Jedro

Odločanje o širini oziroma o obsegu javne ceste kot grajenega javnega dobra nujno implicira odločitev o statusu slednjega in ki ga je mogoče podeliti ali odvzeti le s konstitutivnim aktom o ustanovitvi ali ukinitvi javnega dobra. Način pridobitve (v celoti ali v delu) oziroma izgube (v celoti ali v delu) statusa javne ceste je urejen v določbah 5. in 6. člena ZJC, v katerih so določeni podlaga, postopek in pristojnost upravnega organa, ki o tem odloči z odločbo konstitutivne narave. Z razglasitvijo statusa se določi tudi režim uporabe javnega dobra. Ureditev takega režima, ki zasleduje javno korist, je v pristojnosti upravnega organa; sleherno poseganje vanj s sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku, pa bi hkrati pomenilo poseg v ustavno načelo delitve oblasti.

Izrek

Revizija se zavrne. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnikov in toženi stranki naložilo, da mora v izreku prvostopne sodbe natančneje opredeljeno območje občinske ceste, parc. št. 1630 k.o... urediti in razširiti tako, da bo njena širina po celotni, na kopiji katastrskega načrta z zeleno barvo označeni dolžini znašala toliko kot znaša širina poti na kopiji katastrskega načrta, urediti naklon te ceste na isti dolžini tako, da bo v tem delu normalno prevozna z vsemi prevoznimi sredstvi v vsakem letnem času in da bo ta del ceste v zimskem času mogoče plužiti ter da bo cesta služila kot normalen dostop z vsemi prevoznimi sredstvi do v izreku prvostopne sodbe naštetih nepremičnin tožnikov in kot povezovalna krožna pot med ulico N. in V. cesto. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v presežku, to je v delu za ureditev ceste v širini vsaj 3,5 m oziroma glede terjane ureditve ceste v širini, ki presega v kopiji katastrskega načrta določeno širino, zavrnilo, o stroških postopka pa je odločilo, da jih pravdni stranki nosita vsaka svoje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Tako je odločilo z obrazložitvijo, da za odločanje o zahtevku, ki ga uveljavljajo tožniki, ni sodne pristojnosti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zahtevek za ureditev in vzdrževanje javne poti nima podlage v civilnopravnih razmerjih med strankami in ne predstavlja varstva zasebnega, temveč lahko zasleduje le javni interes, ki je varovan v upravnem postopku pred upravnim organom in ki v razmerju do sporne zadeve opravlja oblastno funkcijo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo.

Zakonsko predvidenih revizijskih razlogov, ki bi jih uveljavljali, izrecno ne navajajo, sicer pa se med drugim sklicujejo na vse navedbe, ki so jih podali že v tožbi, v pripravljalnih vlogah in v pritožbi ter na listine, ki so jih vložili v spis med postopkom. Od tožene stranke so v tem postopku terjali, da sanira stanje, ki ga je sama povzročila in ki ga nikakor ni hotela urediti v okviru upravnega postopka. Tožena stranka bi bila kot upravljalec javne ceste dolžna poskrbeti za takšno stanje ceste, da jo lahko uporabljajo vsi zainteresirani občani, vendar je z izdajo soglasja F. M. za gradnjo škarpe dosegla ravno nasprotno - namreč zoženje ceste. Tožnikom ni jasno, kako bi lahko uveljavili svoje pravice v upravnem postopku, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje odgovora na to vprašanje. Takšne možnosti pa tožniki tudi sicer nimajo glede na veljavno zakonodajo, saj so bila vsa njihova prizadevanja za uveljavitev pravic v upravnem postopku neuspešna. Ker tožena stranka na vloge tožnikov v upravnem postopku ni reagirala, so bili tožniki prisiljeni uveljavljati pravico do uporabe javne poti v sodnem postopku. Pravno podlago za zahtevek pa vidijo tožniki tudi v določbah 133. člena Obligacijskega zakonika ter v določbah Zakona o komunalnih dejavnostih, Odloka o pomožnih objektih Občine L. ter občinskega Odloka o razvrstitvi ulic, vaških cest in poti. Sicer pa tožniki niso bili obveščeni o upravnem postopku zaradi izdaje dovoljenja F. M. za izgradnjo podpornega zidu in niso imeli možnosti preprečiti izdaje odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa izraženo stališče bi bilo po mnenju tožnikov mogoče razumeti, da je upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih cest prepuščeno izključno prosti presoji tožene stranke in da uporabniki nimajo možnosti uveljavljanja varstva njihovih pravic. Delna pravna praznina s tem v zvezi ne more biti v škodo tožnikom, saj bi to pomenilo kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom in pravice do sodnega varstva. Tožniki predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila po 375. členu v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Spričo sklicevanja tožnikov v reviziji na njihove navedbe, ki so jih podali že v tožbi, v pripravljalnih vlogah in v pritožbi, je treba uvodoma pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) in tožnike napotiti na določbo 371. člena ZPP, po kateri revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava).

