Jedro

Če je sporna gradnja vplivala na tožnikovo nepremičnino, lahko sodišče toženi stranki naloži, da trpi določen poseg v vir nevarnosti, ki izvira iz njene sfere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 2., 3. in 4. točki potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 2. točki izpodbijane sodbe razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, „da je tožena stranka dolžna v mansardi stanovanja v objektu S. 7, v T., vzpostaviti prvotno stanje ter izvesti sanacijska dela v stanovanju ter na objektu, z ustreznimi statičnimi ojačitvami objekta, tako da bo zagotovljena statična stabilnost objekta, odpravljeno zamakanje objekta, da bodo sanirane nastale razpoke in poškodbe v objektu, vse pa na način in po obsegu, kot je to predvideno v „poročilu o pregledu objekta na naslovu S. 7, T. – strokovno mnenje o statični stabilnosti objekta glede na izvedene nestrokovne posege v mansardnih prostorih navedenega objekta, ki ga je izdelalo podjetje I. T., d.o.o., št. 400-ing. KA/KV/06 z dne 10.06.2006, ki je sestavni del dispozitiva sodbe ter kot je predvideno v izvedenskem poročilu sodne izvedenke in cenilke K. B. B. iz februarja 2006 ter v izvedenskem mnenju o posledicah izvedenih posegov in o strokovnosti izvedenih posegov v mansardnih prostorih stanovanjske hiše na naslovu S. 7, T., ki je sestavni del dispozitiva sodbe, pri čemer je tožena stranka za sanacijska dela predhodno dolžna pridobiti projektno – tehnično dokumentacijo in vse pomanjkljivosti odpraviti in sanacijo izvršiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe“. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 9.942.411,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.160,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od petnajstega dne od vročitve sodbe dalje. Ugotovilo je, da je denarni zahtevek zastaran, glede škodne nevarnosti pa je ugotovilo, da je ni, razen v delu, ki se nanaša na porušenje stene v sobi št. 2 mansarde, glede česar je tožbenemu zahtevku ugodilo in kar ni predmet pritožbe.

Z obširnimi razlogi se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče bo pri odgovoru na pritožbene trditve izhajalo iz tega, da je tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen, v celoti zavrnjen. Sodišče prve stopnje je sicer pod točko 1 sodbe odločalo tako, kot da je zahtevku delno ugodilo, čeprav je v resnici odločalo neodvisno od zahtevka, ko je toženi stranki naložilo odstranitev stene v mansardi stanovanja. Odločalo je torej preko zahtevka, vendar ta del odločitve ni predmet pritožbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno zavrnilo tako nedenarni kot denarni zahtevek tožeče stranke. K razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kot podlago odločanja 156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ. V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev o tem, da je denarni zahtevek zastaran, glede na to, da je bila adaptacija opravljena najkasneje leta 1997, niti iz tožbenih trditev niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi škoda nastala kasneje. Pri tem tožnik škode ni konkretiziral, kot tudi ni izrecno navedel, kdaj in v kakšni obliki naj bi mu nastala. Razlogov v zvezi z zastaranjem denarne terjatve tako torej ni treba ponavljati, to pa velja tudi glede zneska, ki ga je kot škodo ugotovil izvedenec B. A. in v zvezi s čemer pritožba trdi, da sodba o tem nima razlogov. Sodba namreč razloge ima, saj ugotavlja, da so razpoke nastale v letu 1997 in da je zato tudi ta del zahtevka zastaran (stran 10 sodbe). Sicer pa, čeprav pritožba trdi, da zahtevek ni zastaran, iz pritožbe (pa tudi iz tožbenih trditev v postopku na prvi stopnji) ni mogoče izluščiti, na kaj se odškodninski zahtevek sploh nanaša in kdaj naj bi premoženjska škoda nastala. Skratka: da bi po letu 1997 tožniku nastala kakršnakoli premoženjska škoda, ne izhaja ne iz tožbenih trditev, ne iz dokaznega postopka. Če je nastala pred tem, pa je zahtevek zastaran po 1. in 2. odstavku 376. člena ZOR (enako 1. in 2. odstavek 352. člena OZ).

Tako v tožbi kot v pritožbi tožeča stranka trdi, da je šlo za grob poseg v konstrukcijo zgradbe s škodnimi posledicami in škodno nevarnostjo za nepremičnino v lasti tožnika, kar izhaja iz poročila I. T. (priloga A 7), in poročila izvedenke K. B. B. (priloga A 12). Gre torej za izvedenski mnenji, pridobljenimi pred pravdo, ki tako predstavljata del tožnikove trditvene podlage. Vendar pa iz teh mnenj, torej iz trditvene podlage, v tem delu ne izhaja to, kar trdi tožba in pritožba. Kolikor gre za poročilo I. (priloga A 7), se to nanaša na dela v mansardi. Iz tega poročila ni mogoče razbrati, kako naj bi v poročilu zatrjevana nestrokovna adaptacija mansarde vplivala na tožnikovo stanovanje. Morebitna nestrokovna dela v mansardi so lahko pomembna samo, če so vplivala na tožnikovo stanovanje in če je torej mogoče reči, da ta dela predstavljajo vir nevarnosti za tožnikovo stanovanje v smislu 156. člena ZOR. Poročilo ni podprto z izračuni, pač pa naj bi se v zvezi s spodnjim stanovanjem izračuni šele opravili, da bi se dokazalo, ali je objekt statično varen. Trditve o škodi v spodnjih nadstropjih so povsem splošne. Za kakšno konkretno škodo naj bi šlo, iz poročila ni jasno.

