Jedro

Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s pogodbo o štipendiranju.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena ZDR-1 zastara v petletnem roku.

Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki I in III izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 14.784,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (do plačila 18.851,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje do plačila) pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.362,48 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožeča stranka je dolžna plačati sodno takso v deležu 21,6 %, tožena stranka pa v deležu 78,4 %."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 512,85 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 18.851,24 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 do plačila (točka I izreka). Pobotni ugovor toženca je zavrnilo (točka II izreka) ter mu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.875,51 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, ter plačati sodno takso (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva ter izdalo sodbo presenečenja. Sodišče je namreč zaradi ugotavljanja višine toženčeve terjatve, ki jo je uveljavljal v pobotnem ugovoru, tožeči stranki naložilo predložitev listin (plačilne liste primerljivih delavcev, Pravilnik o nagrajevanju zaposlenih (iz leta 2008 in 2017), tabele tarifnih razredov in količnikov, sklepe uprave, opise delovnih mest...), te listine vpogledalo, zaslišalo priče ter se intenzivno ukvarjalo s temeljem toženčeve terjatve. Če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno toženčev pobotni ugovor zavrniti, ker terjatev ni mogoče pobotati, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva svoje stališče predstaviti tožencu takoj, ko je pobot uveljavil. Toženec bi imel možnost pojasniti, zakaj takšno stališče ni pravilno in po potrebi zavarovati svoj procesni položaj tudi s preoblikovanjem ugovora v nasprotno tožbo. O sodbah presenečenja ni mogoče govoriti le v primeru, ko se sodišče komaj v sodbi odloči upoštevati pravno podlago, na katero stranka ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, temveč tudi v primeru, če postopanje sodišča stranko utrdi v prepričanju, da so njene procesne aktivnosti ustrezne za varstvo svojih pravic. Takšna opustitev materialno procesnega vodstva nujno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje prezrlo nekatere toženčeve trditve ter s tem nedopustno poseglo v ustavno načelo enakega varstva pravic. Toženec je namreč navajal, da mu tožeča stranka po tem, ko je diplomiral, ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja v skladu s štipendijsko pogodbo, saj ga je kljub doseženi univerzitetni izobrazbi obdržala na delovnem mestu, na katerem se zahteva srednješolska izobrazba. Glede na sklenjeno štipendijsko pogodbo bi bil v skladu s 7. členom pogodbe razbremenjen vseh pogodbenih obveznosti. Navedel je tudi, da tožeči stranki 8 % obresti ne morejo pripadati po zapadlosti toženčeve vrnitvene obveznosti, saj bi kvečjemu lahko tekle do 30. 5. 2013, ko bi zapadla obveza vrnitve prejetih štipendij. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, od kdaj (in do kdaj) ter zakaj v tem obdobju tečejo obresti, tudi v primeru, če toženec ne bi podal ugovorov glede obrestovanja. Zato ni podana le absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je toženec dokazal, kako zahtevna dela je pri tožeči stranki opravljal od prve sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati le z vprašanjem zapadlosti terjatve tožeče stranke, temveč zlasti s tem, ali načelo vestnosti in poštenja tak zahtevek tožeče stranke v danem primeru sploh dopušča, ter ali je tak zahtevek dopusten glede na pogodbena določila. Stranki sta trikrat sporazumno podaljšali rok, do katerega naj bi toženec dokončal šolanje, tožeča stranka pa po preteku rokov ni reagirala, niti z zahtevkom za takojšnjo izpolnitev toženčeve obveznosti niti za vrnitev prejetih štipendij. