Jedro

Tožnik je po opravljenem inšpekcijskem pregledu dobil na vpogled zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 5. 2013, v njem pa so bila navedena vsa odločilna dejstva, ki so bila podlaga za izpodbijano odločbo, zato tudi ne more utemeljeno ugovarjati, da mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Prvostopni organ je pravilno razlagal 2. alineo drugega odstavka 28. člena ZVK, ki po spremembi Zakona o prekrških ni bila ustrezno prilagojena tako, da bi izenačila ovadbo iz besedila 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK z uvedbo postopka o prekrških oziroma z odločbo o prekršku, in jo tudi pravilno uporabil v smislu presoje o podanosti procesnih predpostavk za izpodbijano odločbo.

Prvostopni organ je navedel relevantna dejstva, ki kažejo na to, da je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno. Tožnik je podjetje, dejanje, ki ga je storil je prirejanje nagradnih iger, storil ga je pri nastopanju na trgu, torej pri prodaji blaga na trgu.

Izpolnjeni so pogoji za izrek začasne prepovedi dejanja, ki je ocenjeno kot dejanje nelojalne konkurence, ob izpolnitvi procesnih predpostavk iz 28. člena ZVK. Ugotavljanje zakonskih elementov nelojalnosti ni stvar upravnega odločanja. V odločbi, s katero organ začasno prepove določeno ravnanje, je dolžan le oceniti, da gre za tako ravnanje, ki ima znake nelojalne konkurence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS (upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence, in sicer pridobivanje kupcev blaga z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade. V obrazložitvi navaja, da je pri pregledu spletnih strani ter na podlagi direktne pošte, poslane potrošniku inšpektorica ugotovila, da je tožnica v letu 2013 do 15. 5. 2013 organizirala dve nagradni igri v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in sicer nagradno igro z denarno nagrado 4.000,00 EUR, za naročnike oziroma kupce enega izdelka, ki je bila že zaključena in nagradno igro z z denarno nagrado 3.500,00 EUR, za naročnike oziroma kupce enega izdelka in dodatno še premijo 5.000,00 EUR za naročnike dveh izdelkov, ki je v teku. Z nagradnima igrama je želela pridobiti boljši tržni položaj, pri čemer je s takšnim ravnanjem utegnila škodovati konkurenci, ki pospešuje prodajo z ugodnejšimi cenami, boljšo kvaliteto izdelkov, pestro ponudbo, boljšimi prodajnimi pogoji in na druge zakonite načine. S pospeševanjem prodaje blaga z obljubljanjem denarnih nagrad je ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter storila dejanje nelojalne konkurence, ki je na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) izrecno prepovedano. Organ je skladno z določili Zakona o prekrških (ZP-1) o nagradni igri odločal o prekršku z odločbo o prekršku št. 7100-1649/2013-3-30003 z dne 13. 6. 2013. Zato je na osnovi določbe 2. alinee 28. člena ZVK tožnici začasno prepove dejanje nelojalne konkurence.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil (1. točka izreka) ter izpodbijani odločbi dodal 1.a točko, ki se glasi: „Začasna prepoved velja do pravnomočne odločitve pristojnega organa v zvezi s storjenim prekrškom, o katerem se je odločalo z odločbo o prekršku št. 7100-1649/2013-3-30003 z dne 13. 6. 2013“ (2. točka izreka). V obrazložitvi je soglašal z razlogi prvostopnega organa, da ugotovljeno dejansko stanje narekuje izrečen ukrep.

3. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Inšpekcijski pregled je bil opravljen brez prisotnosti tožnice, čeprav je bila inšpektorka obveščena, da je na pregled vabila osebo, ki ni pristojna zastopati tožnice. Zakoniti zastopnik je bil v bolniškem staležu. Tako tožniku oziroma pristojni in odgovorni osebi ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku. Inšpektorka je bistveno kršila določbe postopka, ker je vabila na inšpekcijski pregled A.A. Okoliščina, da naj bi se v direktni pošti nahajal podpis osebe A.A. oziroma A.A. poleg žiga vodstva podjetja, ne more biti merilo, ki bi izkazovalo dejstvo, da je A.A. pooblaščena oseba pravne osebe. Inšpektorica je bila opozorjena, da A.A. ni odgovorna oseba ter da se B.B. – direktor, ni zmožen udeležiti postopka zaradi težje telesne poškodbe. Iz obrazložitve odločb ni najti navedb o tem, kako je inšpektorica sklepala, da je pravna oseba nemoteno poslovala. Zgolj navedba, da sta bili organizirani nagradni igri, ne daje podlage za zaključek, da je tožnica nemoteno delovala. Tožnik je podal izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška dne 3. 6. 2013, do katere pa se inšpektorica ni opredelila. Odločitev je nepravilna, ker zanjo ni podana pravna podlaga glede na določbo 2. alinee 28. člena ZVK. Za odločbo niso obstajale procesne predpostavke. Ni moč slediti argumentaciji, da je pogoj podan s tem, ko je tržni inšpektorat izdal odločbo o prekršku. Določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških je od sprejetja Zakona o prekrških (ZP-1) neveljaven predpis. Ovadbe, kot jo predpisuje ZVK, ni moč enačiti z odločbo o prekršku. Bistveno kršitev določb postopka pa je organ storil tudi s tem, kar ni navedel, do kdaj velja prepoved. V izreku opredeljeno dejanje je povsem neobrazloženo in se tako sploh ne ve, katero določno dejanje se tožniku začasno prepoveduje. Take odločbe gospodarska družba ne more izvršiti. Iz previdnosti obtožuje tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. V izpodbijani odločbi so v obrazložitvi citirana različna besedila s spletne strani tožnika kot z direktne pošte, katera naj bi dokazovala, da je obljubljal pridobitev nagrade, če bodo potrošniki naročili blago iz ponudbe. V odločbi je nepravilno citiran tekst nagradne igre, kot je bil objavljen na spletni strani, glede nagradne igre za 3.500,00 EUR, ki se zaključi z žrebanjem dne 14. 8. 2013. Zaradi nepravilno povzetih pravil nagradne igre je zato organ zgrešeno štel to dejanje kot dejanje nelojalne konkurence. Iz besedila je jasno, da lahko v nagradni igri sodelujejo ne samo kupci izdelkov, pač pa vsak posameznik, ki odgovori na nagradno vprašanje in posreduje odgovor s svojimi podatki. Tožnik ne veže sodelovanja v nagradni igri na nakup izdelkov. Nadalje nagradna igra nikakor občutneje ne presega vrednosti blaga, ki ga kupec naroča, saj je obljubljena nagrada bistveno manjše vrednosti kot naročen izdelek, saj je vrednost najcenejšega izdelka 3,59 EUR. Razlog za odločitev za nakup je tako lahko le potreba ali kvaliteta izdelka, nikakor pa ne vrednost prejete nagrade, saj je le-ta neprimerno nižja od vrednosti naročenega izdelka. Enako velja za glavno nagrado 3.500,00 EUR oziroma 4.000,00 EUR. Tudi tu je razlog potreba oziroma kvaliteta izdelka. Nagrajevanje svojih kupcev ni moč šteti kot dejanje nelojalne konkurence, saj je na trgu množica nagradnih iger ter se povprečen potrošnik glede na cene izdelkov iz kataloga prav gotovo ne bo odločil za nakup le teh zgolj zaradi sodelovanja v nagradni igri. Praktično dandanes že vsi prodajalci ponujajo takšne nagrade. Tožnica ne ve, katero dejanje konkretno naj bi bilo prepovedano z izpodbijano odločbo, iz previdnosti pa navaja, da če se to nanaša na že razpisano nagrado, potem takšna odločba pomeni zanjo neutemeljeno škodo, saj je tožnica razpisala nagradno igro ter so kupci že izpolnjevali kupone zanjo, zato je nemogoče, da jo ne bi izpeljala. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma tožnik izpodbija odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z ugovorom, da je bil s strani inšpektorke opravljen pri tožnici inšpekcijski pregled brez prisotnosti zakonitega zastopnika, sodišče odgovarja, da gre v obravnavani zadevi za inšpekcijski postopek, ki se vodi po določbah ZIN. Na podlagi določbe prvega odstavka 29. člena ZIN se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi, kar pa pomeni, da zakon predhodno obvestilo o inšpekcijskem nadzoru opredeljuje le kot možnost in ne kot obveznost. Tožnik zato ne more utemeljevati bistvene kršitve določb postopka, ker zakoniti zastopnik pri inšpekcijskem pregledu ni bil prisoten. Na podlagi določbe tretjega odstavka 29. člena ZIN lahko inšpektor v postopku inšpekcijskega nadzora nad zavezancem opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost npr. zakonitega zastopnika. Tožnik je po opravljenem inšpekcijskem pregledu dobil na vpogled zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 5. 2013, v njem so navedena vsa odločilna dejstva, ki so bila podlaga za izpodbijano odločbo, zato tožnik tudi ne more utemeljeno ugovarjati, da mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

