Jedro

Sodišče prve stopnje je zatrjevano škodo pravilno opredelilo kot škodo zaradi zaupanja. V konkretnem primeru namreč tožeča stranka (kupec) zoper toženo stranko (prodajalca) uveljavlja zahtevek na povračilo 34.189,55 EUR, kolikor je morala tožeča stranka, zaradi zatrjevane napake toženčeve vodovodne cevi, plačati svojemu končnemu kupcu. Odgovornost za tovrstno škodo pa se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, temveč po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Ena izmed teh je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Da tožeča stranka zahtevka v tem roku ni uveljavljala, pa pritožbeno ni izpodbijano.

Udeležencem, ki so našteti v 2. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, med katere sodijo tudi stranke, se, glede na to, da je na relaciji Ž. – K. vzpostavljena avtobusna povezava, prizna le cena povratne avtobusne vozovnice.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper izpodbijano II. točko izreka se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se znesek 927,12 EUR nadomesti z zneskom 1.727,77 EUR.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.221,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom tožbeni zahtevek za plačilo 34.189,55 EUR zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 927,12 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper stroškovno odločitev (II. točko izreka sodbe) se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tudi tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožeči stranki je bila pritožba tožene stranke vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke:

7. Pritožbeno sporno je zgolj vprašanje, ali ima zahtevek tožeče stranke značilnost škode zaradi zaupanja ali refleksne škode.

8. Značilnosti škode zaradi zaupanja imajo vsi zahtevki, ki jih v razmerju do kupca uveljavijo njegovi sopogodbeniki iz pravnih razmerij, ki jih je kupec sklenil v zaupanju, da bo prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost. Tako značilnost imajo v razmerju med kupcem in prodajalcem tudi vsi zahtevki, ki jih zaradi napak stvari do kupca uveljavljajo njegovi (končni) kupci (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 174).

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zatrjevano škodo pravilno opredelilo kot škodo zaradi zaupanja. Tožeča stranka (kupec) zoper toženo stranko (prodajalca) uveljavlja zahtevek na povračilo 34.189,55 EUR, kolikor je morala tožeča stranka plačati svojemu končnemu kupcu zaradi zatrjevane napake toženčeve vodovodne cevi. Odgovornost za tovrstno škodo se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, temveč po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Ena izmed teh je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 480. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Da tožeča stranka zahtevka v tem roku ni uveljavljala, pritožbeno ni izpodbijano, zato je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna.

10. Ob tem višje sodišče pojasnjuje, da zgolj zaradi tega, ker je tožeča stranka končnemu kupcu sanirala škodo na drugih stvareh, ne na cevi sami, zahtevek tožeče stranke do tožene stranke nima značilnost refleksne škode, kot to zmotno meni pritožnica. Okoliščina, katero vrsto škode je končni kupec zahteval od tožeče stranke, v konkretnem primeru (ki se nanaša na razmerje med prvotnim kupcem in prodajalcem) ni relevantna. Posledično tudi ni utemeljeno stališče pritožnice, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da vtoževana škoda ne predstavlja refleksne škode, po drugi strani pa, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo za škodo iz naslova plačila sanacije stvari, ki ne predstavljajo prodane stvari – vodovodne cevi. Prav tako ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da iz trditev in dokazov tožeče stranke izhaja uveljavljanje škode zaradi zaupanja, čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da gre za refleksno škodo. V tem namreč ni nobenega nasprotja, gre zgolj za subsumpcijo dejstev pod pravilno pravno normo.

11. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tej točki potrdilo (353. člen ZPP).

12. Glede pritožbe tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe je višje sodišče odločalo v 16. točki obrazložitve te sodbe.

Pritožba tožene stranke:

13. Tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev v stroškovnem delu. Po prepričanju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje glede na vrednost spornega predmeta toženi stranki priznati nagrado za postopek v višini 703,30 EUR, nagrado za narok v višini 649,20 EUR, pavšalno nadomestilo izdelavo in izročitev dokumentov v višini 20,00 EUR ter pavšalno nadomestilo za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV, ter potne stroške pooblaščenca na relaciji L. – K. – L. za narok dne 26. 10. 2016 in 11. 1. 2017 vsakič v višini 21,46 EUR in še potne stroške zakonitega zastopnika tožene stranke v višini kilometrine na relaciji Ž. – K. – Ž. v višini 45,00 EUR, kar vse skupaj znese 1.786,77 EUR.

