Jedro

Sklep o izvršbi mora vsebovati vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu, z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sam izračun oziroma utemeljenost izračuna dolgovanega zneska, v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje je s sklepom o davčni izvršbi na nedenarne prejemke dolžnika iz naslova neplačane denarne terjatve, številka DT 42913-50015/2007-1-1602-05 z dne 16. 1. 2009, odločil, da se zoper dolžnika A.A., tožnika v tem upravnem sporu, opravi davčna izvršba iz naslova neplačane denarne terjatve, na predlog predlagatelja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) in sicer odločbe, številka 21 1019220-02610 z dne 9. 11. 2006, ki je postala izvršljiva 14. 12. 2006, za skupni dolg v znesku 594,34 EUR. Odločila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem največ do višine dveh tretjin dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, določila, da se s tem sklepom dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine skupnega dolga, ki jih dobiva pri ZPIZ in da se rubež nanaša tudi na povečanje denarnega prejemka, do katerega pride po vročitvi sklepa. Odločitev je prvostopni upravni organ obrazložil z ugotovitvijo, da je predlagatelj izvršbe, ZPIZ, v skladu z 289. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – UBP2, 105/06 – ZUS-1, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP), davčnemu organu poslal predlog za izvršbo denarne terjatve izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Skladno z določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, številka 117/2006, s spremembami-v nadaljevanju ZDavP-2), davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu v prvim odstavkom 146. členom ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti. Če je od terjatev, ki jih predlagatelj izvršbe posreduje davčnemu organu v izterjavo potrebno obračunati tudi zamudne obresti, mora predlagatelj izvršbe po tretjem odstavku 146. člena ZDavP-2 obračunati zamudne obresti do dneva izdaje predloga, od dneva izdaje predloga pa davčni organ obračuna zamudne obresti v skladu s 96. členom ZdavP-2. Ugotovljeno je bilo, da dolžnik v določenem roku ni poravnal denarne terjatve, zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Zaradi uvedbe EURa, s 1. januarjem 2007, je davčni organ v skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi EURA (Uradni list RS, številka 114/06), opravil preračun zneskov. V nadaljevanju se je skliceval na določbo 152. člena ZDavP-2, ki določa izračunavanje stroškov davčne izvršbe.

O pritožbi tožnika zoper navedeni akt je odločil drugostopni upravni organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, ki je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep prvostopnega upravnega organa zavrnil in v drugi točki ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Potem, ko je povzel pravne podlage za izdajo spornega sklepa je ugotovil, da se od tožnika izterjuje vračilo neupravičeno izplačanega zneska – preplačila iz naslova nadomestila v času čakanja na drugo delo, v obdobju od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2006, v znesku 129.137,00 SIT oziroma 538,88 EUR. Ugotovil je, da je davčna izvršba upravičena in zakonita, saj je bilo z odločbo ZPIZ, št. 21 1019220 2 z dne 9. 11. 2006 tožniku naloženo vračilo prej navedenega neupravičeno izplačanega zneska, ki ga tožnik v določenem roku ni poravnal. Navedena odločba je bila pritožniku vročena 13. 11. 2006, kar izhaja iz potrdila s katerim je predlagatelj izvršbe to odločbo odpremil. Ker pritožnik obveznosti v roku ni izpolnil, je postala odločba izvršljiva 14. 12. 2006, kar je predlagatelj izvršbe v skladu 146. členom ZDavP-2 potrdil na sami odločbi. Tako je odločba na podlagi četrtega odstavka 224. člena ZUP postala izvršljiva s pretekom roka, v katerem je potrebno opraviti dejanje, ki je predmet izvršbe. Zoper to odločbo je vložil pritožnik pritožbo, ki je bila z odločbo št. I-1019220 z dne 26. 3. 2010 zavrnjena. Potrdilo izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP, šteje za dokazano.

