Jedro

Izvršba ni tista, ki bi sledila pravnomočnemu koncu zapuščinskega postopka za primer morebitnega nespoštovanja kondemnatornih odločb sodišča in kakršnih v zapuščinskem postopku sodišče ne izdaja. V zapuščinskem postopku predvideni ukrepi zavarovanja zapuščine so namreč določeni v 191. členu ZD, med katerimi pa ni zavarovanja z začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi. Dedič D. U. sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na ugovor dediča D. U. razveljavilo začasno odredbo istega sodišča z dne 8.9.1999, opr. št. D 91/98-14, s katero je bila slednjemu za čas do pravnomočnega konca tega zapuščinskega postopka prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. 803 k.o. R. (1. tč. izreka prvostopnega sklepa), hkrati pa je prekinilo zapuščinsko obravnavo (2. tč. izreka prvostopnega sklepa) in napotilo oporočno dedinjo A. U. na pravdo z zahtevkom, da so bile nepremičnine, vpisane v vl. št. 232 k.o. U., v vl. št. 803 k.o. R. in garaža na parc. št. 367 k.o. T., pridobljene v času trajanja zakonske zveze med zapustnikom in oporočno dedinjo in tako predstavljajo njuno skupno premoženje ter da navedene nepremičnine do ene polovice spadajo v zapuščino po zapustniku, do druge polovice pa predstavljajo premoženje oporočne dedinje (3. tč. izreka prvostopnega sklepa), na pravdo pa je napotilo tudi dediča D. U. z zahtevkom, da spadajo v zapuščino po pok. I. U. še prihranki zapustnika na deviznem računu, prihranki na tolarski hranilni knjižici, ki presegajo znesek 84.239,20 SIT, starejši tipi strelnega orožja ter osebna avtomobila znamke Lada Niva in Golf (4. tč. izreka prvostopnega sklepa). Zoper skep sodišča prve stopnje je oporočna dedinja A. U. vložila pritožbo. Izpodbija ga v celoti, sklicujoč se pri tem na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Navaja, da je zapustnik v oporoki izrecno navedel, da je dejanski lastnik zemljišč, vpisanih v vl. št. 803 k.o. R., na katerih je ob sodelovanju oporočne dedinje sezidal stanovanjsko hišo do tretje gradbene faze. Že sama oporoka dokazuje, da terjatev opročne dedinje obstoji vsaj kot verjetna in da so zato podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Pritožnica nadalje navaja, da je dedič D. U. s svojim ravnanjem (vdrl je v prostore zgradbe in zamenjal vse ključavnice) pokazal namen, da bi navedene nepremičnine prodal. Prvostopni sklep graja tudi v delih o napotitvi na pravdo z očitkom, da so le-te neprecizne, saj ni določeno, koga bi morala tožiti oporočna dedinja (zlasti spričo nejasnega stališča dedinje L. Ž. do zahtevka oporočne dedinje), niti ni določeno koga bi moral tožiti dedič D. U. Po mnenju napotitve na pravdo, da avtomobila znamke Lada Niva in Golf spadata v zapuščino, saj v času smrti zapustnika navedena avtomobila nista bila več last ne opročne dedinje niti zapustnika in zato ne moreta biti del zapuščine. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V odgovoru na pritožbo oporočne dedinje A. U. je dedič D. U. predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V zvezi s pritožbo zoper sklep o ugoditvi ugovoru dediča D. U. in o razveljavitvi izdane začasne odredbe (1. tč. izreka prvostopnega sklepa) pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje o neizkazani verjetnosti obstoja terjatve oporočne dedinje A. U., ki zemljiškoknjižno izkazane lastninske pravice D. U. na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 803. k.o. R. (parc. št. 1547/7 in 1547/57 ter nedograjena stanovanjska hiša I. selo št. 21/a), ne more uspešno izpodbijati s potrebno stopnjo verjetnosti zgolj s trditvijo o pridobitvi teh nepremičnin v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom ter s trditvijo o dejanskem (drugačnem) lastništvu teh nepremičnin. S tem v zvezi nič ne spremeni na stvari pritožbeno sklicevanje na zapis zapustnika v oporoki o dejanskem lastništvu nepremičnin, vpisanih v vl. št. 308 k.o. R., saj tudi tak zapis ne presega ravni golih trditev. Sicer pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa oporočno dedinjo A. U. povsem pravilno napotilo na možnost zavarovanja njenih morebitnih terjatev (z začasno odredbno) bodisi v postopku, v katerem bo sodišče o njenih terjatvah odločalo na podlagi vložene tožbe, bodisi samostojno še pred njeno vložitvijo (267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), vselej pa povsem neodvisno od zapuščinskega posotpka, v katerem sodišče ne odloča o zahtevkih strank in ne izdaja izvršbam podvrženih sodb kot izvršilnih naslovov. Glede na pravkar obrazloženo se neprimernost zapuščinskega postopka za izdajanje začasnih odredb oz. sredstev zavarovanja najlepše pokaže prav ob primerjavi z že navedeno določbo 267. člena ZIZ, po kateri je mogoče zavarovati terjatev z začasno odredbo "dokler ni opravljena izvršba". Izvršba pa ni tista, ki bi sledila pravnomočnemu koncu zapuščinskega postopka za primer morebitnega nespoštovanja kondemnatornih odločb sodišča in kakršnih v zapuščinskem postopku sodišče ne izdaja. V zapuščinskem postopku predvideni ukrepi zavarovanja zapuščine so namreč določeni v 191. členu Zakona o dedovanju (ZD). Neupoštevni so tudi očitki pritožnice, da je sklep o napotitvi na pravdo neprecizen. Če je sporen obseg zapuščine, zapuščinsko sodišče prizadeto stranko napoti na pot pravde zoper vse sodediče, ki ne priznavajo, da določeno premoženje spada ali ne spada v zapuščino - torej tiste, ki sploh ničesar ne priznavajo in tiste, ki priznavajo le pogojno (1. tč. 212. člena ZD), saj je mogoče po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sodediče (196. člen (196. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi sklep zapuščinskega sodišča, ki napotuje na pravdo, tega izrecno ne določa, mora biti tožba vložena proti vsem, ki ne priznavajo obsega zapuščine, pri čemer stranke tudi sicer itak niso vezane na obseg in vsebino napotitvenega sklepa. Pritožnica končno neutemeljeno izpodbija tudi prvostopni sklep v delu odločitve o napotitvi dediča D. U. na pravdo z njegovim zahtevkom, da spadata v zapuščino med drugim tudi osebna avtomobila znamke Lada Niva in Golf. Odgovor na to vprašanje je sicer res odvisen od odgovora na vprašanje lastništva teh avtomobilov v času smrti zapustnika; vendar je to del trditvene podlage, od obstoja katere je odvisna utemeljenost zahtevka dediča D. U., po katerem slednji izrecno terja naj se ugotovi, da navedena avtomobila spdata v zapuščino po pok. I. U. Vprašanje t.i. sklepčnosti tožbe, torej vprašanje, ali utemeljenost zahtevka izhaja iz tožbenih navedb oz. trditev tožnika, pa je vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču izključno v pravdnem postopku. Ker se tako izkaže, da obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka dediča D. U. v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi prvega odst. 155. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 163. členom ZD.