku oziroma da bi bili njihovi zaključki neuporabni. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in tudi pritožbene navedbe vanjo ne vnašajo nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje sicer ni razpolagalo s poročili vseh vodij delovnih skupin, vendar sodišče v pravdnem postopku o (ne)resničnosti strankinih trditev odloča na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, pri čemer upošteva vse dokaze, ki so primerni za dokazovanje določenega dejstva (8. člen ZPP). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da bo njegove trditve potrdila A. I. K., tedanja sekretarka Združenja za informatiko in telekomunikacije pri toženi stranki, pod okriljem katerega je bil voden projekt izdelave strategije in tudi izdelan sporni dokument. Imenovana priča je izpovedala, da so po njenem spominu vse delovne skupine tožniku oddale svoja poročila in da bi v nasprotnem primeru tožnik kot koordinator to nedvomno izpostavil, vendar ni. S tem je bila izpodbita tudi tožnikova izpovedba, da naj bi mu sekretarka po elektronski pošti sporočila, da tožena stranka soglaša, da tožnik zaradi neopravljenega dela vodij delovnih skupin sam napiše celotno strategijo. Tudi drugi v postopku zaslišani udeleženci projekta (J. K., B. K., T., R. B.) so povedali, da je tožnik napisal strategijo na osnovi gradiva delovnih skupin. M. J., čigar izpovedbo izpostavlja pritožba, je res povedal, da sam ni napisal ničesar, a se to od njega, ki ni bil vodja delovnih skupin, ni pričakovalo. Priče torej niso potrdile tožnikovih navedb, niti te nimajo opore v drugih izvedenih dokazih. Kot je opozorilo sodišče prve stopnje, so vodje delovnih skupin prejele plačilo po avtorskih pogodbah, kar tudi kaže, da so svoje delo ustrezno opravile.

9. Pritožnik poudarja, da je bilo v avtorski pogodbi dogovorjeno plačilo bistveno nižje od realne vrednosti tožnikovega dela, kar pa še ne pomeni, da izdelan dokument ni bil predmet sklenjene avtorske pogodbe. Ni nujno, da je prenos avtorskih upravičenj odplačen ali zgolj odplačen (5), bistvena je volja pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da je projekt izdelave strategije temeljil na volonterski bazi. Priči J. in B. sta izpovedali, da je večina udeleženih v projektu sodelovala brezplačno, plačilo so prejeli le tožnik in vodje delovnih skupin ter njihovi namestniki, pri čemer je šlo za nagrado za večji obseg dela oziroma za nadomestilo stroškov. Glede na to, da so udeleženci projekta kot strokovnjaki in direktorji podjetij na področju informacijske in komunikacijske tehnologije strategijo dejansko delali zase, je volonterska narava projekta tudi življenjsko in ekonomsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih (pavšalno) uveljavlja pritožba.

10. Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v avtorski pogodbi določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Tožena stranka je s plačilom dogovorjenega zneska tožniku izpolnila svojo pogodbeno obveznost, zato tožnik ni upravičen od nje zahtevati še plačilo honorarja v višini 52.000,00 EUR. Do takšnega zahtevka ni upravičen niti na drugih pravnih podlagah (odškodninski ali obogatitveni), saj je imela tožena stranka za uporabo avtorskega dela veljaven pravni naslov/avtorsko pogodbo.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sporna avtorska pogodba oziroma njen 5. člen ničen. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega smiselno opozarja pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svoje dala. Takšen dejanski stan v konkretnem primeru ni podan. V 5. členu avtorske pogodbe je namreč jasno določeno, katere materialne avtorske pravice tožnik na svojem delu prenaša, kot tudi, katero delo je predmet prenesenih materialnih avtorskih pravic, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja je mogoče zahtevati, če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, če oškodovana stranka tedaj za pravo vrednost ni vedela in ni bila dolžna vedeti (118. člen OZ). Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi strank je torej trenutek sklenitve pogodbe. Po trditvah tožnika naj bi do očitnega nesorazmerja med vrednostjo njegovega avtorskega dela in dogovorjenim plačilom prišlo šele po sklenitvi avtorske pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen. Za presojo, ali bi bila razveljavitev avtorske pogodbe utemeljena na drugi pravni podlagi, pa ni trditvene podlage.

13. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan svoje pritožbene stroške nositi sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.

(1) Tako M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah s komentarjem, 1997, str. 381. (2) Primerjaj določbe OZ o podjemni pogodbi, ki se za pogodbo o naročilu avtorskega dela uporabljajo subsidiarno (99. člen ZASP).

(3) Tožnik je delo naslovil kot ˝Strategija ...˝.

(4) Primerjaj tretji odstavek 644. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 99. člena ZASP.

(5) Tako M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, ibidem, str. 88.