Ko gre za poročilo pod prilogo A 2, na kar se pritožba prav tako sklicuje, je to namenjeno predvsem cenitvi mansardnega dela. Poročilo pod točko 2.6 vključuje tudi izvedensko mnenje o posledicah izvedenih posegov in o strokovnosti izvedenih posegov v mansardnih prostorih. Tudi tu gre v pretežni meri za nepravilnosti v zvezi z deli v mansardi. Da pa bi ta dela predstavljala nevarnost za tožnikovo stanovanje v smislu že citiranega člena ZOR, pa tudi iz tega poročila kot dela trditvene podlage ni mogoče sklepati. V točki 2.6 je postavljena zgolj trditev, da je z izvedenimi posegi poslabšano statično stanje in da je poseg v stropno leseno konstrukcijo ostrešja povzročil zamakanje v objektu. Ta del ni podkrepljen z nikakršnimi izračuni, pa tudi sicer gre za splošne ugotovitve, ki so bile podlaga ugotavljanju vrednosti mansarde. Nobeno od teh poročil torej ni bilo namenjeno ugotavljanju posledic na tožnikovem stanovanju, pač pa je bilo namenjeno ugotovitvi vrednosti in posegov v mansardni del. Ti dve poročili kot del trditvene podlage v zvezi s 156. členom nista zadostni za ugotovitev nevarnosti po 1. odstavku 156. člena ZOR.

Pritožba se nato ukvarja z dovoljenostjo adaptacije. Teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ne bo navajalo, ker je za odločitev nepomembno vprašanje, ali so bila za adaptacijo izdana ustrezna upravna dovoljenja. Z vprašanjem morebitne škode na tožnikovem stanovanju to ni v vzročni zvezi. Pritožba nato podrobno navaja, zakaj je mnenje izvedenca B. A. nestrokovno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je izvedensko mnenje sprejelo, potem, ko je izvedenca tudi zaslišalo.

Pritožba sicer zelo podrobno našteva, kaj je izvedenec napravil napačno in v zvezi s tem navaja tudi tehnične podatke. Sklicuje se na poročili, ki sta bili že omenjeni. Bistveno pa je, kar je bilo v zvezi z navedenima poročiloma povedano že spredaj: ti dve poročili nista zadostna podlaga za trditev o vplivu gradnje na tožnikovo nepremičnino. Pri obeh poročilih gre za oceno, ki ni podprta z izračuni. Obe poročili sta bili delani s stališča vrednosti mansarde in del, opravljenih v mansardi. Predmet poročil niso bile morebitne poškodbe v tožnikovem stanovanju. Kolikor je šlo za vpliv na tožnikovo nepremičnino, je šlo za posplošene ocene, ki niso bile podprte z izračuni. Izvedensko mnenje izvedenca B. A. pa je bilo osredotočeno na vpliv na tožnikovo nepremičnino. Pritožbeno sodišče ga sprejema. Tega tudi v pritožbi zatrjevane tehnične podrobnosti ne omajejo. Izvedenec ni opravil statičnega izračuna; vendar ga tudi izvedenca v obeh poročilih nista, pač pa sta postavila le trditve, torej domnevo, ki bi jo bilo treba s projektom šele potrditi. Ni res, kar trdi pritožba, da poročili temeljita na statičnih izračunih. V dokaznem postopku tako ni nelogičnosti in napak, dokazna ocena pa je v skladu z 8. členom ZPP.

Če bi sicer podatki v spisu dajali dovolj podlage za ugotovitev, da je gradnja vplivala na tožnikovo nepremičnino, pa bi bil vprašljiv tudi sam tožbeni zahtevek, saj odškodninske sankcije iz 156. člena ZOR predvidevajo, da sodišče toženi stranki naloži, da trpi določen poseg v vir nevarnosti, ki izvira iz njene sfere. V konkretnem primeru predmet tožbenega zahtevka ni konkretizacija ukrepov v zvezi z virom nevarnosti, ampak konkretizacija posegov, potrebnih na stanovanjskem objektu, na katerem naj bi nastajala škoda (glej sodbo VS RS II Ips 500/2006 z dne 5.6.2008).

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.