Jedro

Plačilo sodne takse je procesna predpostavka, ki je izpolnjena le, če je sodna taksa plačana v celoti. Delno plačilo (ne glede na to, kolikšen del sodne takse je plačan) ne omogoča meritornega odločanja sodišča. ZPP namreč nima določb o delnem plačilu sodne takse, kar pomeni, da njeno (ne)plačilo obravnava kot enoten pojem oziroma kot nedeljivo obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek v zvezi s tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, ustavi.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s sklepom IV U 33/2014 z dne 8. 4. 2014 oproščen plačila sodnih taks v tem upravnem sporu v višini 80 %, za preostalih 20 % pa mu je bil izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse IV U 33/2014-2 z dne 20. 5. 2014. Ker pritožnik v roku, določenem v plačilnem nalogu, sodne takse za tožbo v višini 29,60 EUR ni plačal, je prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postopek ustavilo.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da z obveznostjo plačila 20 % sodne takse ni bil seznanjen, saj ni prejel niti sklepa o delni oprostitvi plačila sodne takse niti plačilnega naloga za plačilo sodne takse za tožbo. Tudi sicer pa je odločitev o ustavitvi postopka kljub sorazmerno nizkemu delu neplačane takse v nasprotju z določbami ZPP in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), zlasti pa v nasprotju z Ustavo RS. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani del sodne takse prisilno izterjati, ne pa kar ustaviti postopka na podlagi 105.a člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pritožniku plačilni nalog za plačilo sodne takse vročen dne 6. 6. 2014, zmotna. V prvem odstavku 142. člena ZPP, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, je med drugim določeno, da se mora nalog za plačilo sodne takse vročiti osebno stranki. Tretji odstavek 142. člena ZPP pa za primer, ko se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZPP, določa, da se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje vrne pošti, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev v tem primeru velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje prevzame. Če pisanja ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (fikcija vročitve), na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 142. člena ZPP).

6. Iz podatkov v upravnem spisu (iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi), na katere se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila pritožniku dne 21. 5. 2014 poskušena vročitev plačilnega naloga IV U 33/2014-2 z dne 20. 5. 2014 za plačilo sodne takse za tožbo v višini 29,60 EUR. Ker osebne vročitve po prvem odstavku 142. člena ZPP ni bilo mogoče opraviti, je bilo istega dne v pritožnikovem hišnem predalčniku puščeno pisno sporočilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in da ga mora pritožnik prevzeti v roku 15 dni, ki je v skladu s prvim odstavkom 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pričel teči dne 22. 5. 2013. Ker pritožnik v navedenem roku pisanja ni prevzel, mu je bilo to dne 6. 6. 2014 puščeno v hišnem predalčniku.

7. Na podlagi določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP se upoštevaje zgoraj navedena dejstva šteje, da je bil pritožniku plačilni nalog za plačilo sodne takse vročen z dnem poteka 15-dnevnega roka za dvig pisanja, ko je nastopila fikcija vročitve, to je dne 5. 6. 2014. Prekluzivni 15-dnevni rok za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu je pričel teči naslednji dan po vročitvi plačilnega naloga, to je dne 6. 6. 2014, iztekel pa se je dne 20. 6. 2014. 8. Pritožnik sodne takse (v višini 20 %, to je v delu, v katerem pritožnik s sklepom ni bil oproščen plačila sodne takse za tožbo) v roku, določenem v plačilnem nalogu, ni plačal. Če v navedenem roku sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je tožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Če se tožba umakne, se na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka, čeprav je ostal neplačan le sorazmerno majhen del sodne takse za tožbo (29,60 EUR), v nasprotju z določbo 105.a člena ZPP in namenom instituta delne oprostitve sodnih taks po ZST-1. 10. Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za njeno meritorno obravnavanje (prvi odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je ta procesna predpostavka izpolnjena le, če je taksa plačana v celoti (prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 244/2001 z dne 5. 12. 2001).(1) ZPP namreč nima določb o delnem plačilu takse, kar pomeni, da njeno (ne)plačilo obravnava kot enoten pojem oziroma kot nedeljivo obveznost. Iz tega sledi, da če sodna taksa ni plačana v celoti, ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje sodišča, oziroma da delno plačilo (ne glede na to, kolikšen del sodne takse je plačan) ne omogoča meritornega odločanja o delu tožbe oziroma delu tožbenega zahtevka niti takrat, ko je ta deljiv.

11.Na pavšalne in nekonkretizirane očitke glede nesorazmernosti posega v ustavno varovani pravici do poštenega sojenja in učinkovitega sodnega varstva Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi Betetto, N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 432.