Jedro

Rok, določen v 23. členu ZZT, je materialni prekluzivni rok, in z njegovim potekom preneha obstajati eden izmed pogojev za pridobitev pravice do osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu ZZT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota L. z dne 12.5.1994, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnika za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev delovnega dovoljenja po določbi 8. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Uradni list RS, št. 33/92, št. 43/98-odl.US), kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. Predloženo potrdilo z dne 3.2.1994 sicer izkazuje, da je tožnik v Republiki Sloveniji skupno prebival deset let, vendar ni imel stalnega prebivališča ob in po uveljavitvi ZZT, le desetletno prebivanje v RS pred uveljavitvijo (ne pa ob uveljavitvi zakona), pa za pridobitev pravic po navedeni določbi ZZT, po presoji sodišča prve stopnje, ne zadostuje. Ker je tožnik zamudil rok za vložitev vloge za pridobitev osebnega dovoljenja po določbi 23. člena ZZT, tudi na tej pravni podlagi ne more pridobiti delovnega dovoljenja. Tožnik bi moral vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja vložiti pred potekom zakonskega roka, ne glede na to, če vloga ni bila popolna, saj bi moral organ prve stopnje, kot to pravilno navaja že tožena stranka, postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o delovnem sporu. Podobno bi veljalo v primeru, če bi tožnik zaprosil za delovno dovoljenje po določbi 24. člena ZZT, kot to tožnik primeroma navaja v tožbi. Na odločitev v zvezi s pridobitvijo osebnega delovnega dovoljenja po določbi 23. člena ZZT tudi ne morejo vplivati ugovori tožnika, češ da je rok za pridobitve dovoljenja pričel teči šele s pravnomočno rešitvijo delovnega spora, ki je tekel pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani. Zmotna pa je tudi njegova trditev, ko navaja, da so pogoji za vložitev prošnje za izdajo delovnega dovoljenja po 23. členu ZZT izpolnjeni šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, ki ugotavlja obstoj delovnega razmerja. Ker je v obravnavanem primeru odločalo o pravilnosti uporabe materialnega predpisa in odločitev ni odvisna od ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje obravnave ni opravilo, saj bi bilo to tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, odločitev sodišča prve stopnje pa tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter odločbo odpravi, tožbi pa ugodi tako, da tožniku izda delovno dovoljenje za čas od 18.10.1992 do 1.2.1995. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnil pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 8. členu takratnega ZZT. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju več kot 10 let prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji bi moralo sodišče prve stopnje ob pogojih v 8. členu ZZT tožbi ugoditi. Prav tako je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok iz 23. člena ZZT. Že Sodišče združenega dela Republike Slovenije v odločbi z dne 23.12.1993 ugotavlja, da rok iz 23. člena ZZT ne ureja pravnega položaja delavcev, ki niso mogli uveljavljati svojih pravic iz tega člena, ker na dan uveljavitve zakona niso bili v delovnem razmerju po krivdi svoje organizacije. Razlaga 23. člena ZZT, kot jo navaja sodišče prve stopnje, ni pravilna. Delovno dovoljenje po 23. členu ZZT je bilo namreč treba pridobiti zato, da je tujec ohranil zaposlitev, saj mu je v nasprotnem primeru po 26. členu ZZT delovno razmerje prenehalo. V konkretnem primeru tožnik ni imel nobene podlage vlagati take prošnje, saj ni bil v delovnem razmerju. Sklepanju sodišča prve stopnje nasprotuje tudi določilo 24. člena ZZT. Rok po določilu 23. člena ZZT je podaljšljiv. V konkretnem primeru bi moralo obveljati stališče, da so se pogoji za vložitev prošnje za izdajo delovnega dovoljenja po 23. členu ZZT sicer izpolnili šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, ki ugotavlja obstoj delovnega razmerja, veljajo pa ex tunc-torej od uveljavitve ZZT dalje. Stališče, da bi morale prošnje biti vložene v roku iz 23. člena ZZT, postopki za pridobitev delovnih dovoljenj pa nato v primerih, kot je tožnikov, prekinjeni, je v nasprotju z dejstvom, da takim osebam, ki na dan uveljavitve ZZT niso bile v delovnem razmerju, sploh ni bilo treba vlagati prošenj (za ohranitev zaposlitve, ker te niso imeli), je v nasprotju z navedenim tolmačenjem zakona (čl. 23 do 26. ZZT) ter v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic in že pridobljenih pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 8. člena ZZT lahko tujec, ki v Republiki Sloveniji biva več kot deset let, na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, pridobi osebno delovno dovoljenje tudi za nedoločen čas. V skladu z 2. odstavkom 23. člena ZZT državljani nekdanje SFRJ oziroma državljani drugih republik nekdanje SFRJ, razen oseb iz tretje alinee prejšnjega odstavka, ki so na dan uveljavitve tega zakona v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju in imajo vsaj 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji, pridobijo osebno delovno -dovoljenje za nedoločen čas, če zanj zaprosijo v roku 90 dni od uveljavitve tega zakona (3. odstavek 23. člena ZZT). Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po 8. členu ZZT. Samo dejstvo desetletnega prebivanja za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po določbi 8. člena ZZT ne zadošča, zato pritožbeni ugovor, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po 8. členu ZZT, ker je izkazal pogoj več kot desetletno bivanje v Republiki Sloveniji, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišča prve stopnje nepravilno razlagalo določbo 23. člena ZZT. Rok, določen v 23. členu ZZT, je materialni prekluzivni rok, in z njegovim potekom preneha obstajati eden izmed pogojev za pridobitev pravice do osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu ZZT. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo že v svoji odločbi, opr. št. U 493/95-4. Ker je tožnik vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja z dne 7.2.1994, vložil po izteku 90-dnevnega roka po uveljavitvi zakona (rok je potekel 15.10.1992), kar v zadevi niti ni sporno, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi 23. člena ZZT ne more pridobiti delovnega dovoljenja. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori v zvezi z navedbami Sodišča združenega dela Republike Slovenije, niti pavšalni pritožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic in že pridobljenih pravic iz delovnega razmerja. Med upravnim sporom je začel veljati Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Uradni list RS, št. 66/2000 in št. 101/2005), z uveljavitvijo katerega je prenehal veljati ZZT (51. člen). ZZDT v 52. členu določa, da se postopki, ki so se začeli po določbah zakona o zaposlovanju tujcev, nadaljujejo po tem zakonu, če je ta za prizadete ugodnejši. Tudi po določbah ZZDT lahko za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas zaprosi tujec, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (12. točka 10. člena). Ker pa iz upravnih spisov, kot to pojasnjujeta že sodišče prve stopnje in tožena stranka, ne izhaja, da bi tožnik imel dovoljenje za stalno prebivanje, sprememba predpisov po presoji pritožbenega sodišča na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavr nilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.