Jedro

Pravilo 408. člena ZPP v družinskih sporih izrazito mehča procesno strogost pravdnega postopka. Vendar pa je treba upoštevati, da jo mehča z vidika načela največje otrokove koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi sta stranki bivša izvenzakonska partnerja, ki se jima je 15.5.2005 rodil sin. Tožnik je zahteval, naj se sin dodeli njemu ter toženki naloži plačilo preživnine. Toženka pa je zahtevala, naj sin ostane pri njej, tožencu pa naj se naloži plačilo preživnine. V skladu z zahtevkoma obeh pravdnih strank je sodišče odločalo tudi o stikih tistega izmed staršev, ki mu otrok ne bo dodeljen.

2. Sodišče prve stopnje je sina dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Določilo je stike med sinom in očetom in sicer tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Bistveno je, da glede na opis stikov oče s sinom preživlja tako čas med tednom kot med vikendom (ko otrok pri njem prespi), pa tudi med prazniki in počitnicami. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo preživnine v višini 250,00 EUR od 1.7.2009 dalje, za krajše obdobje pred tem pa v višini 230,00 EUR. S 4. točko zahtevka je sodišče vse višje oziroma drugačne zahtevke pravdnih strank zavrnilo. Nazadnje je odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se v vsebinskem delu pritožbe zavzema za to, da bi bil otrok dodeljen njemu. Prav tako se ne strinja s stiki, kot so določeni. Po njegovem mnenju so določeni preskromno. Nasprotuje pa tudi višini preživninske obveznosti. Pritožnik uveljavlja več procesnih kršitev. Bistvo vsebinskih navedb bo pritožbeno sodišče povzemalo v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zavrača vse procesne očitke, ki jih sodišču prve stopnje tožnik naslavlja v pritožbi. Ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno in odločilo tako, da je tako odločitev o dodelitvi otroka, kakor o stikih očeta s sinom v skladu z otrokovo največjo koristjo. Pravilna pa je tudi odločitev o višini določene preživninske obveznosti toženca. Sodba sodišča prve stopnje je sicer jedrnata, kar pa je le njena odlika. Postopek je bil dinamičen, strokoven in za otroka izrazito koristen. Sodbo sodišča prve stopnje je ravno ob njeni jedrnatosti mogoče preizkusiti. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene očitke.

7. Pritožba sodbi očita več formalnih pomanjkljivosti. Začne z napačno navedbo datuma glavne obravnave v uvodu sodbe.

Gre za nepomembno napako, ki na pravilnost odločitve in na zakonitost sodbe nima vpliva.

8. Po stališču pritožbe naj bi bila navedba v razlogih sodbe, češ da je odločitev o stikih v skladu z mnenjem izvedenke in pravdnih strank, napačna in ne ustreza resnici.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pavšalna kritika ni utemeljena. Bistvo razlogov prve sodbe je v razgrnitvi postopka v tej zadevi. Postopek v tej pravdi je bil namreč dinamičen. Od začetka, ko je bila odprta še tožba za ugotovitev očetovstva ter ko oče in sin stikov sploh nista imela, je sodišče postopoma pomagalo izgrajevati odnos med njima. V tem dinamičnem postopku so bili tudi konflikti, a vendar je navsezadnje celoten proces tekel v smeri otrokove največje koristi. V tem procesu je imel pomembno vlogo sprva tudi Center za socialno delo. Kasneje pa je to vlogo prevzela predvsem izvedenka. Poleg tega, da je izdelala izvedensko mnenje in dopolnila k njemu, se je v nadaljevanju udeležila tudi treh narokov. Kot strokovnjakinja je sodelovala pri usklajevanju stikov. Sodišče je tako izdalo več začasnih odredb. V vsakem nadaljnjem koraku so bili stiki obsežnejši. Iz spisa je nazorno razvidno, da sta oče in sin uspela vzpostaviti pristen odnos. Določitev stikov, kakor so sedaj opredeljeni v sodbi, je tako plod sodelovanja obeh pravdnih strank in tudi izvedenke. Pavšalna pritožbena kritika zato ni na mestu.

9. Pritožnik navaja, da sodišče v pisnem odpravku izpodbijane sodbe ni navedlo, da je tudi tožena stranka vložila nasprotno tožbo.