7. Nadalje tožnik ugovarja, da je odločitev nepravilna, ker zanjo ni bila podana pravna podlaga oziroma zanjo niso obstajale procesne predpostavke iz 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK. Iz 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK izhaja, da mora prvostopenjski organ na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen ZVK). Iz 4. alinee 28. člena ZVK pa izhaja, da je organ dolžan, da v skladu s svojimi pooblastili vloži ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu za začetek postopka zaradi dejanj, ki so po ZVK opredeljena kot gospodarski postopek. Kot tak prestopek je v 4. alinei prvega odstavka 30. člena ZVK opredeljeno dejanje nelojalne konkurence. Na podlagi veljavne določbe 30. člena ZVK se gospodarski postopek šteje za prekršek, če se stori dejanje nelojalne konkurence. V zvezi s tem se je organ skliceval na 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/2000), ki je določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona dejanja, ki so s posameznimi predpisi določena kot gospodarski prestopki, štejejo za prekrške. Tožnik ugovarja, da gre za neveljaven predpis, s čemer se sodišče strinja, vendar iz veljavnega besedila 30. člena ZVK izhaja, da se gospodarski prestopek šteje za prekršek. Z navedbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških je organ zgolj skušal pojasniti uporabo 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK, torej da je zakonodajalec izenačil ovadbo, vloženo zaradi gospodarskega prestopka, s predlogom za uvedbo postopka o prekršku oziroma, kot v obravnavanem primeru, z odločbo o prekršku. Odločba o prekršku št. 7100-1649/2013-3-30003 pa je bila tožniku izdana 13. 6. 2013. Pri tem ni relevantno, da odločba še ni pravnomočna, podlaga za izpodbijano odločbo je namreč 2. alinea drugega odstavka 28. člena ZVK, za izdajo katere pravnomočnost odločbe o prekršku ni procesna predpostavka, pač pa že predlog za uvedbo postopka o prekršku (enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 525/2004 z dne 8. 5. 2008). Besedilo zakonske določbe 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ pravilno razlagal 2. alineo drugega odstavka 28. člena ZVK, ki po spremembi Zakona o prekrških ni bila ustrezno prilagojena tako, da bi izenačila ovadbo iz besedila 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK z uvedbo postopka o prekrških oziroma z odločbo o prekršku, in jo tudi pravilno uporabil v smislu presoje o podanosti procesnih predpostavk za izpodbijano odločbo.

8. Neutemeljen pa je tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker organ ni navedel do kdaj velja prepoved. Iz prvostopne odločbe izhaja, da je organ tožniku začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence, drugostopni organ pa je z odločbo, ki jo tožnik tudi izpodbija v upravnem sporu, določno opredelil čas trajanja začasne prepovedi, do pravnomočne odločitve pristojnega organa v zvezi s storjenim prekrškom, o katerem se je odločalo z odločbo o prekršku z dne 13. 6. 2013. 9. Tožnik ugovarja tudi nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju glede nagradne igre z žrebanjem dne 14. 8. 2013. V zvezi s to nagradno igro povzema pravila nagradne igre in zatrjuje, da iz njih izhaja, da lahko v nagradni igri sodelujejo ne zgolj kupci izdelkov, pač pa vsak posameznik, ki odgovori na nagradno vprašanje, kar naj bi dokazovalo, da tožnik ni vezal sodelovanja v nagradni igri na nakup izdelkov. V zvezi s to nagradno igro sodišče sledi prvostopnemu organu, ki je v izpodbijani odločbi na strani 3 navedel besedilo pogojev nagradne igre, ki naj bi se zaključila z žrebanjem dne 14. 8. 2013. Iz povzetega besedila pa nedvomno izhaja, da je tožnik vsem tistim, ki naročijo iz njihovega kataloga omogočal, da v veliki nagradni igri dobijo eno od nagrad. Že zgolj iz tega deloma citiranega besedila sodišče meni, da je tožnik vezal sodelovanje v nagradni igri na nakup izdelkov, s tem pa ne sprejema interpretacije tožnika, ki jo ponuja v tožbi.

