Jedro

Temeljni namen je redno vzdrževanje cest tako, da je na njih mogoč neoviran in varen promet. V sklop zagotavljanja varnega prometa pa vsekakor sodi pravočasna zahteva po postavitvi opozorilnih znakov in obnovi ceste, če se v sklopu nadzora ugotovi, da gre za tako obrabo vozne površine, ki nujno zahteva obnovo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni v celoti razbremenila svoje odgovornosti, ter da je k nesreči prispevala tudi tožnica, ki ji kot domačinki, ki se je vsakodnevno vozila po tej cesti, ni moglo biti nepoznano, da je na spornem odseku ceste zglajen asfalt na nekaterih mestih, tudi ne onesnaženost z olji in dejstvo, da je deževalo po daljšem sušnem obdobju, saj bi ji moralo biti kot povprečni voznici znano, da so vsa cestišča ob prvem dežju po daljšem sušnem obdobju spolzka in imajo slabšo torno sposobnost kot potem, ko dež spere vse mastne delce s ceste.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka C., d.d., je dolžna plačati tožnici odškodnino v skupnem znesku 10.160.500,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 807.678,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2005 dalje do plačila v roku 15 dni." V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 82.500,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v skupnem znesku 7.257.500,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 653.216,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2005 dalje do plačila (prva točka izreka sobe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (druga točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ali sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku. V pritožbi navaja, da za nesrečo ni odgovorna. Sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja naredilo napačne zaključke in posledično opravilo napačno dokazno oceno. Razmere na cesti niso bile takšne, da bi se lahko tožnici očitalo, da ni prilagodila hitrosti vožnje razmeram na cesti. Vse do mesta nezgode je bila cesta suha in normalno prevozna, razen na tem delu, kjer je bilo zelo spolzko. Zato ni bilo takšnih razmer na cesti, ki bi narekovale kakršnokoli zmanjševanje ali prilagoditev hitrosti. Cesto je dobro poznala in je vedela, da lahko pelje skozi ta ovinek s hitrostjo 50 km/h. Spolzkost na cesti je zanjo predstavljala nenadno in nepričakovano spremembo. Šlo je za nepričakovano spolzkost, ki jo niso pričakovali niti tisti, ki se redno vsak dan vozijo po tej cesti. Pred krajem nezgode ni bilo opozorilnih znakov, nihče pa ni mogel pričakovati takšne spolzkosti, očitno povzročene z mastnimi madeži, zmočenimi z dežjem. Tožnica meni, da ni prav nikakršnih razlogov, da bi bila soodgovorna do 50 % in je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Pravna podlaga za obravnavanje te zadeve je v členih 154., 158. in 184 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za toženo stranko velja še določba 2. odst. 18. člena ZOR, ki določa, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Deljeno odgovornost ureja 192. člen ZOR, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnica ni prilagodila hitrosti vožnje razmeram na cesti. Da bi sodišče lahko to zaključilo, bi moralo ugotoviti vse okoliščine primera in ali je tožnica dejansko ravnala nepravilno. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe niti ni navedlo tistih okoliščin, ki so pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega bi se šele lahko zaključilo ravnanje tožnice, ki bi imelo za podlago soodgovornost, predvsem pa je pri odločitvi zanemarilo pričanje I.B. in L.Š. ter policistov, ki so obravnavali prometno nesrečo in so izpovedali, da je bila ta dan "drsalnica". Pravzaprav sodba o teh okoliščinah sploh nima razlogov. Če je sodišče štelo, da je tožnica soodgovorna, ker hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, bi moralo raziskati tiste okoliščine, ki izhajajo iz določbe 45. člena ZTVCP, ki je veljal v času nezgode, to je 1991 leta. Glede na določbo 45. člena ZTVCP bi moralo sodišče ugotavljati, s kakšno hitrostjo je vozila tožnica, ali je bila ta hitrost primerna glede na razmere na cesti in ali je bila spolzkost na tem delu predvidljiva, to je ali je bilo v danih razmerah mogoče pričakovati, predvsem skozi presojo dejstva, da tudi vedenje o morebitni spolzkosti ni moglo preprečiti nesreče (priča K.).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. odst. izreka sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka iz 1. odst. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo tako spremeni, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izvedenec V.J. v izvedenskem mnenju ugotovil, da je vzrok za nezgodo stanje vozišča in sicer v zvezi z onesnaženjem z oljem ob dežju, ki je padal po daljšem sušnem obdobju, kar je znižalo torni koeficient cestišča. Iz sodbe ni razvidno, v čem je podana odgovornost tožene stranke za mastne madeže v zvezi z dežjem, saj ne izhaja, da bi bila tožena stranka pogodbeno odgovorna za čiščenje oljnih madežev oziroma za izpiranje cestišča, kot je to navajala tožeča stranka. Tožena stranka na onesnaževanje ceste, ki nastane zaradi izpušnih plinov uporabnikov cest in vremenskih razmer, nima vpliva. Tudi sodišče ne navaja, da bi bila s tem v zvezi podana kakršnakoli odgovornost tožene stranke. Sodišče v obrazložitvi navaja, da naj bi bil vzrok za nezgodo neustrezno stanje cestišča v povezavi z oljnimi madeži, ki so posledica uporabe ceste v zvezi z dežjem po suši. Glede tega se seveda poraja vprašanje, kaj je ustrezno stanje cestišča oziroma kaj razumemo pod terminom "ustrezni torni koeficient". Dokazno breme glede tega je na strani tožeče stranke, ki mora dokazati, da je bil torni koeficient pod določenim standardom. Izvedenec V.J. je na naroku dne 19.5.1997 izpovedal, da naj bi bilo cestišče globoko izpod standardov, na naroku 22.1.1999 pa je izpovedal, da ne ve, če obstajajo normativi glede tornega količnika. Glede na navedeno ni mogoče zanesljivo dokazati, da je bilo cestišče kot tako na dan nezgode tehnično neustrezno. Dokazi, kot je poročilo sodnika za prekrške o številu prometnih nesreč na določenem odseku, so le posredni dokazi, iz katerih brez ustrezne primerjave z drugimi odseki ne moremo narediti nobenega konkretnega zaključka v smeri odškodninske odgovornosti vzdrževalca ceste in njegovih pogodbenih obveznosti z lastnikom ceste. Izvedenec V.J. izrecno navaja, da je nezgoda posledica manevra tožnice zaradi srečevanja z nasproti vozečim vozilom. Dejstvo je, da je bil torni koeficient cestišča zaradi nabiranja maščob kot posledice uporabe ceste, suše in začetega dežja znižan, vendar to ne gre v sfero vzdrževalca ceste. Gre za objektivno dejstvo, ki ga mora vsak voznik poznati, kar smiselno navaja tudi sodba. To je tudi splošno znano. Na manever tožnice, na vožnjo nasproti vozečega vozila, na dolgotrajno sušo, na nabiranje maščob in začetek dežja pa tožena stranka ni mogla imeti vpliva. To se ji tudi ne očita. Sodišče toženi stranki očita, da ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, češ da lastnika ni obvestila o slabem stanju cestišča, na katerem se je nezgoda pripetila. Pri tem neustrezno oceni obvestilo tožene stranke glede zahteve po postavitvi dodatne signalizacije, ki bi opozarjala na nevarnost. Nesporno je, da se cesta z uporabo obrablja. Zaradi določene obrabe konkretnega cestišča je tožena stranka že pred nezgodo (15.10.1990) obvestila lastnika ceste, da je potrebno namestiti ustrezno prometno signalizacijo. Res je sicer, da prometna signalizacija ne zagotavlja voznih lastnosti, vendar je namenjena umirjanju prometa. Lastnik ceste je bil z dejstvom, da je bilo cestišče do določene mere obrabljeno, seznanjen že precej pred nezgodo, s čimer je tožena stranka razbremenjena odgovornosti. Izvedenec N.Č. je v svojem mnenju izrecno navedel, da na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogel ugotoviti, v kakšnem stanju je bila cesta v času, ko je prišlo do nezgode. Navedba v mnenju o potrebi po rekonstrukciji je le domneva, ki pa jo je sodišče povzelo kot golo dejstvo. Zato je sodba tudi v nasprotju sama s seboj. Sodišče namreč tudi izrecno navaja, da nobeden izmed izvedencev ni pojasnil, kakšen je bil vpliv onesnaženosti cestišča zaradi olja po dežju in tudi ocene v zvezi s tem ni podalo navkljub izrecnemu navodilu Višjega sodišča v K. v sodbi Cp 45/98, kakor tudi ni podalo ocene glede nespornega dejstva o tem, da se je tožnica srečevala z nasproti vozečim vozilom in se umikala v desno, kar seveda predstavlja manever med vožnjo, na katerega tožena stranka ne more imeti vpliva. Vse to v obrazložitvi izostane, kar pomeni, da sodišče ni navedlo sklepčnih razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je zaključek sodišča o deljeni 50 % odgovornosti tožene stranke brez obrazložitve o tem, kolikšen je bil učinek nasproti vozečega vozila, zaradi katerega naj bi bila tožnica primorana v manever, kolikšen je bil učinek zamaščevanja ceste kot posledice dolgotrajne suše in začetka dežja in kolikšen je bil učinek sunkovitega manevra tožnice, vsekakor napačen in preuranjen. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj bi bilo obvestilo po potrebi glede rekonstrukcije ceste v domeni tožene stranke glede na nesporno dejstvo, da je bila pogodbeno zadolžena le za redno vzdrževanje cest, prevoznost in varstvo cestnega prometa v zvezi z navedenimi pogodbenimi obveznostmi. Tožnica tudi ni upravičena do odškodnine za skaženost, ker le ta ni izkazana in je sodba protislovna, saj omenja duševne bolečine za skaženost v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Odškodnina za strah je pretirana glede na odškodnino, ki jo sodišče sicer priznava za primarni in sekundarni strah. Priklenjenost in na invalidski voziček ne moremo subsumirati pod termin "skaženost".