Sodišče je odločilo o celotnem spornem razmerju. Nič ni ostalo odprto in s to sodbo pritožbenega sodišča bo vse postalo pravnomočno. Tudi oblično je v 4. točki izreka izpodbijane sodbe odločeno, da so vsi ostali tožbeni predlogi obeh pravdnih strank zavrnjeni. Glede na posebnost družinskih postopkov, v katerih sodišče ni vezano na postavljene zahtevke ter lahko odloča celo brez njih, je odveč bojazen, da bi o čem ne bilo odločeno. Bistveno je, da je bilo odločeno o dodelitvi otroka (in takšna odločitev izključuje vsakršno drugo odločitev), bilo je odločeno o stikih in o preživnini. V resnici je bilo pri dodelitvi otroka odločeno ravno v skladu z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Ni torej jasno, kaj skuša pritožba v tem delu sploh doseči. 10. Pritožba pravi, da ni točna obrazložitev sodišča, češ da so stiki nekaj časa bili prekinjeni in da sedaj stiki potekajo. Takšna navedba naj bi ne ustrezala dejanskemu stanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre spet za pavšalno navedbo tožnika v pritožbi, ki jo vlaga njegov pooblaščenec. Pojasnjeno je že bilo, kakšna je bila dinamika tega procesa. Sprva je bil med strankami hud konflikt, katerega žrtev je bilo tudi izvrševanje stikov. Ta težava je kasneje odpadla. O tem sta na zadnjem naroku povsem jasno izpovedovali obe stranki. Sodišče se je na njuni izpovedbi tudi oprlo.

11. Pritožba opozarja na obsežnost spisovnega gradiva. Iz tega naj bi izhajalo, da je toženka stike zavračala in jih preprečevala. Do tega bi se po stališču pritožbe sodišču prve stopnje v obrazložitvi moralo opredeliti. Tožnik je tudi navedel temelj zahtevka za dodelitev otroka njemu. Skliceval se je na 106. člen ZZZDR (1). Ta med drugim tudi določa, da je posledica preprečevanja stikov lahko tudi ta, da se otrok dodeli drugemu staršu. Sodišče se prav tako ni opredelilo do posledic, ki naj bi jih otroku in tožniku povzročila toženka z manipulacijami institucij in odtujevanjem otroka. Sodišče bi to moralo storiti, kajti tožnik je ves čas opozarjal na sindroma PAS in PSM.

To, kar v tem delu pritožbe počne tožnik, je zgolj pogrevanje konfliktov med obema staršema, ki so preprečevali stike po rojstvu otroka in v začetku te pravde. Vendar pa sta, kot rečeno, obe stranki prek teh konfliktov že prešli. Stiki se sedaj izvršujejo in to je bistveno za odločitev. Pogrevanje starih konfliktov in ravnanj toženke sedaj ni v korist otroka in tudi ni nobenega razloga, da bi bila ta vprašanja sedaj sploh še predmet postopka. Otrok je sedaj na očeta navezan. To in redno izvajanje stikov je vse, kar je pomembno z vidika otrokove koristi. Tožnikovi očitki toženki za reči, ki so se dogajale po rojstvu, niso v otrokovo korist in tako niso predmet tega postopka.

12. Pritožba sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj ni želelo zaslišati predlaganih prič, ki bi prav gotovo pripomogle k razjasnitvi zadeve.

Gre za pavšalno navedbo. Pritožnik sploh ne pojasni, za katere priče naj bi šlo.

13. Pritožba pravi, da je sodišče na 3. in 4. strani navedlo obširno dokazno gradivo, ni pa do teh dokazov zavzelo stališč.

Znova gre za pavšalno navedbo. Sodba vsebuje vse bistveno, četudi je kratka. Slednje je lahko kvečjemu njena odlika. Res pa ni njena odlika, da je nekritično v dokaznem sklepu povzelo številno listinsko gradivu, tudi takšno, ki po svoji naravi ne služi namenom dokazovanja, marveč predstavlja spoznavne vire prava. Vendar pa to dejstvo sodbi ne odreka vsebinske pravilnosti.

14. V nadaljevanju se pritožba ukvarja s problemom dokazovanja z izvedencem glede dodelitve otroka. Opozarja, da je sodišče na glavni obravnavi dne 12.11.2008 sprejelo sklep, da se dopusti dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in sicer tako, da izvedenka ponovno opravi razgovor z otrokom. Po opravljenem razgovoru naj bi svoje mnenje dopolnila. Sodišče tega sklepa ni preklicalo, vendar pa tudi dokaza v takšni obliki ni izvedlo. Po stališču pritožbe gre za nedopustno ravnanje sodišča. Sodišče bi moralo zaradi dodelitve otroka ugotoviti korist otroka, vendar tega ni storilo.