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da rok zaključka šolanja v predmetni štipendijski pogodbi ni izrecno dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe, so zaključki sodišča prve stopnje o roku zaključka šolanja arbitrarni. V 3. aneksu je dogovorjena obveza toženca vrniti prejete štipendije, vendar tudi tam rok ni bistvena sestavina pogodbe. Tudi če bi bil rok bistvena sestavine pogodbe, odločanje brez podrobnega razumevanja namena, ki ga je tožeča stranka zasledovala, ni mogoče. Toženec je izkazal polno usposobljenost za dela na fakultetnem nivoju kmalu po prvi zaposlitvi, in jo je v delovnem procesu vsakodnevno izkazoval. Nadalje navaja, da je povsem določno trdil, so bili plačilni dnevi občasno tudi 19. dne v mesecu, npr. 19. 2. 2007, 19. 3. 2007, 19. 1. 2009, 19. 9. 2011, 19. 12. 2011 in 19. 3. 2012, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so trditve nekonkretizirane. Takšno stališče sodišča prve stopnje pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno je stališče, da je tožeča stranka upravičena do obresti od obračunanih obresti od dne, ko je zahtevala njihovo plačilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja zastaranja terjatve tožeče stranke. Očitno arbitrarno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v postopku uveljavljani terjatvi nista pobotljivi, ker nista istovrstni. Procesni pobot je sredstvo obrambe in ne napada, toženec se z njegovim uspehom lahko ubrani zahtevku tožeče stranke, ne more pa doseči, da bi mu morala tožeča stranka iz tega naslova karkoli plačati. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje opravilo glavno obravnavo, prejelo pripravljalni vlogi obeh strank ter zatem razsodilo na seji senata.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 26. 10. 2006 sklenili pogodbo o štipendiranju, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo toženca štipendirala v obdobju od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2011 za poklic univ. dipl. inž. računalništva. Stranki sta v točki a) 5. člena pogodbe o štipendiranju določili, da štipendist izgubi pravico do štipendije in mora vrniti prejete zneske štipendije, potnih stroškov, stroškov za učenje tujih jezikov in drugih stroškov šolanja skupaj z 8 % pogodbenimi obrestmi, če opusti oziroma ne dokonča izobraževanja v roku, določenem s predpisi oziroma v podaljšanem roku, ki ga je določil štipenditor na podlagi 4. člena pogodbe o štipendiranju. Stranki sta 22. 11. 2010 sklenili aneks št. 1 k pogodbi o štipendiranju, v katerem sta se dogovorili, da pride pri tožencu do spremembe študijske smeri, določen pa je bil tudi rok za dokončanje šolanja, in sicer najkasneje do 30. 9. 2011. Nato sta stranki 28. 9. 2011 sklenili aneks št. 2 k pogodbi o štipendiranju, s katerim sta podaljšali rok za dokončanje študija do 30. 9. 2012. Nazadnje sta 16. 10. 2012 sklenili aneks št. 3, s katerim sta podaljšali rok za dokončanje šolanja do 30. 5. 2013 in hkrati ugotovili, da se je toženec dne 1. 10. 2012 zaposlil pri tožeči stranki, pri čemer zaposlitev ne vpliva na štipendistovo obveznost dokončanja šolanja v skladu s sklenjeno pogodbo o štipendiranju, toženec pa ni imel več pravice do prejemanja štipendije. Ob tem sta ponovno določili, da če štipendist do dogovorjenega roka (30. 5. 2013) ne dokonča šolanja za pridobitev izobrazbe, mora štipenditorju vrniti štipendijo za celotno obdobje prejemanja štipendije skupaj z obrestmi. Toženec šolanja do dogovorjenega roka ni dokončal, temveč ga je dokončal šele 17. 2. 2015. Ker ni zaključil študija v pogodbeno določenem roku, tožeča stranka uveljavljala vračilo izplačanega zneska štipendij skupaj s pogodbenimi obrestmi. Toženec je bil pri tožeči stranki v delovnem razmerju od 1. 10. 2012 do 30. 4. 2018 in sicer na delovnem mestu, za katero se zahteva srednješolska izobrazba (Skrbnik informatike II). S pobotnim ugovorom je uveljavljal terjatev iz naslova premalo izplačane plače v obdobju od oktobra 2012 do aprila 2018 zaradi dejanskega opravljanja del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta (Skrbnik informatike I).

8. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva ter sprejelo sodbo presenečenja. Vse navedene očitke pritožba opira na dejstvo, da sodišče prve stopnje toženca ni takoj po uveljavitvi pobotnega ugovora seznanilo s svojim stališčem, da pobot ni dopusten, ter je v zvezi s pobotnim ugovorom izvajalo dokazni postopek. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi glede pobotnega ugovora, ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravno ali dejansko podlago, na katero toženec ni mogel računati, posebej glede na dejstvo, da je tožeča stranka v postopku navajala, da se terjatvi ne moreta pobotati, pri čemer je opozorila, da obveznih davkov in prispevkov, ki bi jih morala tožeča stranka v primeru utemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora odvesti, ni dopustno pobotati z njeno terjatvijo do toženca, saj gre za dajatve, katerih upnik je država, ne pa toženec. Toženec se je do teh navedb tožeče stranke izjavil. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je materialno procesno vodstvo - ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora (tako npr. sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018). Vendar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, glede na jasno in materialnopravno obrazloženo izraženo nasprotovanje tožeče stranke pobotnemu ugovoru, ni bilo dolžno še v okviru materialnega procesnega vodstva seznaniti toženca s tem, kako bo po izvedbi dokaznega postopka odločilo, saj je lahko toženec ob potrebni skrbnosti tudi takšno odločitev pričakoval, ne glede na to, da je sodišče izvajalo dokaze glede utemeljenosti pobotnega ugovora. Pritožba izhaja iz povsem arbitrarnega stališča, da je sodišče prve stopnje že takoj, ko je toženec postavil pobotni ugovor, imelo izoblikovano stališče o tem, da pobotni ugovor ni dopusten in da ga bo zavrnilo. Za takšno sklepanje ni podlage. Glede na to, da je toženec poznal stališče tožeče stranke, da pobot ni dopusten, bi bilo takšno ravnanje sodišča, za katero se zavzema toženec, pristransko in bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušilo razpravno ravnovesje v postopku. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tožencu ni odvzelo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva njegovih pravic, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni izrecno opredelilo do njegove navedbe, da mu je bila tožeča stranka dolžna po zaključku izobraževanja skladno s 7. členom pogodbe o štipendiranju ponuditi sklenitev delovnega razmerja. Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v 3. aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s citirano določbo pogodbe o štipendiranju. Zato se toženec neuspešno sklicuje na to, da je prost vseh obveznosti, ker mu tožeča stranka po navedeni kršitvi pogodbe in po kasneje, v letu 2015 zaključenem študiju, ni ponudila ustrezne zaposlitve skladno s 7. členom pogodbe1. Njena dolžnost je logično veljala ob predpostavki, da toženec izobraževanje zaključi v dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do te toženčeve navedbe, vendar takšna materialnopravna posledica izhaja iz stališča sodišča prve stopnje, da je bil rok za dokončanje bistvena sestavina pogodbe v smislu določbe 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ)2 in da je v takšnem primeru pogodba razvezana po samem zakonu, posledično pa je prenehala tudi obveznost tožeče stranke zaposliti toženca v roku 6 mesecev od dneva prejema pisnega obvestila o zaključku izobraževanja v smislu 7. člena pogodbe o štipendiranju. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje v zvezi z obveznostjo ponudbe pogodbe o zaposlitvi in glede vračila štipendije ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je rok za dokončanje izobraževanja bistvena sestavina pogodbe o štipendiranju, saj narava roka oziroma sankcije neizpolnitve, kot jih določa 104. člen OZ niso odločilne za obravnavani spor. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamudo pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. Stranki sta obveznost vračila štipendije v posledici zamude pri izpolnitvi pogodbe obveznosti dokončanja izobraževanja določili v 5. členu pogodbe o štipendiranju ter zatem še v drugem odstavku 2. člena aneksa št. 3. Volja strank je v teh členih pogodbe jasno izražena in ni razloga, da se ne bi upoštevala. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko3. Obveznost vračila štipendije torej izhaja iz načela, da je potrebno dogovore spoštovati (pacta sunt servanda), zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da rok zaključka izobraževanja v predmetni štipendijski pogodbi ni bil izrecno dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe, ter da so zaradi tega zaključki sodišča prve stopnje o roku zaključka šolanja arbitrarni.