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl ZPP) je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne očitanih in ne uradoma upoštevnih kršitev določb postopka. Tožena stranka v pritožbi ne pove nič konkretnega, v čem je podana kršitev 1. odstavka 339. čl. ZPP in kršitev iz 14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP, zato na nekonkretizirane navedbe pritožbeno sodišče ne more argumentirano odgovarjati. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse pravno pomembne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo. Sodba je povsem razumljiva in ima vse razloge ter se jo da preizkusiti in ne gre za očitano protislovnost. O temelju: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odgovornost obeh pravdnih strank, vsake do 50 %. Obe pravdni stranki s pritožbama izpodbijata ugotovljeno soodgovornost in menita, da za nesrečo nista odgovorni. V obravnavanem primeru gre za krivdno odgovornost cestnega podjetja (1. odst. 154. čl. ZOR, ki se uporablja na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika), kar pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na strani tožene stranke, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, če se želi razbremeniti odškodninske odgovornosti, in dokazno breme za stanje ceste ni na tožnici, kot trdi v pritožbi. Za presojo uveljavljenih razbremenilnih razlogov je podlaga tedaj veljavni Zakon o cestah (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS, št. 2/88) in pripadajoči izvršilni akt, to je pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS, št. 12/88). Tožena stranka je bila po Zakonu o cestah organizacija za redno vzdrževanje cest (1. odst. 81. čl.), ki morajo biti redno vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, predpisi izdani na njegovi podlagi in predpisi o varnosti cestnega prometa (2. odst. 81. čl. Zakona o cestah). Ta zakonska določba je bila izraz načela zagotavljanja varnega prometa in pri uresničevanju tega načela imajo tudi cestna podjetja svoje naloge. Med slednjimi splošno opredeljenimi nalogami so: vzdrževati ceste tako, da je mogoč na njih vsak čas varen in neoviran promet (4. odst. 4. čl. tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91-ZTVCP), nadzirati stanje cest in sploh zagotavljati pogoje za varen in neoviran promet na njih (1. odst. 8. čl. ZTVCP). Pri cestnemu podjetju je presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Temu merilu prav gotovo ne ustreza ugotovljeno ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Na podlagi ocene izvedenih dokazov v smislu določbe 8. člena ZPP je zaključilo, da je bilo cestišče že pred obravnavano nesrečo, ki se je zgodila 6.6.1991, v tako slabem stanju, da bi morala tožena stranka že prej reagirati in lastnika ceste opozoriti na potrebo po obnovi cestišča, še preden je postala zadeva tako nujna, kot samo navaja v dopisu, in se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni izpodbila. Izvedenec V.J. je povedal, da je bilo asfaltno cestišče zglajeno in cesta globoko izpod standardov, pred tem delom cestišča pa ni bilo opozorilne table (kar izhaja tudi iz zapisnika o ogledu - l.št. 39). Po mnenju izvedenca je bila cesta potrebna popravila ali vsaj postavitve prometnih znakov. Izvedenec N.Č. je glede na stanje cestnega odseka I. - P. ocenil, da je bila cesta pred rekonstrukcijo v zelo slabem stanju in če je bil tudi ta odsek podoben, se po njem ni dalo varno voziti. Da je šlo res za vozišče v zelo slabem stanju, izhaja tudi iz dopisov tožne stranke Republiški upravi za ceste (v nadaljevanju: RUC). Z dopisom z dne 15.10.1990 je naročila prometne znake zaradi spolzkega cestišča in obrabe vozišča. RUC tega naročila ni izvršila, vendar po zaključku sodišča prve stopnje, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, glede na slabo cestišče tudi, če bi bili opozorilni znaki postavljeni, to ne bi bilo dovolj za razbremenitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede na to, da že v omenjenem dopisu govori o obrabi vozne površine in se ceste ne da rekonstruirati v zelo kratkem času, bi že takrat morala opozoriti lastnika na nujnost obnove, kar je storila šele po nesreči 16.4.1992, ko je zahtevala od RUC, da takoj