Jedro

Nasutje zemljišča (travnika) s peskom in postavitev bivalnega kontejnerja na njem in elektro priključka je poseg v prostor, za katerega je po določbi 2. odstavka 50. člena ZUN potrebno lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 555/97-8 z dne 16.7.1998.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 4.3.1997, z 2. točko izreka pa zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila 2. in 3. alineo 2. točke izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 27.3.1995, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Z odločbo organa prve stopnje je bilo odločeno: da mora tožeča stranka kot investitor do dne 28.4.1995 na zemljišču, parc. št. 383 in 384 k.o. P., odstraniti nasutje peska v velikosti cca 20 x 20 m in teren nasuti z zemljo in zatraviti, odstraniti bivalni kontejner v velikosti 1.50 x 4 m in elektro priključek ter na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka); da za nedovoljeni poseg v prostor iz 1. točke izreka te odločbe veljajo prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), med drugim tudi prepoved dodelitve hišne številke in prijave stalnega ali začasnega prebivališča (2. in 3. alinea 2. točke izreka); da če tožeča stranka do dne 28.4.1995 ne bo odpravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka te odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške ter da bosta datum in ura prisilne izvršbe javljena naknadno (3. točka izreka); da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, da je odločitev tožene stranke utemeljena na listinah, ki so v spisu, ter na določilu 1. odstavka 73. člena ZUN, ki določa, da odredi organ urbanistične inšpekcije, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Dejstvo je, kot je pravilno ugotovil že organ prve stopnje, da je bil poseg v prostor izveden, ne da bi tožeča stranka za tak poseg predhodno pridobila lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožena stranka je v postopku popolno in pravilno ugotovila vsa pravno pomembna dejstva in glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabila pravilno materialno pravo. Tožbene ugovore je kot neutemeljene zavrnilo, ker je ugotovilo, da z njimi tožeča stranka le ponavlja ugovore, ki jih je neuspešno uveljavljala že s pritožbo v upravnem postopku.

Tožeča stranka se pritožuje proti 1. točki izreka izpodbijane sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo organa prve stopnje. Čeprav se strinja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da spada predmetno zemljišče v I. kategorijo kmetijskih zemljišč, meni, da v upravnem postopku in upravnem sporu ni bil pravilno uporabljen ZUN. Pred njenim posegom je bilo predmetno zemljišče divje odlagališče in popolnoma brez vrednosti za kmetijske namene. Upravni organ prve stopnje bi moral zato pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti spremeniti njegovo namembnost. Takšen postopek je že sprožila pri Občini R. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. S sklicevanjem na določbo 1. odstavka 73. člena ZUN je glede na ugotovljeno dejansko stanje, katerega pritožnica ne izpodbija, uporabilo pravilno pravo. Nasutje predmetnega zemljišča (travnika) s peskom in postavitev bivalnega kontejnerja in elektro priključka na njem, je poseg v prostor, za katerega je po določbi 2. odstavka 50. člena ZUN potrebno lokacijsko dovoljenje.

Pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ prve stopnje pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti spremeniti namembnost predmetnega zemljišča, je neupošteven. Namenska raba prostora je stvar drugih postopkov, ki niso v nobeni povezavi s postopkom izreka ukrepa urbanističnega inšpektorja po določbah 73. člena ZUN. Za izrek takšnega ukrepa namreč zadostuje ugotovitev, da gre za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, ki ga predpisuje ZUN.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi ni ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.