10. S tem v zvezi niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da tožeča stranka po preteku roka za zaključek študija ni reagirala, niti z zahtevkom za takojšnjo izpolnitev toženčeve obveznosti niti za vrnitev prejetih štipendij, saj tega ni bila dolžna storiti. Ker je zaradi nepravočasnega zaključka študija dolžnost vrnitve štipendije izhajala iz pogodbe o štipendiranju, pa je tudi sklicevanje toženca na domnevno nepošteno uveljavljanje vrnitve štipendije, brezpredmetno. Tožena stranka je imela možnost uveljavljati terjatev vse do poteka zastaralnega roka.

11. Glede na jasno določeno pogodbeno obveznost vračila štipendije tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da mora sodišče pri odločitvi upoštevati namen, ki ga je tožeča stranka zasledovala. Zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da je toženec izkazal polno usposobljenost za dela na fakultetnem nivoju kmalu po prvi zaposlitvi, in jo je v delovnem procesu vsakodnevno izkazoval, kar naj bi izhajalo iz izpovedi prič. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je toženec za delo, ki ga je opravljal pri delodajalcu, prejel plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, dolžnost vrnitve štipendije, ki mu jo je delodajalec v celoti izplačal pred sklenitvijo delovnega razmerja, pa izhaja iz pogodbe o štipendiranju.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženec dokazal, kako zahtevna dela je pri tožeči stranki opravljal. Toženec ni dokazal, da je pri tožeči stranki opravljal zahtevna dela oziroma, glede na vsebino pobotnega ugovora, dela višje vrednotenega delovnega mesta, saj je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo, ne da bi se sploh ukvarjalo s presojo zahtevnosti dela, ki ga je toženec opravljal in posledično utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve toženca.

13. Nepravilno je tudi stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da za zastaranje terjatve tožeče stranke iz naslova štipendije velja (splošni) 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne 3-letni zastaralni rok iz 347. člena OZ, ki velja za občasne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)4 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)5 zastara v petletnem roku. Ker bi moral toženec zaključiti šolanje do 30. 5. 2013, je imela tožeča stranka pravico terjati vračilo terjatve z dnem 31. 5. 2013. V skladu s 336. členom OZ je zastaranje začelo teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej 1. 6. 2013. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da 5-letni zastaralni rok še ni potekel, ker je tožeča stranka predlog za izvršbo za vračilo štipendije vložila 28. 5. 2018. Sklicevanje pritožbe na sodbo pritožbenega sodišča Psp 53/2008 z dne 23. 10. 2008, po kateri za republiško (sedaj državno) štipendijo velja 3-letni zastaralni rok iz 347. člena OZ, ni utemeljeno. Pri državni štipendiji gre za dajatev iz javnih sredstev, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus. Ne gre torej za pravico s področja delovnega razmerja (kot je kadrovska štipendija). Pri tem pritožba tudi zmotno šteje, da je terjatev zastarala, tudi če bi se upošteval 5-letni zastaralni rok, ker naj bi terjatev zapadla že 30. 9. 2012. Za takšno razlago ni podlage v izvedenih dokazih, saj sta stranki z aneksom št. 3. rok za dokončanje izobraževanja sporazumno določili na dan 30. 5. 2013. 14. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je očitno arbitrarno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku uveljavljani terjatvi nista pobotljivi, ker nista istovrstni. Pritožbene navedbe, da je procesni pobot sredstvo obrambe in ne napada, zato se lahko toženec z njegovim uspehom ubrani zahtevku tožeče stranke, ne more pa doseči, da bi mu morala tožeča stranka iz tega naslova karkoli plačati, niso utemeljene. Da se terjatve lahko medsebojno pobotajo, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: vzajemnost (311. člen OZ), istovrstnost (311. člen OZ), zapadlost obeh terjatev (311. člen OZ) ter po stališču teorije in sodne prakse še iztožljivost (prvi odstavek 314. člena OZ, pobotanje z zastarano terjatvijo) in likvidnost. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da terjatvi nista istovrstni. Pojem istovrstnosti v primeru terjatev iz delovnega razmerja je potrebno opredeliti v širšem kontekstu. Tako ni ključnega pomena zgolj to, da se obe terjatvi glasita na denar, temveč predvsem, da imata enako naravo. Od narave različnih terjatev iz delovnega razmerja je odvisna dolžnost obračuna (torej ali se od teh prejemkov obračunajo in plačajo davki in prispevki) in sam obračun davkov in prispevkov. Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni. Vzajemnost pomeni, da stranki druga drugi hkrati dolgujeta in ena od druge medsebojno terjata.6 Ker toženec v pobot uveljavlja terjatev iz naslova razlike v plači, ni vzajemnosti med terjatvijo tožeče stranke in toženca in s tem izpolnjenega pogoja za pobotanje, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka. Ta ima v vsakem primeru, ko je v obračunu plače ali v sodnem postopku ugotovljena terjatev, ki se glasi na bruto znesek, pravico do pridobitve davkov in prispevkov. Davke in prispevke za socialno varnost je namreč treba odtegniti od zneska, predvidenega za pobot na podlagi obveznosti tožeče stranke kot delodajalca v zvezi z obračunom in plačilom plače in jih plačati v proračun države. Delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Toženec od tožeče stranke ne more terjati davkov in prispevkov na način, da bi se ti pobotali z njegovo obveznostjo do tožeče stranke, saj je v tem razmerju, kot pojasnjeno, udeležena tudi država, ki ima pravico do pridobitve odtegnjenega zneska davkov in prispevkov. V primeru pobota do tega ne bi prišlo, saj davki in prispevki, kljub sodni ugotovitvi bruto dolgovanega zneska, ne bi bili odtegnjeni, kar pa ni dopustno. Delavec ne more pobotati terjatev iz bruto plače s terjatvami delodajalca – v tem primeru neto zneskov- razen če je znesek odtegljajev znan. Tukaj ni tako, saj davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (peti odstavek 15. člena, 44. in 253. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2)7 in je šele takrat znan tudi neto znesek. Pobot se lahko nanaša le na znesek neto plače, ni pa dovoljen, če neto znesek ni znan. Znan pa je lahko šele po dejanskem plačilu davkov in prispevkov. Natančen neto znesek zahtevka za plačo, ki se uveljavlja v pobot, mora biti znan na koncu obravnave, saj obseg sodnega varstva ne sme ostati nejasen. Bistvene predpostavke za pobot torej v obravnavanem primeru niso izpolnjene.

15. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Utemeljeno tudi navaja, da je toženec povsem določno navedel nekatere plačilne dneve, ki niso bili 18. dne v mesecu, kot je to navajala tožeča stranka, temveč šele 19. dne, zato je izpodbijal izračun (pogodbenih) obresti, pri katerih je tožeča stranka upoštevala tek obresti, kot če bi štipendijo izplačala 18. dne v mesecu in ne 19. dne (za 19. 2. 2007, 19. 3. 2007, 19. 1. 2009, 19. 9. 2011, 19. 12. 2011 in 19. 3. 2012). Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so trditve nekonkretizirane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka specificirano utemeljila, da glavnica izplačane štipendije znaša 11.719,19 EUR, pogodbene obresti (8 %) pa znašajo skupaj 7.132,05 EUR (A13). Vendar pa iz izračuna obresti izhaja, da tožeča stranka glavnice ni prenehala obrestovati takrat, ko je terjatev za vračilo štipendij zapadla (do 30. 5. 2013), in bi torej lahko od toženca uveljavljala njeno plačilo, temveč je znesek obrestovala do 30. 9. 2017, kar je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku sicer materialnopravno zmotno ugodilo, neutemeljeno pa je v zvezi s tem stališče pritožbe, da je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti tudi v tem delu.

