Jedro

Sodišče druge stopnje je spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo določbo prve točke 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve. Zato gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbe tožene stranke, na podlagi katerih je bila tožnica razporejena z delovnega mesta klinični psiholog (svetovalec I) na delovno mesto psiholog (višji strokovni sodelavec). Pri tem naj bi šlo tudi za razporeditev v drugo organizacijsko enoto. Sodišče je presodilo, da tožena stranka razloga za prerazporeditev ni dokazala, tožnica pa je ves čas opravljala isto oziroma enako delo kliničnega psihologa v isti organizacijski enoti.

Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za izdajo odločbe o razporeditvi na delovno mesto kliničnega psihologa v skladu z aktom o sistemizaciji za čas od 1. 11. 1999 do 1. 11. 2000. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in zahtevke tožnice zavrnilo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno zaključilo, da je dokazno breme na toženi stranki, ki razloga za prerazporeditev ni dokazala. Bistveno za zakonito odločitev je, da je tožnica pridobila ustrezen pogoj za razporeditev na delovno mesto kliničnega psihologa šele z datumom pridobljene specializacije, ki je pogoj za zasedbo takega delovnega mesta. Za samo razporeditev ni odločilno, kakšno delo je sicer tožnica opravljala.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti z zaslišanjem priče J.P.C., ugotovilo, da je tožnica opravljala povsem ista dela in naloge v isti službi tako pred izdajo izpodbijane odločbe, kot tudi v času izpodbijanih odločb in še nadalje po letu 2000, ko je bila tudi formalno z odločbo razporejena na delovno mesto kliničnega psihologa.

Sodišče druge stopnje pa je, ne da bi samo izvajalo dokaze, ugotovilo drugačno dejansko stanje. Zgolj dejstvo, da tožnica v spornem obdobju ni izpolnjevala formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta kliničnega psihologa, še ne pomeni, da teh del in nalog ni dejansko opravljala. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo, da bi odločba o razporeditvi lahko učinkovala šele od dokončnosti (to je od 12. 3. 2000) dalje. Tožnica je tudi v spornem obdobju dejansko opravljala delo kliničnega psihologa, ne glede na izdane odločbe. Ker je plača odvisna od dela, ki se dejansko opravlja, je tudi iz tega razloga potrebno razveljaviti izpodbijane odločbe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno sicer ne uveljavlja. Iz revizijskih navedb pa je mogoče povzeti zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi prve stopnje, in na podlagi drugačnega dejanskega stanja spremenilo sodbo prve stopnje. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na pričevanje J.C.P., torej na dokaz, ki je bil neposredno izveden na glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji.

Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov pa lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP).

Pri tem revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je za odločitev o tožbenem zahtevku najprej pomembno ugotoviti, kaj je sploh predmet spora. Tožnica je postavila dva zahtevka: - razveljavitev razporeditvenih odločb tožene stranke z dne 16. 11. 1999 in dne 21. 3. 2000, ter - izdajo odločbe o razporeditvi na delovno mesto kliničnega psihologa v skladu z aktom o sistemizaciji tožene stranke.

Po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990) velja načelo, da ima delavec pravico opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje. Določbe obeh zakonov, ki urejajo razporejanje delavcev (17. in naslednji členi ZTPDR, 17. in naslednji členi ZDR), so torej izjeme od pravila. Navedeno načelo velja tudi za delavce v državnih organih, ker 1. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO) določa, da se delovna razmerja delavcev v državnih organih (kar so tudi zaposleni na MORS) urejajo z ZTPDR in ZDR (1990) in z ZDDO, če ni v posebnem zakonu drugače določeno.

Razporeditvene odločbe navajajo kot pravno podlago 30. člen ZDDO, po katerem se razporejanje delavcev v državnih organih izvaja na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti pa če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala nobenega razloga za razporeditev tožnice, pa tudi, da je tožnica ves čas - tudi v času veljavnosti spornih odločb - opravljalo isto delo kliničnega psihologa in da tožnica nikoli ni šla na delo v drugo organizacijsko enoto.