14. Pritožnica ima prav, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje s sodbo priznalo toženi stranki, napačen. Da je očitno napačen oziroma da se je sodišču prve stopnje pripetila očitna računska pomota, izhaja že iz stroškovnika tožene stranke, na katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo vse priglašene stroške in prav v takšni višini, kot jih tožena stranka navaja v pritožbi (njihov skupni seštevek znaša 1.786,77 EUR, prim. l. št. 20 in 80 spisa). Priznani stroški na stroškovniku so tudi skladni z ZOdvT, zato je tožena stranka do njih upravičena in bi ji jih sodišče prve stopnje s sodbo moralo priznati.

15. Izjema velja (in je v tem delu je utemeljena pritožba tožeče stranke, čeprav je razloge višje sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP) glede priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov, ker tožena stranka niti ni specificirano zatrjevala, da bi pooblaščenec za potrebe tega postopka fotokopiral ali tiskal ali izročil elektronsko shranjene datoteke (tar. št. 6000 ZOdvT). In pa glede povračila potnih stroškov zakonitega zastopnika na relaciji Ž. – K. – Ž. Udeležencem, ki so našteti v 2. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003), med katere sodijo tudi stranke, se namreč, glede na to, da je na relaciji Ž. – K. vzpostavljena avtobusna povezava, prizna le cena povratne avtobusne vozovnice, ki pa v konkretnem primeru znaša 10,4 (2 x 5,2 EUR) in ne 45,00 EUR, kot je to zahtevala tožena stranka.

16. Priznani stroški tožene stranke tako obsegajo: nagrado za postopek v višini 703,30 EUR (tar. št. 3100, 541 EUR x 1,3), nagrado za narok v višini 649,20 EUR (tar. št. 3102, 541 EUR x 1,2), pavšalno nadomestilo za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV, potne stroške pooblaščenca na relaciji L. – K. – L. za narok dne 26. 10. 2016 in 11. 1. 2017 vsakič v višini kilometrine 21,46 EUR ter potne stroške avtobusnega prevoza zakonitega zastopnika tožene stranke na relaciji Ž. – K. – Ž. v višini 10,4 EUR, kar vse skupaj znese 1.727,77 EUR.

17. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano II. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je znesek 927,12 EUR nadomestilo z zneskom 1.727,77 EUR (peta alineja 358. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov:

18. Tožeča stranka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla, zoper odločitev o stroških postopka pa je uspela v zanemarljivem delu (5,9 %), zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, povrniti pa mora toženi stranki potrebne stroške odgovora na pritožbo in stroške njene pritožbe, ker je z njo v pretežnem delu (tj. v 93,6 %) uspela (drugi in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter 155. členom ZPP).

19. Priznani potrebni stroški za pritožbo tožene stranke glede na vrednost stroškovnega dela zahtevka, s katerim tožena stranka ni uspela, tj. 859,65 EUR (in ne 34.189,55 EUR, ki jo je kot vrednost spornega predmeta vzela tožena stranka), obsegajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 68,80 EUR (tar. št. 3210, 43,00 EUR x 1,6), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov v višini 20,00 (tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV, ter 33,00 EUR za sodno takso, kar znese 141,37 EUR. Priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov višje sodišče toženi stranki ni priznalo iz razlogov, ki jih je višje sodišče navedlo v 15. točki te obrazložitve.

20. Priznani potrebni stroški odgovora na pritožbo pa obsegajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 865,60 EUR (tar. št. 3210, 541,00 EUR x 1,6), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov v višini 20,00 (tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV, kar znese 1.080,43 EUR. Priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov višje sodišče toženi stranki ni priznalo iz razlogov, ki so pojasnjeni v 15. točki te obrazložitve. Sodne takse za odgovor na pritožbo ni.

21. Skupaj tako pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 1.221,80 EUR, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 299. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).