Tožniki so glede na njihove navedbe in vsebino tožbenega zahtevka hoteli v tem postopku doseči pri toženi stranki predvsem razširitev javne ceste, ki je po določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC, Uradni list RS, št. 29/97) javno dobro in izven pravnega prometa. Odločanje o širini oziroma o obsegu javne ceste kot grajenega javnega dobra pa nujno implicira odločitev o statusu slednjega in ki ga je mogoče podeliti ali odvzeti le s konstitutivnim aktom o ustanovitvi ali o ukinitvi javnega dobra. Način pridobitve (v celoti ali v delu) oziroma izgube (v celoti ali v delu) statusa javne ceste je urejen v določbah 5. in 6. člena ZJC, v katerih so določeni podlaga, postopek in pristojnost upravnega organa, ki o tem odloči z odločbo konstitutivne narave. Ker se z razglasitvijo statusa določi tudi režim uporabe javnega dobra, velja doslej obrazloženo tudi za preostali del zahtevka iz tožbe, po katerem terjajo tožniki "ureditev" javne ceste na način, opisan v njihovem zahtevku. Ureditev takega režima, ki zasleduje javno korist, je v pristojnosti upravnega organa; sleherno poseganje vanj s sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku, pa bi hkrati pomenilo poseg v ustavno načelo delitve oblasti.

Vprašanje ustreznosti normativne ureditve varstva uporabnikov javnega dobra, ki ga načenjajo tožniki, ne more biti predmet revizijske presoje. Pomembno je, da je za takšno varstvo vendarle predvidena predvsem upravnopravna pot (na primer priznavanje položaja stranke osebam, ki izkažejo, da je z aktom o ureditvi ali spremembi režima javnega dobra kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist, nadzor inšpekcijskih organov nad izvajanjem ZJC, predviden z določbami 72. do 75. člena istega zakona itd.), ki spričo obstoja specialnih predpisov izključuje možnost sodnega varstva po splošnih določbah 133. člena Obligacijskega zakonika, na katere se sklicujejo tožniki v reviziji (ne glede na to, da iz pravkar navedene določbe ne izhaja materialnopravno upravičenje za zahtevek iz tožbe tožnikov), medtem ko v ostalih predpisih, na katere se v reviziji sklicujejo tožniki, ni nobene opore za sklepanje o predvideni sodni pristojnosti za odločanje v tem postopku. Drugačne odločitve končno ne narekuje niti revizijska trditev, da so bila vsa prizadevanja tožnikov za uveljavitev njihovih pravic v upravnem postopku neuspešna, saj je postopek za uveljavitev pravic, vključno s pristojnostjo za odločanje, vnaprej predviden - torej neodvisno od uspeha strank v postopku. Po obrazloženem je tako bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnikov, ki z revizijo niso uspeli) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki ji spričo vsebine odgovora in stanja stvari ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).