Ker je razporejanje izjema od pravila opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje, je zakonitost razporeditve podana le tedaj, če je bila izvedena po predpisanem postopku in če so bili zanjo izpolnjeni pogoji, ki so določeni v materialnem pravu. Delodajalec mora te pogoje pri razporejanju upoštevati, v morebitnem delovnem sporu pa mora dokazati, da so bili za razporeditev podani formalni in materialnopravni pogoji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe o razporeditvi ni navedla konkretnih razlogov, zakaj je bilo tožnico treba razporediti, čeprav je takšna obrazložitev bistvena za zakonitost odločbe. To pomeni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti razporeditve tožnic pravilna.

Sodišče druge stopnje je tako odločitev spremenilo zato, ker je sprejelo drugačno dokazno oceno izpovedi priče J.C.P. oziroma je svojo odločitev oprlo na tiste izjave te priče, ki sploh niso bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem pa odločitev sodišča druge stopnje očitno izhaja tudi iz nedoslednega upoštevanja predmeta spora.

Tožnica je bila z odločbo tožene stranke št. 185-03-1/97 z dne 28. 10. 1997 razporejena na delovno mesto klinični psiholog - svetovalec I (priloga B1), ki je v predloženi sistemizaciji delovnih mest (priloga B7) navedeno pod zap. št. 129, s količnikom za določitev osnovne plače 3,60. S sporno odločbo št. 185-01-2/99 z dne 16. 11. 1999 je bila tožnica razporejena na delovno mesto psiholog - višji strokovni sodelavec (priloga B2), navedenim v sistemizaciji pod zap.

št. 357 z istim količnikom za določitev osnovne plače. Za obe delovni mesti je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe (VII/I), brez posebnega pogoja specializacije.

Sodišče druge stopnje svojo odločitev o zakonitosti in pravilnosti sporne razporeditve utemeljuje predvsem s tem, da je tožnica pridobila ustrezen pogoj za razporeditev na delovno mesto kliničnega psihologa šele z datumom pridobljene specializacije. Iz navajanja izpovedi priče izhaja, da ima sodišče druge stopnje očitno v mislih delovno mesto, ki je v sistemizaciji navedeno pod zap. št. 380: klinični psiholog - višji svetovalec.

Trditev, da je bila tožnica razporejena z delovnega mesta klinični psiholog - svetovalec I zato, ker za to delovno mesto ne izpolnjuje predpisanih pogojev, se zdi nesmiselna. Za to delovno mesto se po sistemizaciji - kakršno je predložila tožena stranka sama - ne zahteva specializacija. Zahteva se le izobrazba, ki jo je tožnica očitno imela. Drugih razlogov za razporeditev na delovno mesto psiholog - višji strokovni sodelavec ni bilo. Ali je tožnica izpolnjevala pogoje za delovno mesto klinični psiholog - višji svetovalec oziroma ali bi morala biti že v letu 1999 razporejena na to delovno mesto, pa je drugo vprašanje, ki na samo zakonitost sporne razporeditve neposredno ne vpliva. Ker ni bilo nobenega zakonitega razloga za razporeditev tožnice, je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Razveljavitev sklepov o razporeditvi pomeni, da ostane v veljavi prejšnja razporeditev: to je na delovno mesto klinični psiholog - svetovalec I. Za razporeditev na zahtevnejše delovno mesto tožnica še ni izpolnjevala pogojev. Zato odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče razumeti kot obveznosti tožene stranke, da tožnico formalno razporedi na delovno mesto klinični psiholog - višji svetovalec.

Sodišče druge stopnje je spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo določbo prve točke 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve. Zato gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar tožena stranka uveljavlja v reviziji zoper sodbo druge stopnje.

Ker sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), bo potrebno v ponovljenem postopku najprej na seji senata ugotoviti in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (ocena pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov pa je ugotavljanje dejanskega stanja) pred sodiščem druge stopnje ponoviti v prvostopnem postopku že izvedene dokaze. Če bo do takega zaključka prišlo, bo moralo, zaradi varovanja temeljnega načela ZPP - načela neposrednosti (4. člen ZPP), pred sodiščem druge stopnje razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP).