Jedro

Katere olajševalne in obteževalne okoliščine sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih vrednoti, je dejansko in ne pravno vprašanje, ki pa ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijano sodbo I K 95491/2010-121 s 5. 1. 2016 je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega E. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen pet let in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let od pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo plačano globo za prekršek v znesku 950,00 EUR, tako, da se mu v izrečeno kazen všteje dvaindvajset dni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo II Kp 95491/2010 s 7. aprila 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 630,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja nestrinjanje z odločitvijo o odmeri izrečene kazenske sankcije. Navaja, da je kazen previsoka, da ga storjeno dejanje teži in bremeni, da ga obžaluje ter je zaradi tega zaznamovan za celo življenje. Izpostavlja svoje obnašanje po storjenem kaznivem dejanju (poleg samokritičnosti, odgovorno življenje, osnovanje družine ter redno zaposlitev). Predlaga, da Vrhovno sodišče po ponovni proučitvi zadeve izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izreče nižjo zaporno kazen.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da obsojenec v svoji zahtevi ne navaja in vsebinsko niti s trditvami niti s sklicevanjem na določbe ZKP ne zatrjuje nobene kršitve kazenskega zakona, niti kršitve določb kazenskega postopka pri izreku sankcije, pač pa izpodbija zgolj samo odločitev o odmeri izrečene kazenske sankcije.

Ob upoštevanju, da po prvem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji, je zahteva obsojenca nedovoljena, saj ne izpolnjuje pogojev iz prvega (ali petega) odstavka 420. člena ZKP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

5. Obsojenec se o odgovoru Vrhovnega državnega tožilca, ki mu je bil vročen 12. 9. 2015, ni izjavil. B.

6. Obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno glede višine izrečene zaporne kazni ker meni, da sodišče pri njeni odmeri ni ustrezno upoštevalo oziroma ni ustrezno ovrednotilo dejstev, da je od storitve obravnavanega kaznivega dejanja minilo že več let, da od nesreče dalje ne uživa alkohola, nadalje, da ni v drugem kazenskem postopku, njegove mladosti v času storitve kaznivega dejanja ter njegovega obnašanja po storitvi kaznivega dejanja (samokritičnost, odgovorno življenje, osnovanje družine, redna zaposlitev).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno zaradi odločbe o izrečeni kazni, s katero pa ni bila prekoračena zakonska pravica sodišča oziroma jo je obsojenec vložil, ker meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen višja ali nižja. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP. Katere olajševalne in obteževalne okoliščine sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih vrednoti, je dejansko in ne pravno vprašanje, ki pa ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo in v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.