Jedro

V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave gre za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija za energijo v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov in EZ-1. Agencija za energijo v upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave, odloča o dodelitvi podpore za proizvodno napravo, enako kot pri ostalih subjektih, s čimer se tudi zagotavlja enakopravnost vseh subjektov v postopku

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je ugotovila, da se obravnavana proizvodna naprava uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent izkoriščajo sončno energijo in navedla bistvene tehnološke značilnosti te proizvodne naprave ter jo uvrstila v razred referenčnih stroškov 3.1 fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah in velikostni razred Mikro, opredeljenih za mesec december 2012. V točki 3 izreka je odločila, da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, takoj obvestiti Agencijo o prejemu sredstev. Ta pa bo po prejemu obvestila o prejetju sredstev dopolnila 2. točko izreka te odločbe (točka 5 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 6 izreka).

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je Agencija 23. 9. 2014 prejela vlogo tožnika kot novega lastnika obravnavane proizvodne naprave za dodelitev podpore električne energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ki se izvaja kot finančne pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) in druge alineje drugega odstavka 5. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (v nadaljevanju Uredba), ta pa se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do uveljavitve novih podzakonskih predpisov. Obravnavana proizvodna naprava ima veljavno deklaracijo 135-05-1277/1628/2012. Tožnik je vlogi priložil izjavo, da ni prejel drugih subvencij (15. člen Uredbe) in navedel merilna in registrirna mesta. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe za dodelitev zaprošene podpore. Proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Uvrstitev naprave je podlaga za določanje vrednosti podpore. Obravnavana proizvodna naprava se skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 15 let od pričetka obratovanja. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Uredbe se za določitev starosti naprave šteje začetek proizvodnje električne energije, ki je bil v danem primeru 21. 12. 2012 (datum prvega priklopa na energetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja). Navedeno izhaja iz točke 2 Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja 4/263090 z dne 27. 12. 2012, sklenjene med družbo B. d.o.o. in C. d.d. Na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe je bila podpora tožniku dodeljena za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo skleneta Center za podpore in tožnik na podlagi te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je do izdaje izpodbijane odločbe prišlo izključno zaradi spremembe lastništva obravnavane proizvodne naprave na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene med prvotnim lastnikom, družbo B. d.o.o. in tožnikom. Tehnične in druge lastnosti te proizvodne naprave, ki izhajajo iz njene deklaracije, pa so ostale enake. Prvotni lastnik je na podlagi odločbe Agencije z dne 13. 5 2013 pridobil podporo za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpora (točka 3 izreka te odločbe), to pa je do 31. 5. 2028. To odločbo je Agencija razveljavila z odločbo izdano 30. 9. 2014. Do tega dne je prvotni lastnik izkoristil 16 mesecev podpore in je tako obravnavana proizvodna naprava upravičena še do 164 mesecev podpore. Tožena stranka bi morala tožniku dodeliti podporo do 31. 6. 2028. Agencija je napačno uporabila materialno pravo in sicer določbo 2. člena in 9. člena Uredbe. Tožnik je zaradi spremembe lastništva le vstopil v vse pravice in obveznosti prvotnega lastnika. Tako je tožena stranka posegla v pridobljene pravice. Obravnavana proizvodna naprava ni bila starejša od enega leta in še ni bila v sistemu podpor. Tožnik navaja odločitev Agencije v primeru statusnih preoblikovanj v zadevi D. in E. d.o.o., ko je Agencija le spremenila prvotno odločbo z navedbo novega lastnika, ostale pravice pa so ostale nespremenjene. Citira določbe 9. člena in 16. člena Uredbe, devetega odstavka 372. člena in tretjega odstavka 374. člena EZ-1 ter 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore. Tožena stranka je nezakonito in neutemeljeno posegla v obdobje trajanja podpore. Tožnik pa je tudi izgubil podporo v vmesnem obdobju od dneva razveljavitve odločbe prvotnega lastnika, družbe B. d.o.o. (30. 9. 2014) do izdaje izpodbijane odločbe (27. 10. 2014). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se glasi: „Podpora se dodeli za obdobje 164 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore“, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa tožniku prisodi povračilo stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (pri navedbi vrstnega reda zahtevkov je upoštevana vloga tožnika z dne 23. 12. 2014).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Agencija 1. 9. 2014 prejela od tožnika obvestilo o spremembi lastništva proizvodne naprave. V takšnem primeru se deklaracija, ki je podeljena napravi ne spremeni, ampak se na njeni hrbtni strani evidentira sprememba lastnika. Posledično je Agencija prvotnemu lastniku, družbi B. d.o.o. 30. 9. 2014 na podlagi 374. člena EZ-1 izdala odločbo o razveljavitvi odločbe o dodelitvi podpore, saj je do podpore upravičen zgolj lastnik proizvodne naprave. Novi lastnik pa mora enako kot vsi ostali lastniki proizvodnih naprav, ki prejemajo podporo, Agenciji izkazati, da izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore. Zato je Agencije na podlagi nove vloge tožnika 27. 10. 2014 tožniku izdala novo odločbo. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede zadeve E. d.o.o. tožena stranka navaja, da v zadevi poteka upravni spor pod opr. št. IU 1151/2014, ki še ni končan. Do spremembe odločbe pride, če ostane prejemnik podpore isti subjekt, pa se obseg pravic zaradi spremenjenih okoliščin spremeni. Pri odločanju je Agencija upoštevala določbe Uredbe glede starosti proizvodne naprave. Tožnik je bil tako upravičen do prejemanja podpore do vključno decembra 2027, kar predstavlja razliko med 15 let in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve te naprave na omrežje, kar je bilo 21. 12. 2012. O dodelitvi podpore pa mora Agencija na podlagi vloge tožnika v novem postopku šele odločiti.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2014 tožnik ugovarja, da prodaja proizvodne naprave in s tem sprememba lastništva nikakor ne more vplivati na starost naprave. Prodaja pomeni singularno pravno nasledstvo. Tožnik je z nakupom obravnavane proizvodne naprave vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te naprave. Vse tehnične in ostale lastnosti proizvodne naprave pa se s spremembo lastništva niso v ničemer spremenile. Tožena stranka napačno razlaga drugi odstavek 9. člena Uredbe. Ta določba se nanaša na proizvodne naprave, ki so že obratovale še preden so bile priključene na omrežje sistemskega operaterja. V danem primeru pa gre za drugačno situacijo. Tožnik kot singularni naslednik bi moral biti prejemnik podpore v enakem trajanju, torej 180 mesecev zmanjšano za obdobje že prejete podpore, ki jo je prejel prvotni lastnik. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na 158. člen Ustave RS, saj pravno podlago za spremembo odločbe predstavlja tretji odstavek 374. člena EZ-1. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da je odločbo o dodelitvi podpore prvotnemu lastniku mogoče le razveljaviti (učinek ex nunc), ne pa tudi odpraviti (učinek ex tunc).

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2015 ponovno navaja, da v primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot določata Uredba in EZ-1. Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Ker je prejšnji lastnik proizvodne naprave že prejemal podporo, se obravnavana proizvodna naprava, glede na definicijo podano v 14 alineji 2. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave. Od prve priključitve te proizvodne naprave na omrežje do vložitve popolne vloge tožnika za dodelitev podpore je preteklo več kot eno leto. Pravica do podpore ni vezana na proizvodno napravo, kot je deklaracija za napravo, marveč je vezana na proizvajalca, torej lastnika oz. najemnika proizvodne naprave. V zakonu pa ni zaslediti določbe, ki bi Agenciji dala pravno podlago za spremembo odločbe v primeru spremembe upravičenca do podpore.

V pripravljalni vlogi z dne19. 1. 2015 se tožnik sklicuje na prvi odstavek 9. člena Uredbe in 374. člen EZ-1. Po mnenju tožnika navedeni določbi predstavljata pravno podlago za spremembo odločbe v primeru spremembe imetnika naprave oz. singularnega nasledstva subjekta. Zakon tudi ne določa pogoja, da je sprememba odločbe možna le, če je subjekt ostal isti. V zvezi z opredelitvijo proizvodne naprave kot nove oz. pretežno nove, pa se tožnik sklicuje na 18 alinejo 2. člena Uredbe. Pretežno nova naprava je tista, ki proizvaja električno energijo, pri čemer je njen imetnik vlogo za pridobitev podpore vložil v roku 15 let, šteto od začetka proizvodnje. Obravnavana naprava pa je dobila podporo v roku 1 leta od priključitve na distribucijsko omrežje, torej je o njeni starosti že odločeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o tožnikovi vlogi za dodelitev podpore v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje za proizvedeno električno energijo v obravnavani proizvodni napravi. Pri tem je sporno zlasti obdobje, za katerega je tožena stranka tožniku dodelila podporo. Med strankama ni sporno, da je bila prvotnemu lastniku, družbi B. d.o.o. na podlagi odločbe Agencije 136-05-1477/1628/2012/1583/2012 z dne 13. 5 2013 dodeljena podpora za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore (točka 3 izreka te odločbe), torej do 31. 5. 2028. Tožniku, kot novemu lastniku proizvodne naprave, pa je bila z izpodbijano odločbo dodeljena podpora za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Tožnik temu ugovarja in meni, da je bil prikrajšan za 6 mesecev podpore.

Ugovor tožnika, da je v primeru prodaje proizvodne naprave (singularno pravno nasledstvo) tožnik kot kupec z nakupom vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te naprave, družba B. d.o.o., ni utemeljen. Pravico do podpore ima na podlagi zadnje alineje 2. člena Uredbe upravičenec do podpore, ki pa je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi OVE, ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Proizvajalec električne energije je lastnik ali najemnik proizvodne naprave oz. tisti, ki napravo uporablja. Na podlagi šestega odstavka 372. člena EZ-1 se podpora proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije izvaja kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije ali kot finančna pomoč za tekoče poslovanje. Na podlagi 374. člena EZ-1 Agencija odloča o upravičenosti do podpore v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave pa gre tudi po presoji sodišča za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba (16. člen) in EZ-1 (372. člen). Agencija v upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave odloča o dodelitvi podpore za proizvodno napravo, enako kot pri ostalih subjektih, s čimer se tudi zagotavlja enakopravnost vseh subjektov v postopku, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Odločba o dodelitvi podpore za predmetno proizvodno napravo, ki je bila izdana 13. 5. 2013 prvotnemu lastniku te naprave, družbi B. d.o.o., je upravni akt, ki je bil izdan družbi B. d.o.o., kot nosilcu pravic in obveznosti v upravnem postopku glede predmetne proizvodne naprave. V skladu z navedenim, je neutemeljen tožnikov ugovor kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je povsem pravilno na podlagi tretjega odstavka 375. člena EZ-1 in drugega odstavka 19. člena Uredbe tožniku po izvedenem upravnem postopku, na podlagi popolne vloge tožnika z dokazili, s katerimi je tožnik izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje, 27. 10. 2014 izdala tožniku odločbo in mu dodelila zaprošeno podporo. Prvotnemu lastniku pa je Agencija v postopku na podlagi njegove vloge z dne 1. 9. 2014 ugotovila, da ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za prejemanje podpore (drugi odstavek 19. člena Uredbe), ker ni bil več lastnik obravnavane proizvodne naprave in zato tudi ni mogel biti več upravičenec do podpore (kot ga definira zadnja alineja 2. člena Uredbe). Agencija je zato povsem pravilno odločbo 136-05-1477/1628/2012/1583/2012 z dne 13. 5 2013 razveljavila.

Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe (gre za nov upravni postopek na podlagi vloge tožnika in izdajo nove odločbe o podpori predmetni proizvodni napravi), Agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni posegla v pridobljene pravice tožnika. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe še ni pridobil nobenih pravic do podpore. Tožnik je na podlagi prodajne pogodbe postal lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo in z nakupom predmetne proizvodne naprave pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo, kot je to pravilno pojasnila tožniku že tožena stranka.

Med strankama pa je sporna tudi odločitev glede starosti proizvodne naprave A. Na podlagi točke 2 Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja 4/263090 z dne 27. 12. 2012, sklenjene med družbo B. d.o.o. in C. d.d., je bil datum prvega priklopa na energetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja predmetne proizvodne naprave 21. 12. 2012, kar med strankama ni sporno. Navedeni datum navaja tudi tožnik v tožbi. Starost predmetne proizvodne naprave se presoja po stanju v času odločanja v upravnem postopku, ki je potekal na podlagi dopolnjene vloge tožnika, torej v času izdaje izpodbijane odločbe. Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Na podlagi 14 alineje 2. člena Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava OVE, ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge ni minilo eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je na podlagi 18 alineje 2. člena Uredbe tista proizvodna naprava OVE, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 15. let. Dejansko stanje glede starosti obravnavane naprave je bilo z izpodbijano odločbo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno. Od prve priključitve te proizvodne naprave (21. 12. 2012) do vložitve popolne vloge tožnika (22.10. 2014), ko je tožnik predložil tudi izjavo, da ni prejel subvencij in izpis kartice osnovnih sredstev), je preteklo več kot eno leto. Ker je prejšnji lastnik proizvodne naprave že prejemal podporo in je bila ta že uvrščena v sistem podpor, se v skladu z definicijo iz 14 alineje 2. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave. Glede na predhodno ugotovljeno se tudi po presoji sodišča skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe ter 14 alinejo in 18 alinejo 2. člena Uredbe predmetna proizvodna naprava uvršča med pretežno nove proizvodne naprave.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je tožena stranka napačno razlagala drugi odstavek 9. člena Uredbe. Na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe so do podpore upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave OVE, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena te Uredbe. Podpore se zagotavljajo 15 let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah OVE tudi krajši čas, ki pomeni razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave. Trajanje zagotavljanja podpor se določi v odločbi o dodelitvi podpore. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave OVE šteje kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave oz., če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabnega dovoljenja, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja Podpora se zagotavlja 15 let. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe ter pravilno ugotovitev, da gre za pretežno novo proizvodno napravo, je tožnik tudi po mnenju sodišča upravičen do prejemanja podpore do vključno decembra 2027, kar predstavlja razliko med 15 let in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve te naprave na omrežje (21. 12. 2012).

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor neenakega obravnavanja. Glede tožnikovega sklicevanja na zadevo I U 1151/2014 E. d.o.o., ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS sodišče pripominja, da upravni spor v tej zadevi še ni končan in na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Statusne spremembe pravnih oseb pomenijo univerzalno pravno nasledstvo. Tožnik pa tudi sam v pripravljalnih vlogah navaja, da imajo obligacijsko pravne pogodbe, kot je tudi kupoprodajna pogodba, učinek singularnega nasledstva. To pa v nobenem primeru ne vpliva na odločitev. Na to vpliva zgolj dejstvo, kdaj je nosilec pravic in obveznosti v upravnem postopku na podlagi vloge novega lastnika predmetne proizvodne naprave. Gre za novo odločitev Agencije glede izpolnjevanja predpisanih pogojev upravičenca za pridobitev podpore (tretji odstavek 16. člena Uredbe) na eni strani in ob upoštevanju starosti proizvodne naprave glede na na to ali gre za novo proizvodno napravo iz 14 alineje 2. člena Uredbe ali pa za pretežno novo proizvodno napravo iz 18 alineje 2. člena Uredbe in po stanju v trenutku izdaje odločbe glede določanja trajanja prejemanja podpore.

Glede na predhodno navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.