10. Tožnik tudi zatrjuje, da nagrada, do katere so bili upravičeni potrošniki, nikakor občutneje ne presega vrednosti blaga, ki ga kupec naroča. To utemeljuje z navedbo, da naročniki najmanj enega izdelka prejmejo praktično nagrado v skupni vrednosti najmanj 2.000,00 EUR, torej je nagrada, ki jo prejme kupec ob naročilu neprimerno nižje vrednosti, kot je vrednost blaga po katalogu. Upravni organ je ugotovil, da tožnik ponuja izdelke za nego telesa po ceni od 10 do 20 EUR, kar pomeni, da vrednost nagrade 3.500,00 EUR in 4.000,00 EUR občutneje presega vrednost izdelkov iz ponudbe. Nagradi 3.500,00 EUR in 4.000,00 EUR pa sta relevantno dejstvo v zvezi z določbo 12. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK, po kateri se kot dejanja nelojalne konkurence štejejo zlasti „pridobivanje kupcev blaga ali uporaba storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade“. Sodišče zato ne more slediti navedbi tožnika, da je bil edini razlog, za katerega se je potrošnik odločil za nakup izdelka, potreba ali kvaliteta izdelka. Višina nagrade namreč vzročni zvezi ne pritrjuje. Sodišče torej sledi presoji organa, da ugotovljena dejstva omogočajo sklep, da nagrada občutno presega vrednost blaga, ki ga kupec naroči. 11. Sodišče ne more slediti tudi ugovoru, da je nagrajevanje kupcev na način, kot ga je izvajal tožnik, z neprimerljivimi nagradami glede na proizvode, že običajna praksa na trgu, ki ne bo vplivala na povprečnega potrošnika in pomeni že spremembo dobrih poslovnih običajev. Po drugem odstavku 13. člena ZVK je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škodo drugim udeležencem na trgu. Po mnenju sodišča je prvostopni organ navedel relevantna dejstva, ki kažejo na to, da je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno. Tožnik je podjetje, dejanje, ki ga je storil je prirejanje nagradnih iger, storil ga je pri nastopanju na trgu, torej pri prodaji blaga na trgu. V obrazložitvi opisana dejanja prirejanja nagradnih iger, s pogoji in nagradami kot v obravnavanem primeru pa so nastopanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem, saj gre za pridobivanje boljšega tržnega položaja tožnika, pri čemer to utegne povzročiti škodo drugim udeležencem na trgu, ki ponujajo istovrstne izdelke. Obljuba nagrade, vezane na naročilo, zamegli pravi motiv za nakup. V teoriji se razlaga običaj za ravnanje, ki velja v določeni družbi za ustaljeno. Običaji so pravila ravnanja, katerih vsebino in sankcijo oblikuje družba. Običaj se oblikuje šele, ko se določeno ravnanje v pravnem prometu pojavlja skozi daljše časovno obdobje in se pogosto ponavlja. Takšnih lastnosti pa ravnanje tožnika v času razpisanih nagradnih iger ni imelo, saj se splošno take nagradne igre ne ponavljajo. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na nepodanost dejanja nelojalne konkurence sodišče še dodaja, da so izpolnjeni pogoji za izrek začasne prepovedi dejanja, ki je ocenjeno kot dejanje nelojalne konkurence, ob izpolnitvi procesnih predpostavk iz 28. člena ZVK. Ugotavljanje zakonskih elementov nelojalnosti ni stvar upravnega odločanja. Navedeno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1301/2006, X Ips 525/2004). V odločbi, s katero organ začasno prepove določeno ravnanje, je dolžan le oceniti, da gre za tako ravnanje, ki ima znake nelojalne konkurence. Z njegovo oceno, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, pa sodišče soglaša. 12. Sodišče tudi ne more slediti ugovoru, ki se nanaša na jasnost izreka. Tožeča stranka zatrjuje, da ne ve, katero dejanje konkretno naj bi ji bilo prepovedano z izpodbijano odločbo. V izreku je organ sicer povzel besedilo 12. alinee 13. člena ZVK, vendar je kljub temu besedilo jasno ter se tožnik ne more sklicevati na to, da ne ve, na kakšno ravnanje se nanaša. V zvezi z ugovorom, da ima razpisano nagradno igro ter je tako nemogoče, da je ne izpelje do konca, pa mu sodišče nanj ne more odgovoriti. Kolikor je ta nagradna igra taka, kot sta bili v izpodbijani odločbi opisani, mu jih izrek odločbe prepoveduje, ter bo z njenim nadaljevanjem v prepovedanem položaju. Presoja je na tožniku.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.