16. Pritožbeno sodišče je zato na glavni obravnavi tožečo stranko pozvalo, da pripravi izračun pogodbenih obresti ob upoštevanju, da se obrestovanje zaključi 30. 5. 2013, ter pri tem pripravi tudi variantni izračun, ki bo upošteval izplačilo na zgoraj navedene dneve, ko je bila štipendija izplačana 19. dne v mesecu. Iz vloge tožeče stranke z dne 20. 4. 2023, h kateri je predložila tudi specifikacijo izračuna (A54), izhaja, da skupni znesek pogodbenih obresti po prvi varianti (vsa izplačila 18. dne v mesecu) znaša 3.065,95 EUR, po drugi varianti (nekatera izplačila 19. dne v mesecu), pa 3.065,62 EUR. Toženec je v svoji vlogi z dne 15. 5. 2023 potrdil točnost izračuna tožeče stranke. Glede na navedeno, in ker tožeča stranka ni dokazala, da so bila izplačila, na katera je opozoril toženec, dejansko izvedena 18. dne v mesecu, je pritožbeno sodišče upoštevalo variantni izračun v višini 3.065,62 EUR ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožeči stranki skupaj priznalo znesek glavnice v višini 11.719,19 EUR ter znesek pogodbenih obresti v višini 3.065,62 EUR, skupaj torej 14.784,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP). Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožeča stranka pozvala toženca z dopisom z dne 11. 5. 2018, da najkasneje do 18. 5. 2018 vrne zahtevani znesek (A14), zato so zakonske zamudne obresti pravilno dosojene od 19. 5. 2018 dalje do plačila. Ker je tožeča stranka glede na pogodbo o štipendiranju upravičena do vračila glavnice in pogodbenih obresti v navedenem znižanem znesku, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Ker je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter pri svoji odločitvi upoštevalo datume izplačil štipendij, ki jih je navajal tožnik (19. dne v mesecu), je s tem tudi odpadel pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je toženčeve navedbe, kljub določno navedenim datumom, štelo za premalo konkretizirane.

17. Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Uspeh tožeče stranke znaša 78,4 %, uspeh toženca pa 21,6 %. Takšna je tudi porazdelitev bremena plačila sodne takse. Ker v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)8 v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje ter taksno obveznost določilo glede na uspeh strank. Pri izračunu stroškov je tudi upoštevalo, da pritožba utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče glede na vrednost spornega predmeta (18.851,24 EUR) v skladu z Odvetniško tarifo (OZ; UR. l. RS; št. 2/2015 in nasl.) kot osnovno vrednost storitev upoštevati 500 točk in ne 600 točk, glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje v znesku 0,60 EUR. Ni pa upoštevalo pritožbenih navedb, da so bile vse vloge tožeče stranke v zvezi s pobotnim ugovorom nepotrebne, glede na stališče sodišča prve stopnje ter za zastopanja na zadnjih dveh obravnavah, ko se je obravnavalo le vsebino pobotnega ugovora. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo priznati več kot 40 točk za odsotnost iz pisarne, ker naj pot na relaciji Maribor - Celje ne bi trajala več kot pol ure v vsako smer. Vendar pa je pritožbeno sodišče za odsotnost priznalo 80 in ne 120 točk, kot je uveljavljala tožeča stranka, glede na čas, ki se porabi za pot na tej relaciji. Glede 4. pripravljalne vloge pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 50 točk za obrazložen dopis, zato pritožba v tem delu neutemeljeno navaja, da tožeča stranka do povračila nagrade ni upravičena.

18. Tožeči stranki tako pripada 200 točk za sestavo predloga za izvršbo (tar. št. 27/1 OT), 500 točk za sestavo oziroma popravo tožbe (tar. št. 15/1 OT), 2 x po 375 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2019 in pripravljalne vloge z dne 20. 12. 2019 (tar. št. 15/2) ter 4 x po 300 točk (kolikor je tožeča stranka uveljavljala) za sestavo pripravljalnih vlog z dne 23. 1. 2020, 20. 10. 2021, 4. 2. 2022 in 23. 2. 2022 in 50 točk za vlogo z dne 11. 6. 2020, ker gre zgolj za obvestilo sodišču o predložitvi dokaznih listin (tar. št. 39/3 OT), 250 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 15/3 b OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 1. 2020 (tar. št. 15/3 a OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 9. 3. 2020 (tar. št. 15/3 b OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 300 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 250 točk za točk za zastopanje na naroku 24. 9. 2021 (tar. št. 15/3 b OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 100 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 16. 2. 2022 (tar. št. 15/3 b OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 28. 3. 2022 (tar. št. 15/3 b OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), kar skupaj znaša 5.330 točk. V skladu z 11. členom OT je upravičena še do 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk, kar znaša 63,3 točke (20 + 43,3), torej skupaj 5.373,3 točke. Za potne stroške pooblaščenca pa ji pripada 251,30 EUR na relaciji Celje - Maribor - Celje (6 x 2 x 56,6 km x 0,37 EUR). Glede na vrednost točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV je skupaj upravičena do 4.184,55 EUR, ob upoštevanju uspeha 78,4 % pa do 3.280,69 EUR.

19. Toženec je upravičen do 500 točk za sestavo ugovora za izvršbo oziroma odgovora na tožbo (tar. št. 19 OT), 375 točk za sestavo vsake pripravljalne vloge (8 x- z dne 18. 10. 2018, 15. 11. 2019, 15. 1. 2020, 19. 2. 2020, 15. 9. 2021, 16. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 8. 3. 2022 (tar. št. 15/2 OT), 2 x 20 točk za dopis sodišču z dne 18. 2. 2018 in 16. 11. 2021 (tar. št. 39/4), 50 točk za vlogo z dne 25. 5. 2020 - predlog za popravo zapisnika in 50 točk za sestavo dokaznega predloga z dne 19. 11. 2021 (tar. št. 39/3 OT), 250 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku 2. 12. 2019 (tar. št. 15/3 b OT), 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 1. 2020 (tar. št. 15/3 a OT), 250 točk za zastopanje na naroku 9. 3. 2020 (tar. št. 15/3 b OT), 300 točk za prisotnost - urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 250 točk za točk za zastopanje na naroku 24. 9. 2021 (tar. št. 15/3 b OT), 50 točk za prisotnost - urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 16. 2. 2022 (tar. št. 15/3 b OT), 250 točk za zastopanje na naroku 28. 3. 2022 (tar. št. 15/3 b OT), skupaj 5.740 točk. V skladu z 11. členom OT je toženec upravičen še do 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk v višini 67,4 točke (20 + 47,4), skupaj torej do 5.807,4 točk. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj bodisi niso bili specificirani, ali pa niso bili utemeljeni (npr. konferenca s stranko za sestavo vsake pripravljalne vloge in poročilo stranki po vsakem naroku). Priglasil je tudi stroške prič - A. A. (71,01 EUR) in B. B. (35,61 EUR) ter sodnih taks - 453,60 EUR, ki pa jih pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, saj še niso nastali. Pritožbeno sodišče je namreč razveljavilo sklepe sodišča prve stopnje, ki so se nanašali na odmero stroškov za ti dve priči in na sodno takso. Glede na vrednost točke in 22 % DDV znaša skupni znesek stroškov 4.251,01 EUR, ob upoštevanju uspeha v višini 21,6 % pa 918,21 EUR.

20. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.362,48 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

21. Stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je upravičena do 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 16/4), 625 točk za pritožbeno obravnavo (tar. št. 16/5), 80 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za sestavo vloge, ter 23,8 točk administrativnih stroškov (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), skupaj 1.383,8 točk. Za potne strošek na relaciji Celje - Ljubljana - Celje je upravičena do 62,78 EUR (2 x 73 km x 0,43 EUR). Ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znašajo stroški 1.075,72 EUR, ob upoštevanju uspeha 78,4 % pa 843,36 EUR.

22. Tožena stranka je upravičena do 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/1), 500 točk (kolikor je priglasila) za pritožbeno obravnavo, 120 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk sestavo obrazložene vloge, 22,95 točk administrativnih stroškov (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), skupaj torej 1.317,95 točke. Za potne stroške na relaciji Maribor - Ljubljana - Maribor je pooblaščenec upravičen do 111,80 EUR (130 km x 0,43 EUR), toženec pa bi bil upravičen do stroškov javnega prevoza, ki pa jih ni izkazal z vozovnico. Upravičen je tudi do priglašenih stroškov sodne takse za pritožbo v znesku 453,60 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.530,13 EUR, ob upoštevanju uspeha 21,6 % pa 330,51 EUR.

23. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 512,85 EUR stroškov pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

24. S popravnim sklepom opr. št. Pdp 597/2022 z dne 22. 8. 2023 je bil popravljen izrek sodbe. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 597/2022 z dne 6. junija 2023 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

1 Primerjaj: sodba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2006 z dne 30. 1. 2007. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. 3 Primerjaj: sodba VSRS VIII Ips 252/2011 z dne 17. 9. 2012. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 5 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 6 Glej Tadeja Zima Jenull: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017. 7 Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl. 8 Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.