pristopi k sanaciji med drugimi tudi spornega odseka ceste. Drži, da je po pogodbi o rednem vzdrževanju in varstvu regionalnih in magistralnih cest naloga tožene stranke opravljanje vzdrževalnih del za zagotavljanje prevoznosti cest in varnost prometa ter dela in opravila s področja varstva cest, vendar že iz opisa teh nalog izhaja, da je temeljni namen redno vzdrževanje cest tako, da je na njih mogoč neoviran in varen promet. V sklop zagotavljanja varnega prometa pa vsekakor sodi pravočasna zahteva po postavitvi opozorilnih znakov in obnovi ceste, če v sklopu nadzora ugotovi, da gre za tako obrabo vozne površine, ki nujno zahteva obnovo. Slabo stanje ceste toženi stranki nikakor ni bilo neznano, kar potrjuje že omenjeni dopis. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na dejstvu, da tožena stranka odgovarja za mastne madeže na cesti, ampak je odgovorna zaradi že opisanih opustitev. Morala bi poskrbeti za postavitev opozorilnih znakov, ki bi opozarjali na slabo stanje cestišča, in od voznikov zahtevali večjo pazljivost. Tožena stranka kot strokovnjak, na kateri je skrb za varen promet, bi torej morala pravočasno obvestiti in zahtevati od lastnika ceste, da pristopi k rekonstrukcije ceste, če razmere na določenem odseku ceste to terjajo, ali da postavi ustrezno prometno signalizacijo. Tako ravnanje tožene stranke so terjale ugotovljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev ugotovilo, da je bil razlog spolzkosti cestišča poleg zglajene asfaltne površine tudi dejstvo, da je bilo cestišče onesnaženo z oljem in dež, ki je padel po daljšem sušnem obdobju. Za slednje tožena stranka ne odgovarja, je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil glavni razlog za nesrečo slabo stanje cestišča (zglajen asfalt), saj je imela cesta prenizek torni koeficient, kar izhaja iz mnenj izvedencev, in so bile na tem odseku pogoste nesreče, kar toženi stranki tudi ni moglo biti neznano. Izvedenec V.J. ugotavlja, da bi bili pogoji za nezgodo ob normalnem stanju cestišča bistveno znižani. Tožena stranka se ne more razbremeniti s sklicevanjem na pogodbo, po kateri je bila po lastnih trditvah zadolžena le za redno vzdrževanje cest, prevoznost in varnost cestnega prometa. Kot je bilo že navedeno, bi morala poskrbeti, da bi bili postavljeni ustrezni opozorilni znaki in pravočasno opozarjati lastnika ceste na slabo stanje cestišča in potrebo po rekonstrukciji, kar vse je opustila, dopis z dne 15.10.1990 pa ni dovolj za njeno razbremenitev. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni v celoti razbremenila svoje odgovornosti, ter da je k nesreči prispevala tudi tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnici kot domačinki, ki se je vsakodnevno vozila po tej cesti, ni moglo biti nepoznano, da je na spornem odseku ceste zglajen asfalt na nekaterih mestih, tudi ne onesnaženost z olji in dejstvo, da je deževalo po daljšem sušnem obdobju, saj bi ji moralo biti kot povprečni voznici znano, da so vsa cestišča ob prvem dežju po daljšem sušnem obdobju spolzka in imajo slabšo torno sposobnost kot potem, ko dež spere vse mastne delce s ceste. Ravno zato bi morala tožnica voziti še bolj počasi in previdno tako, da bi svoje vozilo v vsakem primeru lahko ustavila oziroma obdržala smer vožnje, saj vozilo, ki pripelje nasproti, ni nekaj nepričakovanega. Ne držijo trditve tožnice v pritožbi, da je šlo za nepričakovano spolzkost, saj je tožnica ves čas postopka enako navajala, da je tistega dne deževalo in je bila cesta mokra (spolzkost ceste so potrdile tudi zaslišane priče) in je ob srečanju z nasproti prihajajočim vozilom le rahlo zavila v desno, ni pa zavirala, saj ni bilo potrebe po sunkoviti reakciji. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedencev zaključilo, da je do drsenja prišlo tudi zaradi tožničine reakcije ob srečevanju z nasproti prihajajočim vozilom in je iz navedenih razlogov tudi sama soodgovorna za nastalo škodo in tega s pritožbo ni izpodbila, tem zaključkom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Je pa večji del odgovornosti na toženi stranki in glede na navedeno tožnici ni mogoče pripisati večjega prispevka k nastanku škode od 30 %, tožena stranka pa odgovarja za 70 % nastale škode.

