Jedro

Pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde na ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Res pa je, da načeloma velja ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev zakoncev.

Delež se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zavrne zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine solastninske pravice v zemljiško knjigo.

Sicer se revizija zavrne.

Toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je uveljavljala zahtevek na ugotovitev, da sodita v skupno premoženje nepremičnina - stanovanjska hiša dvojček, parc. št. 73/82, vl. št. 1090, k.o. ..., in podjetje C. d.o.o., L., ter da je njen delež na skupnem premoženju 70 %, toženčev pa 30 %. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da znaša delež tožnice na podjetju 49,5 %, takšen pa je tudi delež toženca. V ostalem delu je zahtevek glede podjetja zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek glede nepremičnine. Višje sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na nepremičnino ter glede odločitve o stroških postopka, ter je zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki obsega nepremičnino - stanovanjsko hišo dvojček, 63 %, delež toženca pa 37 %. Tožencu je naložilo tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine solastninske pravice v zemljiško knjigo. V ostalem delu je zahtevek glede nepremičnine zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo, v celoti pa pritožbi stranske intervenientke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je delež tožnice na skupnem premoženju zmanjšalo za 13 % (na 50 %) in zahtevek v tem delu zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka. Sicer je pritožbo toženca zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženec revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je bilo že s sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana v prvem sojenju (II P 854/96 z dne 26. 9. 2005), pravnomočno odločeno o obsegu skupnega premoženja med strankama in o višini njunih deležev. Na to je opozarjal že v pritožbi, a se je višje sodišče opredelilo le do ugovora glede pravnomočne odločitve o deležih. Ni pa zavzelo stališča glede ugovora o pravnomočnosti odločitve o obsegu skupnega premoženja, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tudi razlogi, s katerimi je višje sodišče zavrnilo ugovor pravnomočne odločitve o deležih na skupnem premoženju, so po toženčevem mnenju napačni. Opozarja tudi, da je odločitev višjega sodišča o deležih sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz sodbe izhaja, da je delež strank enak, hkrati pa, da ni enak in se izenači šele z upoštevanjem toženčevega posebnega premoženja, ki ga je vložil v skupno premoženje. Tudi zaključek, da mu ni uspelo dokazati, da je stranski intervenient plačal polog in 217 obrokov kupnine, in da je to storil izključno v njegovo korist, je po prepričanju toženca zmoten. Ves čas je zatrjeval, da je v pridobitev nepremičnine vložil posebno premoženje. Oče mu je namreč podaril denar za plačilo pologa in za plačilo vseh obrokov kupnine, razen 23 obrokov, ki jih je plačala družba C. d.o.o. Tako je trdil tudi stranski intervenient in predložil dokaze. Tožnica temu ni ugovarjala, zato je bilo med strankama ves čas nesporno, koliko je znašal prispevek stranskega intervenienta in da je šlo za darilo tožencu. Šele s sodbo prvostopenjskega sodišča je toženec izvedel, da je to dejstvo sporno. Meni, da mu je bila kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave RS, saj je sodba zanj nedopustno presenečenje. Ocenjuje, da bi mu ob upoštevanju posebnega vložka, moralo sodišče prisoditi bistveno večji delež na nepremičnini. Stranski interevenient je obroke kupnine plačeval tudi po prenehanju zakonske zveze strank, kar je prav tako treba upoštevati kot darilo tožencu. Ker gre za pasivo skupnega premoženja, plačila po prenehanju skupnosti vplivajo tudi na obseg skupnega premoženja. Opozarja še, da se je tožbeni zahtevek nanašal le na del parcele št. 73/82, k.o. G. p. II, medtem ko iz izreka sodbe izhaja, da gre tožnici solastniški delež na celotni parceli.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta stranki leta 1976 sklenili zakonsko zvezo, razvezali pa sta se avgusta 1996. Novembra 1991, ko je med strankama še vedno obstajala življenjska in ekonomska skupnost, je toženec z Republiko Slovenijo (RS) sklenil prodajno pogodbo za nakup sporne nepremičnine. Oktobra 1996 je bil sklenjen aneks k prodajni pogodbi, s katerim je prišlo do spremembe osebe na strani kupca. Na mesto toženca je stopil stranski intervenient (toženčev oče), ki se je na podlagi tega aneksa kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo, kjer je vknjižen še danes. Ker je toženec razpolagal s skupnim nepremičnim premoženjem brez tožničinega soglasja, je sodišče aneks razglasilo za absolutno neveljavnega (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 225/2001 z dne 15. 6. 2001 v zvezi s sodbo VSL Cp 1805/2001 z dne 12. 2. 2003). Na podlagi pravnomočne sodbe je tožnica vložila izbrisno tožbo za izbris lastninske pravice stranskega intervenienta iz zemljiške knjige. Sporna nepremičnina je bila pridobljena s skupnim delom strank, pri čemer je polog v višini 10 % kupnine kot darilo tožencu plačal toženčev oče. Tožnica je bila zaposlena od leta 1977, v času zakonske zveze pa je opravljala tudi honorarna dela (lektoriranje, prevajanje). Prevzela je finančno breme gospodinjstva in prehrane ter je v večji meri skrbela za vzgojo, varstvo in nego treh otrok. Toženec se je zaposlil leta 1979, nato je bil določen čas zaradi stečaja podjetja brez zaposlitve, leta 1989 pa je ustanovil podjetje C. d.o.o. Zaslužil je približno 120.000,00 SIT mesečno, tožnica pa 150.000,00 SIT ali 160.000,00 SIT. Toženec je kril tudi stanovanjske stroške, obroke kupnine in stroške skupnega dopusta. Sredstva za preureditev hiše sta prispevali obe stranki, pretežni del adaptacij pa je kril toženčev oče. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so revizijski očitki, ki te ugotovitve izpodbijajo, nedovoljeni (npr. da je stranski intervenient kot darilo tožencu plačal poleg pologa tudi 217 obrokov kupnine).

