Jedro

Pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je bila kljub nespoštovanju predpisane obličnosti sklenjena veljavna menjalna pogodba, bi načelno lahko vplival na presojo opravičljivosti zmote in s tem dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika. Vendar pa revident ocene njegove (ne)dobrovernosti ne izpodbija, temveč se osredotoča le na obdobje po uvedbi dedovanja v letu 1988. V tej luči se navedbe v zvezi s sklenjeno menjalno pogodbo, ob dejstvu, da je za presojo tožnikove dobrovernosti odločilno obdobje od leta 1988, pokažejo kot pravno nepomembne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 363,98 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 3038 in 3039 vl. št. 36 k. o. ... in izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožečo stranko. Ugodilo je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in tožniku naložilo, da mora toženki v roku 15 dni izročiti v posest parc. št. 3038 in 3039 vl. št. 36 k. o. ... in ji povrniti pravdne stroške. Ocenilo je, da je tožnik izkazal posest spornih nepremičnin od leta 1969, vendar pa je toženki uspelo ovreči domnevo njegove dobre vere, zato tožnik ni pridobil lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in mora toženki izročiti sporni nepremičnini.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni v celoti obravnavalo konkretnih in obrazloženih pritožbenih navedb tožeče stranke, ki je opozorila na pomanjkljivo dokazno oceno. Sodba sodišča prve stopnje temelji na toženkinem neargumentiranem zanikanju dobrovernosti tožnikove posesti in nima razlogov o odločilnem dejstvu, kdaj se je toženka obrnila na tožnika, ki je predlagal odkup ali najem nepremičnin. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da tožnik ni bil v dobri veri oziroma zakaj verjame toženki. V zvezi s tem je podano očitno neskladje med izpovedma toženke in priče M. V. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, naj se dodatno zasliši tožnik, zato je dokazna ocena v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo, ampak je to kršitev skušalo sanirati sodišče druge stopnje, zato je bila kršena tožnikova pravica do pritožbe oziroma je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dobroverni lastniški posestnik je tudi tisti, ki je pridobil posest stvari z dedovanjem, zmotno misleč, da je bil posestni prednik lastnik stvari. Vprašanje dobrovernosti se nanaša na mišljenje glede njegove lastninske pravice, ne pa na njegovo mišljenje glede pravice druge osebe (njegovega pravnega prednika). Zmotno je zato stališče sodišča druge stopnje, da bi tožnik mogel pridobiti lastninsko pravico z dedovanjem le, če je bil lastnik sporne nepremičnine njegov oče, kar pa ni bil, ker ni bil vknjižen v zemljiško knjigo. Vprašanje je, ali je tožnik sploh mogel vedeti, da nepremičnine niso njegova last, saj so vključene v širši kompleks vinograda. Če bi se toženka res štela za zemljiškoknjižno lastnico, ne bi začela postopka za denacionalizacijo. Ne drži, da v konkretnem primeru ni šlo za menjalno pogodbo, ker posel „ni bil realiziran s prepisom lastništva“.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in povrnitev revizijskih stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato dejansko vprašanje, ali je tožnik vedel ali mogel vedeti, da sporne nepremičnine niso njegova last, ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi in odgovorili na vprašanje, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči navedbe tožeče stranke, ki jih izpostavlja v reviziji, vzeli na znanje, pretehtali njihovo relevantnost in se do njih v obrazložitvi tudi opredelili.

8. Nižji sodišči sta tako zavzeli jasno stališče, kdaj se je toženka obrnila na tožnika, ki je predlagal odkup ali najem nepremičnin, in sicer se je to zgodilo pred vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka s strani toženke 25. 1. 1994 (prvi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje in zadnja stran sodbe sodišča druge stopnje). Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, na podlagi česa je sodišče sklenilo, da tožnik ni bil v dobri veri. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je svoj sklep o nedobrovernosti oprlo na zaslišanje toženke in priče M. V., sodišče druge stopnje pa je to dokazno oceno sprejelo. Poudariti je treba, da nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki je verjelo toženki, ne more prerasti v postopkovno kršitev.

9. Tožnik v reviziji ni navedel razlogov, zaradi katerih naj bi bila dokazna ocena sodišča v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato zadošča odgovor, da sporna dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi, preverljivi in prepričljivi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

10. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog z dodatnim zaslišanjem tožnika. Tožnik je predlagal, naj se dodatno zasliši glede okoliščine, kdaj je izvedel, da je lastnica nepremičnin toženka, na naroku 5. 3. 2008. V zvezi s tem vprašanjem sta bili predhodno že zaslišani obe pravdni stranki, in sicer na naroku 31. 3. 2006, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da zavrnitev dokaznega predloga pomeni nedovoljeno anticipirano dokazno oceno. Res je, da zavrnitve dokaznega predloga ni izrecno obrazložilo, je pa to storilo sodišče druge stopnje, ki je v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila potrebna. S tem je zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišče izhajajo iz 22. člena Ustave RS.

11. Povsem odveč je razpravljanje o pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da bi tožnik mogel pridobiti lastninsko pravico z dedovanjem le, če bi bil lastnik sporne nepremičnine njegov oče, kar pa ni bil, ker ni bil vknjižen v zemljiško knjigo. Sodišče je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z drugim nosilnim razlogom, to je, da tožnik ni bil v dobri veri od trenutka, ko se je pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo nanj obrnila toženka, ob tej priložnosti pa ji je tožnik predlagal odkup ali najem nepremičnin.

12. Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico originarno s priposestvovanjem, v zvezi s čimer se je kot odločilna izpostavila okoliščina njegove dobrovernosti in njegovega pravnega prednika. Nižji sodišči sta obstoj dobroverne lastniške posesti pravilno presojali v skladu z določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v skladu s katerim je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Sklep o tožnikovi nedobrovernosti sta oprli na izpoved toženke, da se je pred vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka kot zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin obrnila na tožnika, ki je predlagal njun odkup ali najem. V tem kontekstu sta ovrednotili tudi (ne)obstoj pravnih posledic dogovora iz leta 1969 med člani zadruge A. in toženkinim očetom, ki je za zadrugo prispeval parc. št. 3038 in 3039 k. o. ..., o menjavi teh parcel za parc. št. 1649 k. o. ..., po domače imenovano N. Ugotovili sta, da pogodba o menjavi nepremičnin ni bila realizirana, ker parc. št. 1649 k. o. ... nikoli ni bila vknjižena kot last kmetijske zadruge, zato tudi ni moglo priti do vknjižbe lastninske pravice v korist toženkinega očeta.

13. Z revizijskimi navedbami se je mogoče strinjati v delu, v katerem tožnik opozarja, da pomanjkljiva izvedba prenosa lastninske pravice oziroma odsotnost vknjižbe še ne pomeni, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je bila kljub nespoštovanju predpisane obličnosti (9. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Ur. l. FLRJ, št. 26/54-56/80(1)) sklenjena veljavna menjalna pogodba, bi načelno lahko vplival na presojo opravičljivosti zmote in s tem dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika. Vendar pa revident ocene njegove (ne)dobrovernosti ne izpodbija, temveč se osredotoča le na obdobje po uvedbi dedovanja v letu 1988. V tej luči se navedbe v zvezi s sklenjeno menjalno pogodbo, ob dejstvu, da je za presojo tožnikove dobrovernosti odločilno obdobje od leta 1988, pokažejo kot pravno nepomembne.

14. Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03), in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, posvet s stranko (oboje z DDV) in materialne stroške, skupaj 363,98 EUR.

Op. št. (1): Zakon je v Sloveniji prenehal veljati 31. 7. 1976 (Ur. l. SRS, št. 19/76).