O višini Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, po vsebini pa se ne strinja z ugotovljeno soodgovornostjo, glede višine odmerjene odškodnine pa v pritožbi ne pove ničesar. Tožena stranka pa v pritožbi izpodbija odmerjeno odškodnino za skaženost, ker ta ni izkazana, za strah pa je pretirana (ostalih postavk ne izpodbija). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina škode odmerjena po merilih iz 200. in 203. člena ZOR in ne presega okvirov, v katerih sodna praksa priznava odškodnine za tovrstno škodo. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se je tožnica ob sami nesreči močno prestrašila in je bila ob ugotovitvi, da ne čuti okončin, upravičeno v strahu za svoje življenje. Zelo intenzivne psihične bolečine je trpela v prvem mesecu po poškodbi zaradi operativnih posegov in spoznanja, da bo doživljenjsko priklenjena invalidski voziček. Verjelo je tožnici, da je doživljala smrtni strah in je bila zaradi resnih poškodb upravičeno v strahu za izid zdravljenja ter upoštevalo trajanje in intenziteto primarnega in sekundarnega strahu. Po mnenju pritožbenega sodišče je za primarni in sekundarni strah, ki je nedvomno vplival na tožničino duševno ravnovesje, primerna odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v višini 2.000.000,00 SIT.

Tožena stranka nima prav, ko v pritožbi trdi, da priklenjenost na invalidski voziček ni skaženost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica trpi, ker je priklenjena na invalidski voziček in navedlo, da gre pravzaprav za medsebojno prepletanje teh bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na ugotovitve izvedenca in tožničino izpoved pa je tudi ta zahtevek utemeljen. To pomeni, da je obravnavalo vsako obliko škode posebej in določilo odškodnino in ne gre za protislovnost sodbe. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je pri tožnici posledica poškodb popolna ohromelost spodnjih okončin in delna ohromelost zgornjih okončin in je vezana na invalidski voziček. Posledica je tudi moteno in nepopolno kontrolirano odvajanje blata in urina. Po mnenju pritožbenega sodišča opisano stanje tožnici nedvomno povzroča težave pri stikih z ljudmi in udejstvovanju v družabnem življenju, saj pri ljudeh, s katerimi prihaja v kontakt, zagotovo zbuja pomilovanje in zgroženost, ki tožnici povzroča duševne bolečine zaradi občutka skaženosti, saj je njena vezanost na invalidski voziček vidna že od daleč. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara šele 31 let in bo tako stanje še dolgo prisotno. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in posebej zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je to zadovoljivo obrazložilo. Odmerjena odškodnina za skaženost v višini 2.000.000,00 SIT je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo pravično odškodnino za materialno in nematerialno škodo v višini 14.515.000,00 SIT. Glede na ugotovljen delež soodgovornosti pravdnih strank (30 % tožnica in 70 % tožena stranka) je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 10.160.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Pri tem se ni opredeljevalo do za odločitev nerelevantnih pritožbenih trditev.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. členu ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških. Tožničin uspeh se je zaradi zvišanja odškodnine zvišal in je sedaj v povprečju 81 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino pravdnih stroškov tožnice v višini 1.296.807,00 SIT in tožene stranke v višini 1.277.558,00 SIT ter ugotovljenih stroškov pravdni stranki s pritožbama nista izpodbijali. V novem razmerju je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o stroških in je zato tožena stranka dolžna povrniti tožnici 81 % ugotovljenih stroškov postopka, kar znese 1.050.414,00 SIT. Tožnica pa je dolžna povrniti toženi stranki 19 % ugotovljenih stroškov, kar znese 242.736,00 SIT. Po pobotu stroškov mora tožena stranka po spremenjeni odločbi povrniti tožnici stroške postopka v znesku 807.687,00 SIT.

Ker je tožnica deloma uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska, s katerim je tožnica uspela s pritožbo, to je od zneska 2.903.000,00 SIT. Pritožbeni stroški znašajo82.500,00 SIT in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe, odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi (625 OT - 68.750,00 SIT) in 20 % DDV (13.750,00 SIT).