Jedro

Slovensko procesno pravo ne pozna dokaznih pravil. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaza pravilno obrazložilo (še) s tem, da tožeča stranka ni konkretno (časovno) opredelila, kaj bi zaslišanje priče doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja glede zatrjevanih zahtev toženke o vinkuliranju police v spornem obdobju, saj bi šlo za informativni dokaz, ki ni dovoljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131466/2014 z dne 3. 10. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.150,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in tožeči stranki naloži njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožeča stranka za toženo stranko do začetka leta 2013 upravljala objekt, ki ga je od nje same v letu 2007 kupila tožena stranka. Med pravdnima strankama je bila 1. 2. 2007 sklenjena najemna pogodba za obdobje pet let, s katero je tožeča stranka od tožene stranke vzela v najem nepremičnino T. Tožeča stranka je pri Zavarovalnici X sklenila zavarovalno pogodbo za obdobje desetih let, od 2007 – 2017, s katero je zavarovala poslovni sektor – nepremično T in kasneje še z aneksom splošno poslovno in civilno odgovornost. Zavarovalec je bila tožeča stranka, v zavarovalni polici je bila kot zavarovanec navedena tožena stranka. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka plačevala zavarovalno premijo Zavarovalnici X in vse do leta 2013 je po prefakturiranju tega stroška na toženo stranko, le-ta enak znesek plačala tožnici. Za obdobje od oktober 2013 do september 2014 je tožena stranka plačilo tega zneska zavrnila, saj je najemna pogodba za zavarovano nepremičnino tožnici prenehala aprila 2013 ter z njo od takrat dalje ni bila več v nobenem razmerju. V začetku leta 2013 je sklenila pogodbo o upravljanju z novim upravnikom in nepremičnino zavarovala pri Zavarovalnici Y. Aprila 2013 je tožnica vrnila T toženi stranki v posest zaradi prenehanja najemne pogodba.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obveznost tožene stranke ne obstaja ne na pogodbeni in ne na zakonski podlagi. Tožnica zahteva plačilo zneska za premijo za obdobje ob oktobra 2013 do konca septembra 2014. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo kot (pravni) temelj navede stranka, vezano pa je na dejstva – trditve, ki jih ta stranka postavi in v dokaznem postopku uspe dokazati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila zavarovalna pogodba in kasneje aneks sklenjena med tožnico kot zavarovalko in Zavarovalnico X, toženka pa je bila po tej pogodbi in aneksu le zavarovanka, torej upravičenka, če se zgodi zavarovalni primer in ne tudi zavezanka iz nje (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pravilna je tudi ugotovitev, da bi tožnica po prenehanju najemne pogodbe med strankama lahko od zavarovalne pogodbe odstopila, saj ji to izrecno omogoča tretji odstavek 946. člena OZ. Da pri pogodbi vztraja, da je pogodbo v korist toženke 4. 9. 2014 vinkulirala do leta 2017 (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopanje) brez izrecnega naročila toženke, ki je že 17. 4. 2013 sama sklenila zavarovanje z drugo zavarovalnico, je torej zgolj odločitev tožnice, ne more pa tega bremena (plačila premije) prevaliti na toženko. Pritožbena izvajanja, da zavarovalna pogodba zavezuje toženko so napačna.

8. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da bi tožena stranka pristala na plačilo premij za obdobje 10 let, pač pa iz obrazložitve sodne sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je pristala na povračilo premij za vsako leto posebej. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato je ne morejo omajati pritožbene navedbe tožeče stranke, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno.

9. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je kršilo pravdni postopek s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog zaslišanja priče M., ki je zaposlen pri Zavarovalnici X in je v postopku sklenitve zavarovalne pogodbe aktivno sodeloval. Sodišče prve stopnje je res napačno zapisalo, da zaslišanje priče ne more biti dokaz glede tega, ali in kdaj je tožena stranka zavarovalnici pošiljala dopise za vinkulacijo, saj je za ugotavljanje teh dejstev primeren dokaz v predložitvi ustreznih listin. Pritožbena navedba, da slovensko procesno pravo ne pozna dokaznih pravil, drži, vendar pa je sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaza pravilno obrazložilo (še) s tem, da tožeča stranka ni konkretno (časovno) opredelila, kaj bi zaslišanje M. doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja glede zatrjevanih zahtev toženke o vinkuliranju police v spornem obdobju, saj bi šlo za informativni dokaz, ki ni dovoljen. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da ni pomembno, točno kdaj so bile zahteve dane, saj so bile v času trajanja najema zahtevane vsako leto. Med strankama je bilo namreč sporno prav to, ali je za čas od oktobra 2013 do septembra 2014 toženka zahtevala vinkulacijo, tako kot prej vsako leto, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (točka 14). Toženka je navajala, da je najemna pogodba prenehala in da tožnici ni naročila vinkulacije za sporno obdobje. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zahtevalo konkretne trditve glede dokaznega predloga priče M., da je toženka prav v spornem obdobju zahtevala vinkulacijo police.

10. Pritožba navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče F., prokurista toženke v času sklenitve zavarovalne pogodbe, na naroku 23. 6. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu v drugi zadevi, Pg 428/2011, ko je izpovedoval, da je štel, da se zavarovalna pogodba nadaljuje, v predmetnem postopku pa je trdil drugače, pri tem pa je bil zelo neprepričljiv. Trditve pritožnice, da gre za neverodostojno pričo, ki ji sodišče prve stopnje ne bi smelo dati tolikšne teže, izhajajo zgolj iz tega, da naj bi v drugem postopku ta priča govorila drugače. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da je svoj odločitev oprlo le na pričo M., pač pa je upoštevaje vse izvedene dokaze napravilo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnici ni uspelo dokazati, da ji je toženka naročila skleniti zavarovalno pogodbo v njeno korist za obdobje 10 let in se zavezati za vračilo premij, katere se je v zavarovalni pogodbi zavezala plačevati tožnica (17. in 18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbeno razmerje za celotno obdobje zavarovalne pogodbe med tožnico in Zavarovalnico X. Tožena stranka se je temu upirala in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po prenehanju najemne pogodbe ni želela zavarovanja, ki ga je sklenila tožeča stranka, saj je sama sklenila novo zavarovanje z drugo zavarovalnico.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala plačila sporne premije za leto 2013 Zavarovalnici X, ki naj bi ga povrnila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da iz dopisa Zavarovalnice X ne izhaja, za plačilo katerih računov gre. Navedba, da so do nje poravnane vse premije, pa ni zadosten dokaz, da bi lahko tožeča stranka zatrjevala, da je plačala nekaj namesto tožene stranke, tudi če bi za to obstajala zakonska ali pogodbena podlaga.

12. Pritožbeno sodišče se je izreklo samo o tistih pritožbenih navedbah, ki so bistvene za njegovo odločitev, tako se ni izrekalo o trditvah glede upravljanja novega upravnika in o tem, da je sodišče obravnavalo trditve iz pripravljalne vloge toženke, ko je bil prvi narok že zaključen, saj ne gre za nosilne razloge sodbe sodišča prve stopnje.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Pritožnica je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo tožene stranke v višini nagrade za postopek po odvetniški tarifi št. 3210 v višini 545,60 EUR, 20,00 EUR pavšalnih stroškov poštnine in pripadajoči 22 % DDV. Izrek o stroških temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.