7. Očitek, da je bilo že v prvem sojenju pravnomočno odločeno o obsegu skupnega premoženja, ni utemeljen. V prvem sojenju je postala pravnomočna odločitev le glede podjetja C. d.o.o., medtem ko je višje sodišče odločitev glede nepremičnine razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde na ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Res pa je, da načeloma velja ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev zakoncev.(1) Delež se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka. Kljub takšnemu načelnemu izhodišču je treba konkretno procesno situacijo obravnavati drugače. O posameznih enotah skupnega premoženja in deležih se je namreč odločalo v dveh sojenjih zaradi narave (vrste) odločitve sodišč prve in druge stopnje in ne zaradi parcialnega uveljavljanja tožbenih zahtevkov v ločenih pravdah. Ker nepremičnina in vložki posebnega premoženja v nepremičnino zaradi zavrnitve zahtevka niso bili podlaga za določitev deležev v prvem sojenju, ni mogoče zastopati stališča, da je bilo že v prvem sojenju odločeno o višini deležev na način, ki bi zavezoval sodišče v drugem sojenju pri odločanju o višini deležev na nepremičnini. Višje sodišče je v drugem sojenju vsekakor zaznalo specifičnost procesne situacije in se je do toženčevih pritožbenih navedb opredelilo (str. 6 in 7 v sodbi višjega sodišča). Res se sicer ni posebej opredeljevalo do ugovora glede pravnomočnosti odločitve o obsegu skupnega premoženja, vendar je iz konteksta obrazložitve mogoče razbrati, da ugovoru ni pritrdilo. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču višjega sodišča, da je bilo za tožnico že od vsega začetka sporno plačevanje obrokov kupnine in je navedbe toženca, da je obroke plačeval njegov oče, nedvomno prerekala že v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 1998. Da je bilo to dejstvo sporno še v ponovljenem postopku, je razvidno iz pripravljalne vloge z dne 26. 3. 2008, v kateri je tožnica trdila, da so bila vsa plačila obrokov izvršena preko družbe C. d.o.o. in z denarjem te družbe, katere solastnica je tudi sama, drugačne trditve toženca pa je označila za neresnične. Izpodbijani sodbi torej za toženca nista mogli predstavljati presenečanja, zato je ugovor neenake obravnave strank neutemeljen.

9. Tudi procesni očitek, ki meri na prekoračitev tožbenega zahtevka, je neutemeljen. Izrek sodbe je namreč v skladu s spremenjenim zahtevkom, s spremembo pa sta se toženec in stranski intervenient na glavni obravnavi 29. 1. 2007 izrecno strinjala.

10. Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremična pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze, sta sodišči pravilno šteli, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Pravilna je tudi ocena višjega sodišča, da sta stranki v enaki meri prispevali k nastanku skupnega premoženja. Tožnica je sicer v večji meri prispevala v življenjsko skupnost z delom in zaslužkom, vendar je toženec svoj manjši delovni in denarni prispevek nadomestil z vložkom posebnega premoženja (polog v višini 10 % kupnine, ki ga je kot darilo tožencu plačal stranski intervenient). Pri oceni deležev na skupnem premoženju je višje sodišče v zadostni meri upoštevalo in pravilno ovrednotilo prispevke obeh pravdnih strank (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).(2) Izbrana metoda za oceno deleža je bila uporabljena pravilno, zato je tudi očitek procesne kršitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljen.

11. Dejstvo, ki ga v reviziji izpostavlja toženec, da stanovanje v času življenjske skupnosti še ni bilo v celoti odplačano, za nastanek skupnega premoženja ni pomembno. Gre za vprašanje dolgov v zvezi s skupnim premoženjem, katerih plačilo se po potrebi rešuje po pravilih obligacijskega prava. Plačevanje obrokov po razpadu življenjske skupnosti strank ne more vplivati niti na višino njunih deležev na skupnem premoženju, saj so podlaga za določitev deležev lahko le njuni prispevki v času življenjske skupnosti. Z morebitnim plačevanjem obrokov po razpadu življenjske skupnosti se torej niti obseg niti deleži na skupnem premoženju niso mogli spremeniti.(3)

12. Zmotna pa je odločitev v delu, ki tožencu nalaga izstavitev zemljiškoknjižne listine. Takšne listine toženec ni dolžan izstaviti, ker je tožnica stvarna upravičenja na nepremičnini pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca. Toženec dovolila tudi ne bi mogel izstaviti, saj v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik nepremičnine. Zemljiškoknjižno dovolilo namreč lahko izstavi le tisti lastnik nepremičnine, ki je že vpisan v zemljiški knjigi. Revizijsko sodišče je tako v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava reviziji toženca delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka ni posegalo, saj je ocenilo, da sprememba izpodbijanih sodb na porazdelitev uspeha pravdnih strank v postopku ni vplivala. Ker je toženec z revizijo uspel le s sorazmerno majhnim delom, krije sam svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Prim. Z. Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, let. 25, št. 1, Ljubljana 2004, str. 52. Prim. tudi V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana 2002, str. 421 in V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 371. Op. št. (2): Podobno tudi odločbe VS RS II Ips 415/2008 z dne 25. 2. 2010, II Ips 738/2009 z dne 12. 11. 2009, II Ips 210/2006 z dne 27. 3. 2008, II Ips 280/2007 z dne 8. 5. 2008 in II Ips 258/96 z dne 11. 6. 1997. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 140/00 z dne 14. 9. 2000 in II Ips 30/98 z dne 11. 11. 1998.