Jedro

Vozilo, ki je bilo z izpodbijano sodbo odvzeto, je last lizingodajalca, uporablja pa ga lizingojemalka, pri čemer je po pogodbi predvideno odplačevanje obrokov še štiri leta. Povedano pomeni, da je bilo vozilo odvzeto lizingodajalcu in da bi sodišče lastniku moralo dati možnost izjave. Odvzem avtomobila pomeni poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine, zato mora sodišče tak poseg presoditi tudi z vidika lastnika samega. Sodba ima sicer obširne razloge, ki se tičejo storilca prekrška in uporabnice, nima pa nobenih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost odvzema lastniku avtomobila (tudi z vidika lastnikovih možnosti za preprečitev nadaljnje uporabe vozila obdolženemu).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bila izrečena stranska sankcija odvzem predmetov in zavrnjen predlog za vrnitev zaseženega vozila, ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini kršitelja spoznalo za odgovornega za prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, mu izreklo enotno sankcijo – globo v znesku 800,00 EUR. Izreklo je tudi stranko sankcijo odvzem predmetov, to je osebnega avtomobila, katerega lastnik je C. C., uporabnica pa B. B. Hkrati je zavrnilo predloga lastnika in uporabnice za vrnitev vozila ter obdolženemu naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta uporabnica in lastnik vozila. Obe napadata odločitev o odvzemu vozila in zavrnitev predloga za vrnitev.

3. Uporabnica meni, da je ukrep nesorazmeren z njenim ravnanjem. Vozilo je brez njenega privoljenja vozil obdolženi, za katerega je poleg tega menila, da ima vozniško dovoljenje. Je zakonita posestnica avtomobila, za katerega redno plačuje anuitete.

4. Lastnik v pritožbi meni, da je odločitev nezakonita in napačna. Sodišče se napačno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-7/98, ki pa se nanaša na odvzem orožja in streliva. Ustavno sodišče je v tej zadevi opozorilo na pomen obrazložitve. Izpodbijana sodba kriteriju, ki ga je postavilo Ustavno sodišče, ne zadosti. V sodbi ni razlogov, zakaj je utemeljen odvzem vozila lastniku. Pritožnici ni bila dana možnost, da pojasni pogodbeno razmerje z uporabnico vozila, ki prekrška ni storila in je s prepustitvijo vozila storilcu brez soglasja lastnice kršila pogodbene obveznosti. V takih primerih lastnica kot lizingodajalka vedno odstopi od pogodbe, vozilo proda, iz kupnine se poplačajo denarne obveznosti lizingojemalke in pogodbeno razmerje zaključi. Druga odločba, na kateri se sklicuje sodišče, VS RS IV Ips 17/2013, se nanaša na odvzem gospodarski družbi, ki je bila s storilcem v pogodbenem razmerju. Dejansko stanje se torej v obeh zadevah bistveno razlikuje. Sodišče je nepravilno uporabilo ustavno načelo sorazmernosti. Pri tem se pritožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 431/17 z dne 5.11.2020. V predmetni zadevi sodišče sploh ni ugotavljalo okoliščin glede (bodoče) uporabe vozila. Poleg tega je obdolženec v treh letih storil tri prekrške, pri čemer ni bil noben od njih hujši. Šlo je za vožnjo brez vozniškega dovoljenja, pri čemer storilec cestnoprometnih predpisov ni kršil. Ne glede na možnost odškodninskega zahtevka zoper storilca, pa pritožnica podatkov o njegovem premoženju nima. Podana je bistvena kršitev postopka, ker sodišče ni zaslišalo predstavnika lastnice vozila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Vozilo, ki je bilo z izpodbijano sodbo odvzeto, je last lizingodajalca, uporablja pa ga lizingojemalka, pri čemer je po pogodbi predvideno odplačevanje obrokov še štiri leta. Povedano pomeni, da je bilo vozilo odvzeto lizingodajalcu (A. A.) in da bi sodišče lastniku moralo dati možnost izjave. Odvzem avtomobila pomeni poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine, zato mora sodišče tak poseg presoditi tudi z vidika lastnika samega. Sodba ima sicer obširne razloge, ki se tičejo storilca prekrška in uporabnice, nima pa nobenih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost odvzema lastniku avtomobila (tudi z vidika lastnikovih možnosti za preprečitev nadaljnje uporabe vozila obdolženemu).

7. Ker je sodišče prve stopnje kršilo pravico lastnika vozila do izjave in ker odvzema ni presojalo z vidika lastnika, je bilo treba že pritožbi lastnika ugoditi in izpodbijano sodbo glede izrečene stranske sankcije in glede zavrnitve predloga za vrnitev zaseženega vozila razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). Pritožbeno sodišče se zato s pritožbo uporabnice ni posebej ukvarjalo. V zvezi s tem le pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da subjektivni odnos uporabnice do prekrška za presojo, ali so podani pogoji za odvzem, ni relevanten.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 159. člena ZP-1 opravilo še uradni preizkus preostalega dela sodbe. Ker kršitev ni našlo, je v preostalem delu potrdilo izpodbijano sodbo.