Pritožniku je drugostopni organ pojasnil, da na podlagi določbi ZDavP-2 in ZUP davčni organ nima pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdane odločbe, ampak je to dolžnost predlagatelja izvršbe, torej ZPIZ. V postopku davčne izvršbe torej ni mogoče izpodbijati odločbe ZPIZ, ki se izvršuje (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Prav tako davčni organ ni pristojen za odločanje o odpisu dolga v skladu s 110. členom ZDavP-2, ampak je za to pristojen predlagatelj izvršbe. Pritožniku je drugostopni organ pojasnil tudi, da bi prvostopni organ lahko v skladu s 155. členom ZDavP-2 izdal sklep o ustavitvi postopka davčne izvršbe med drugim tudi v primeru, če bi predlagatelj izvršbe iz 146. člena ZDavP-2 umaknil zahtevo za izvršbo, kar se ni zgodilo, kar pomeni, da so bili pogoji za izdajo sklepa o davčni izvršbi in s tem za začetek davčne izvršbe, izpolnjeni. Prav tako je ugotovil, da je glede nezmožnosti plačila navedenega zneska prvostopni organ v izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi pravilno opozoril na omejitve davčne izvršbe v skladu s 160. členom ZDavP-2. Opozoril je tudi na določbo 159. člena istega zakona, ki v 12. točkah določa izvzetje posameznih denarnih prejemkov iz davčne izvršbe in pritožniku pojasnil, da njegovo zdravstveno in materialno stanje ne more biti razlog za to, da izpodbijani sklep ne bi bil pravilen in zakonit. Tožnik v vloženi tožbi oporeka odločitvi tako prvostopnega, kot drugostopnega upravnega organa in pojasnjuje, da mu je komisija ZPIZ v Ljubljani, maja 2006 zmanjšala nadomestilo invalidnine iz 98.401 SIT na 55.680 SIT in mu ta znesek začela odtegovati šele oktobra 2006, kar je 26 obrokov po 187,70 EUR, kar znaša 4.880,20 EUR, sedaj pa bi radi še 594,34 EUR in to kljub njegovi skromni pokojnini, ki znaša le 244,36 EUR. Tega zneska ni zmožen poravnati. Pojasnjuje da je bil 22. oktobra 2008 ponovno na invalidski komisiji, ki mu je končno priznala invalidnost I. stopnje s 1. 11. 2008. Po tem dogodku je bil kar 6 x operiran na žilah. Vstavili so mu bypass, operiran je bil zaradi sive mrene, nazadnje pa je bil operiran zaradi zloma gležnja na levi nogi, vendar se poškodba še ni zacelila, zato hodi na berglah še danes. Navaja mnenje uglednega zdravnika dr. B., ki je bil tudi sam včasih član komisije ZPIZ, da gre v njegovem primeru za površnost in malomarnost uradnikov ZPIZ-a. Pojasnjuje da živi s pomočjo humanih in dobrodelnih organizacij, kot so občinski svet, Zavod za denarno pomoč, Karitas in Rdeči križ in prosi za rešitev svojega težkega finančnega stanja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja; V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska preveč izplačanega nadomestila -časa čakanja na drugo delo, v obdobju med 1. 7. 2006 do 30. 9. 2006 , v višini 129.137,00 SIT, na podlagi odločbe ZPIZ, številka 21 1019220 2 z dne 9. 11. 2006, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2 predpisane sestavine. Sodišče ugotavlja, da ima sporni sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu, z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Izvršiti je namreč mogoče le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Iz listin predloženega spisa izhaja, da je odločba ZPIZ, številka 21 1019220 2 z dne 9. 11. 2006, opremljena s klavzulo izvršljivosti, ki je podpisana in opremljena s štampiljko. Izvršljiva je postala 14. 12. 2006. Glede na prej navedene podatke je bila po presoji sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita, tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sam izračun oziroma utemeljenost izračuna dolgovanega zneska, ter na slabo finančno stanje tožnika, pa skladno z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2, v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.