Izvedenka je bila v tem postopku angažirana. Izdelala je mnenje, njegovo dopolnitev in bila prisotna tudi na več narokih. Nazadnje tudi na naroku 4.3.2009, ko se je jasno opredelila glede vprašanja morebitne predodelitve otroka. Tožnik takšnemu dokaznemu postopku ni nasprotoval. Očitno tudi zato ne, ker za to ni vsebinskih razlogov. Res je sicer, da v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (408. člen ZPP (2)). Ta določba izrazito mehča siceršnjo procesno strogost ZPP. Vendar pa jo rahlja z vidika specialnega načela, ki velja v družinskih sporih. To je načelo največje koristi otroka. Splošne določbe ZPP je torej zato treba v družinskih sporih uporabljati skozi prizmo navedenega načela. Tako na primer tudi ni izključena uporaba 286.b člena ZPP, ki uveljavlja domnevo, da se stranka, ki procesnemu ravnanju sodišča ne nasprotuje, z njim strinja. Golo uveljavljanje procesne kršitve, na katero stranka torej ni opozorila že prej (pravočasno), je torej tudi v družinskih sporih nedopustno. Dopustno bi bilo le, če bi tako terjala zagotovitev varstva otrokove koristi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer res, da je bilo 12.11.2008 sklenjeno, naj se dopusti dopolnitev izvedenskega mnenja. Vendar pritožnik ne pove tudi tega, da je tak predlog podala nasprotna stranka in sicer glede vprašanja, ali naj se stiki morda prekinejo. Pri takšni izvedbi dokaza nasprotna stranka nato ni vztrajala. Sploh pa to v procesni položaj tožnika ne posega in ni jasno, zakaj potem to sedaj navaja v pritožbi. Seveda, če bi korist otroka terjala, da se izvedenka o določenih vprašanjih izjavi, potem bi bilo treba to storiti. A v tej zadevi ni tako. Glede dodelitve otroka se je izvedenka na naroku 4.3.2009 dovolj jasno izjavila in tudi na to stališče stroke je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

15. Po stališču pritožbe bi se moralo sodišče celostno opredeliti do ravnanja matere do otrok in do očeta.

O dinamičnem procesu in prehajanju konfliktov v tej pravdi je bilo že zadosti govora. Poseben, dodaten odgovor na tovrstne pritožbene navedbe zato več ni potreben.

16. Pritožba opozarja, da je tožnik predlagal izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki teče proti njemu zaradi posilstva. Vpogled v ta spis bi bil tehten, saj bi pomenil kontradiktorno sojenje in bi se sodišče zlahka prepričalo, kaj je bil razlog kazenskih ovadb toženke.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da je ta dokazni predlog, ki sploh ni bil substanciran, sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo. Vsebinskega odgovora v dokaznem sklepu o dokaznem predlogu, ki je vsebinsko prazen, pa pač ni mogoče dati. Nedvomno pa je mogoče že glede na pritožbene navedbe reči, da tovrstni dokazni predlogi niso v zvezi z relevantnimi vprašanji te pravde, marveč se očitno nanašajo na nerazrešen odnos med strankama (staršema). Vpletanje teh vprašanj in konfliktov v to pravdo, kjer se odloča o koristi otroka, pa lahko rešitvi vprašanja, ki se nanaša na otroka, le škodi.

17. Tožnik je prepričan, da sodbo v delu, kjer je določen obseg stikov, ni pravična. Ti stiki so glede na zadnjo začasno odredbo celo zoženi. Glede na toženkino vztrajno zavračanje tožnika in njene manipulacije z otrokom, je nujno potrebno, da sodba vse stike brez izjeme natančno terminsko opredeli. Tudi ni primerno, da sodišče ni določilo stikov otroka z očetom vsak torek in četrtek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stiki razumno določeni in je torej takšna odločitev materialnopravno pravilna. Stiki so razmeroma obsežni in glede njihovega izvajanja med tednom in vikendi tudi natančno terminsko določeni. Glede izvajanja stikov med prazniki in počitnicami pa je bolj ustrezno, da je odločitev pomensko odprta in življenju pušča svojo pot. 18. Nazadnje pritožnik napada tudi odločitev o višini preživnine. Meni, da sodišče odločitve ni zadostno obrazložilo. Nasprotuje tudi temu, da je v celoti sledilo materi, ko je navedla, da znašajo stanovanjski stroški 300,00 EUR mesečno. Opozarja, da zato toženka ni predložila nobenega dokaza.

Odločitev o višini preživninskega bremena je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča. Tudi to, da znašajo mesečni stanovanjski stroški 300,00 EUR, od česar pol odpade na toženko in sina. Z vidika splošnih življenjskih izkušenj ti stroški niso pretirani. Materialnopravno sorazmerje med potrebami otroka in zmožnostmi staršev je bilo z določeno preživnino ustrezno vzpostavljeno. Pritožba torej tudi v tem delu ni utemeljena.

19. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni v ničemer mogla spremeniti svojega procesnega položaja, so ti stroški za pravdo nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) ter jih pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 do Ur. list RS, št. 16/2004).

Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008).