Jedro

Ugotovitve, da je šlo za prevzemanje novih oziroma dodatnih obveznost ne more spremeniti niti zatrjevano dejstvo, da je obveznosti v enakem obsegu imel že prej in da gre laično rečeno le za „podaljševanje obveznosti, prevzetih pred spornim obdobjem“.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek odpusta obveznosti zoper dolžnika Z. M. ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je po pooblaščencu pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor upnika zoper postopek odpusta obveznosti v celoti zavrne kot neutemeljen in mu naloži povrnitev stroškov dolžnika. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za svojo odločitev pravilno navedlo, da po 4. točki 399. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odpust obveznosti ni dovoljen, če stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzema obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če razpolaga s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

5. Sodišče prve stopnje je nadalje dejansko stanje natančno ugotovilo in obrazložilo, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred začetkom osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki niso sorazmerne z njegovim premoženjskim položajem in na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo že citirano pravno pravilo in posledico, to je zavrnitev predloga za odpust obveznosti. Ugotovilo namreč je, da je po otvoritvenem poročilu (red. št. 121) premoženje dolžnika znašalo 1.591.283,66 EUR. V triletnem obdobju pred začetkom osebnega stečaja pa je prevzel kreditne in poroštvene obveznosti v skupni višini 13.880.085,80 EUR.

6. Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, da v treh letih pred začetkom stečajnega postopka ni prevzemal novih obveznosti, saj naj bi z listinsko dokumentacijo izkazal, da so bile sklenjene „nove“ kreditne pogodbe, kjer je dolžnik nastopal kot kreditojemalec za že obstoječe kredite ali nadomeščena že obstoječa poroštva z novimi enakovrednimi. Pri predmetnih pogodbah finančnega toka ni bilo in zato ni bilo povečanja izpostavljenosti, spremembe ali zmanjšanja prej, po osnovni pogodbi, danih zavarovanj. Meni, da se je teoretično zmanjšala izpostavljenost, saj je ponovno prišlo do obračunavanja pogodbenih obresti in ne morda zakonitih zamudnih obresti, kot bi se zaračunavale, v kolikor ne bi prišlo do prenovitve pogodbenega razmerja. Obveznosti je moral prevzeti, saj so to diktirale banke in je lahko njihove pogoje samo sprejel. Enako navaja tudi za obveznosti, kjer je sodeloval kot porok pri prenovitvah obstoječih obligacij. Dana poroštva so nadomestila obstoječa, vsa zavarovanja so ostala enaka. Navaja še, da je kredite najemal izven spornega triletnega obdobja in da tudi takrat ni ravnal lahkomiselno, saj so bila zavarovanja preizkušena s strani poslovnih bank z njihovimi cenilci in na podlagi njihovih predpisov.

7. Pritožnik nima prav, da gre v tem primeru za situacijo, ko v spornem triletnem obdobju pred začetkom stečajnega postopka ni prevzemal novih obveznosti. Pritožnik je nesporno prevzel obveznosti v skupni višini 13.880.085,80 EUR in to v triletnem obdobju pred začetkom stečaja, kar pomeni, da se je zavezal za plačilo dolgov, ki so nesorazmerni z njegovim premoženjskim položajem, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ob začetku stečaja vrednost njegovega premoženja 1.591.283,66 EUR in vsemu navedenemu dolžnik niti ne ugovarja. Nobenega dvoma ni, da je dolžnik že ob prevzemanju obveznosti moral vedeti, da posojil, tako tistih, ki jih je najel sam, kot tistih, kjer je nastopal kot porok, v kolikor jih glavni dolžnik ne bo izpolnil, ne bo mogel vrniti, kar nedvomno kaže na njegovo lahkomiselnost in neodgovornost. Višje sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede tega, da je šlo za prevzemanje novih oziroma dodatnih obveznosti. Takšne ugotovitve ne more spremeniti zatrjevano dejstvo, da je obveznosti v enakem obsegu imel že prej in da gre laično rečeno le za „podaljševanje obveznosti, prevzetih pred spornim obdobjem“. Nedvomno se je pritožnik zavedal resničnih vrednosti nepremičnin, ki jih je zastavil v zavarovanje svojih obveznosti in ki so bile ocenjene ob najetju kreditov bistveno previsoko; na primer: zemljišče „M.“ v višini 4.885,700.00 EUR, ob začetku stečaja pa je pooblaščeni cenilec ocenil njegovo vrednost na 55.871,00 EUR ( kar je 95-krat manj!), v stečaju pa je bilo prodano za 51.210,00 EUR. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil stečajni dolžnik oseba, ki se je aktivno ukvarjala z nepremičninami in mu je morala biti znana realna tržna vrednost nepremičnin in je pritožbeno navajanje, da so cenitve opravile banke in njihovi cenilci ter so oni ugotavljali njegovo kreditno sposobnost, čisto sprenevedanje. Zato je za odločitev v tej zadevi ključno vprašanje, ali je bilo ob prevzemu obveznosti dolžnika že jasno(1) , da obveznosti ne bo mogoče poplačati, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da mu je moralo biti znano, da njegovo premoženje v nobenem trenutku ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti, ki jih je prevzel 29. 11. 2011 in kasneje, saj je bilo za obveznosti, ki so bile višje kot 14.000.000,00 EUR, zastavljeno premoženje vredno nekaj več kot 1.000.000,00 EUR.

8. Pritožbena navedba, da je v podobnem primeru(2) višje sodišče štelo, da s sklenjeno sodno poravnavo stečajna dolžnica ni prevzela obveznosti, ki jo kot oviro za odpust obveznosti določa 4. točka 399. člena ZFPPIPP, pa ni relevantna. V citiranem primeru je šlo za popolnoma drugačno situacijo, saj je dolžnica sporazumno dogovorila obveznosti in rok plačila. Njena obveznost bi obstajala tudi, če sodna poravnava ne bi bila sklenjena in bi jo v tem primeru nadomestila sodba (5. točka obrazložitve). Pri dolžniku pa, kot je bilo že prej navedeno, gre za popolnoma drugačno situacijo, saj je izvensodno prevzemal nesorazmerno visoke obveznosti.

9. Pritožba tako ni utemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče je ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojo pritožbo ni uspel (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): VSL Cst 90/2014 Op. št. (2): VSL III Cpg 658/2010