Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela najmanj 5 dni zaporedoma po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni odločilnega pomena dejstvo, iz kakšnega razloga je delavec z dela izostal. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je 5-dnevni zaporedni izostanek z dela delavca in da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ker je tožnik o svojem izostanku z dela zaradi bolniškega staleža delodajalca obvestil, že iz tega razloga niso bili podani pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 6. 2012 podala tožena stranka tožniku, nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 22. 5. 2012, temveč mu je trajalo do 16. 7. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 16. 7. 2012 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 6. 7. 2012 obračunati bruto znesek nadomestil plače zaradi upravičene zadržanosti od dela zaradi poškodbe izven dela in mu za obdobje od 7. 7. 2012 do 16. 7. 2012 obračunati bruto znesek nadomestila plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto mesečne zneske nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (za razliko med vtoževanimi in prisojenimi zneski nadomestil plač ter za znesek nadurnega dela v višini 217,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in predpisanimi dajatvami). V IV. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 488,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jih nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, ki je naveden v IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, toženi stranki (pravilno tožniku) pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bistvo zadeve, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas, da od 22. 5. 2012 dalje ni več prihajal na delo, da o svoji odsotnosti tožene stranke ni obvestil, da ga je tožena stranka večkrat pozvala, da predloži dokazilo o svoji upravičeni odsotnosti, česar pa tožnik ni storil. Glede na to je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ugotovilo, da sploh ni bistveno, če je delavec odsoten upravičeno, temveč je za presojo pomembno zgolj to, ali je bil delodajalec seznanjen s tem, da je delavec odsoten. Pri tem je citiralo tri sodbe Vrhovnega sodišča, ki pa niso identične dejanskemu stanju, kot je bilo v sporni zadevi. Prav tako v Republiki Sloveniji judikati niso pravni vir. Tožena stranka je tožnika večkrat pisno pozvala, da ji dostavi dokazilo o upravičeni odsotnosti z dela, na kar pa tožnik ni odreagiral. Tožnik niti na zagovoru, ki se ga je udeležil, ni predložil potrdila o upravičeni zadržanosti z dela. Glede na to toženi stranki ni ostalo drugega, kot da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Neživljenjsko in nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni pomembno, če je delavec izostal z dela iz upravičenih oziroma neupravičenih razlogov. Toženec ni imel namena odpovedati delovnega razmerja tožniku in mu ga tudi ne bi odpovedal, če bi tožnik predložil dokazilo o upravičeni odsotnosti z dela. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik obvestil toženca o svoji odsotnosti z dela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 27. 6. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Iz te izredne odpovedi (A11, B6) izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela najmanj 5 dni zaporedoma po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je tožniku delovno razmerje na podlagi 2. odstavka 111. člena ZDR prenehalo s prvim dnem neupravičene odsotnosti, to je z 22. 5. 2012. Tožnik je imel sicer s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za obdobje od 16. 4. 2012 do 16. 7. 2012 (A1).

Na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za zakonitost izredne odpovedi je bistveno tudi, da je ta podana v roku, ki ga določa 2. odstavek 110. člena ZDR in da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR, tako da je v nadaljevanju presojalo tudi utemeljenost razloga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 5 dnevni zaporedni izostanek z dela delavca in da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kot je že popolnoma pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni odločilnega pomena dejstvo, iz kakšnega razloga je delavec z dela izostal. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik o svojem izostanku z dela od 22. 5. 2012 dalje delodajalca obvestil (28. točka obrazložitve sodbe, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče), že iz tega razloga niso bili podani pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je ugodilo tudi preostalemu delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (torej od dneva učinkovanja nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 254/2012 z dne 13. 5. 2012, VIII Ips 105/2012 z dne 5. 11. 2012, VIII Ips 13/2003 z dne 2. 4. 2013. V vseh navedenih zadevah je namreč Vrhovno sodišče RS izrecno zavzelo stališče, da dejstvo upravičene oziroma neupravičene odsotnosti pri obstoju razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR za zakonitost takšne odpovedi ni pomembno. Nebistveno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje neživljenjska in da bi moral biti zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR neupravičen izostanek delavca z dela. Kot je bilo že ugotovljeno, določba 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ureja drug razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot ga je v postopku zatrjevala tožena stranka. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik izostal z dela neupravičeno, bi mu lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa tega ni storila, temveč je tožniku napačno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil toženo stranko. Na delodajalcu je, da se odloči, ali bo delavcu podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in iz katerega zakonsko opredeljenega razloga, na njem pa je tudi dokazno breme, da je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita (2. odstavek 82. člena ZDR). Ker tožena stranka ni dokazala, da so bili za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR izpolnjeni vsi pogoji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo bodisi na nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ki so v tem delu popolnoma neobrazložene in v katerih razglablja o namenu delovnega razmerja, vlogi delovnih sodišč oziroma nekonkurenčnosti Republike Slovenije, zato ker naj bi delovna sodišča nudila preveliko zaščito delavcem, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso relevantne.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, poleg tega pa tožena stranka s pritožbo tudi ni uspela, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. in člen 154/1 ZPP).